Umetnica Celia Paul o življenju s Freudovim vnukom Lucianom

Celia Paul je bila rojena 1959 v Trivandrumu v južni Indiji, saj je bil njen oče tam vodja teološkega semenišča. V Veliko Britanijo so se vrnili, ko je imela pet let. Slikarstvo je študirala na The Slade School of Fine Art v Londonu, kjer je srečala svojo veliko ljubezen - Luciana Freuda, britanskega portretnega slikarja in vnuka Sigmunda Freuda, ki je tam predaval kot gostujoči profesor. Njun sin Frank Paul se je tudi podal na umetniško pot. Slikarske mojstrovine Celie Paul so razstavljene v številnih stalnih zbirkah po svetu, med drugim v znamenitih londonskih hišah umetnosti – v Britanskem muzeju, Nacionalni galeriji portretov, muzeju Victoria in Albert – ter v newyorškem Metropolitanskem muzeju. Lani je izdala svojo avtobiografijo z naslovom Self-Portrait (Avtoportret, op.p.). Pravi, da je njeno življenje tako postalo njena lastna zgodba, Lucian pa le njen del. Nasprotno temu, kot so jo večkrat prikazali – da je le del Lucianove zgodbe. »Podoben zasuk želim vsem ustvarjalnim in prodornim umetnicam, ki se soočajo s takim izzivom,« pravi odkrita, blaga in plemenita Celia. 

V stanovanju z razgledom na Britanski muzej v Londonu živite in delate že od leta 1982. Kako doživljate izredno stanje zaradi koronavirusa?

Ta čas je zame blagodejen. Običajno je tukaj preveč hrupno: promet z ulice Great Russell, številni turisti na ploščadi pred Britanskim muzejem, poulični glasbeniki ... Zdaj pa je zelo mirno, zato lahko veliko slikam in moje delo napreduje hitreje. Že nekaj tednov nisem videla žive duše, razen zaposlenih v supermarketu. Moj mož je v samoizolaciji v hiši v Kentish Townu, sin pa je z družino doma v Cambridgeu. Moja šibka točka je, da se ne spoznam na tehnologijo. Uspelo mi je sicer usposobiti Skype, vendar povezava s spletom ni zanesljiva. Zelo pogrešam štiriletno vnukinjo Eve Pamelo. Ko so najprej razglasili izredno stanje, sem se počutila osamljeno in prestrašeno. Zdaj pa se mi zdi, kot da sem na duhovnem odmiku v tišini, kar je krepčilno. 

Lucian mi je dal občutek, da sem zanj posebna, ker je bil zelo nežen in me je resno jemal kot umetnico celo ob najinem prvem srečanju. Pri njegovem osvajanju ni bilo nič pohotnega. Z mano se je pogovarjal, kot da sva enakovredna. 

Slikate že od otroštva, lani ste izdali svojo avtobiografijo. Kako ste se spoznavali in srečali s sabo skozi umetniško ustvarjanje?

Med pisanjem sem ozavestila, da imamo le eno življenje. Vem, da je to precej očitno, vendar z leti (dopolnila sem šestdeset) prepoznavam nekakšno gnetenje nravi: rdečo nit od začetkov do zdaj. Dovolim, da me opredeljujejo značilnosti, ki so bile vedno del mene: mirnost, ponotranjenost, stoičnost. S poglabljanjem vase sem se naučila uporabljati svoje značajske lastnosti pri delu, zato sem bolj osredotočena in vem, kaj hočem. Moj fokus se je zreduciral na to, kar je zame najpomembnejše: na ljudi in prostore, ki jih ljubim. 

Kateri so ti prostori?

To so prostori, ki jih dobro poznam. Zelo mi je všeč okolica Bloomsburyja: rada premišljujem o zgodovini in umetnikih, ki so tukaj živeli: William Butler Yeats, Virginia Woolf, Vilhelm Hammershøi, Gwen John, Percy Bysshe Shelley. Svetloba v središču Londona je posebna: velikansko nebo in z dežjem polni oblaki; drevesa in parki so veličastni. Všeč mi je področje okrog Devona, kjer sem živela od enajstega do sedemnajstega leta: obala Exmoor z dramatičnim morjem, s skalnatimi pečinami, z gostimi gozdovi, skozi katere si utirajo pot reke in potoki. Ljubim Yorkshire, še posebno področje okrog Hawortha, kjer so živele sestre Brönte. Preden je moj oče umrl leta 1983, je bil škof Bradforda; v zgradbi, kjer smo bivali, je okno mojega studia gledalo proti Haworthu. Vedno sem čutila posebno povezanost s sestrami Brönte, ki so tudi prihajale iz ustvarjalne duhovniške družine. V Yorkshiru obožujem prostranost narave, mračnost potemnelega kamna stavb, muhavost sivega neba in neposrednost ter odkritost ljudi.

V uvodu vaše knjige pravite, da ste kot otrok posedali na vrtu vašega doma v Indiji tako mirno, da so na vas počivali metulji. O čem ste razmišljali tako negibno?

Med mirnim sedenjem sem predvsem opazovala. Rekla sem si, da si moram zapomniti vse, kar vidim. Izbrala sem si kotiček v senci zbiralnika za vodo, ki je bil v kotu verande. Na eni strani zbiralnika je bilo malo turkizne barve. Odločila sem se, da je turkizna moja najljubša barva. Ko sem stala, mi je pogled segal čez riževa polja proti mestu Trivandrum, kot se je takrat imenovalo, in do zaobljene strehe hindujskega templja. Nekoč mi je indijska deklica pomahala z riževega polja. Zdelo se mi je, da se mi posmehuje, in ji nisem odmahala. Imela sem občutek, da sem tujka in da ne pripadam tistemu okolju. 

Ko sem sedela, sem z mojega kota verande opazovala vrt. Gledala sem kolibrije, kako svoje dolge kljune zatikajo v vratove rož, ali kako temni barva na cvetnih listih ‘spreminjajoče se vrtnice’, neke vrste hibiskusa: zjutraj so bili snežno beli, čez dan so postali živo rožnati, proti večeru pa temno rdeči. Opazovala sem mesečnice, ki so se ovijale okrog vhodnih vrat naše hiše, v kateri sem živela s starši in štirimi sestrami v teološkem semenišču, ki ga je vodil moj oče. Ko sem pogledala navzgor, sem videla veličastne palme in drevesa z gostimi listi. Strah me je bilo, da so polne kač. Ponoči sem pogosto sanjala o njih. Ali o ogromnih valovih: med počitnicami smo običajno bivali v hiši na obali v Kovalamu. Bala sem se vlomilcev in vsiljivcev. Naša vhodna vrata niso bila nikoli zaklenjena in včasih so ponoči k nam prišli berači. Oče jim je dal hrano, potem pa jih vljudno odslovil.

Zdi se, da vas je narava zelo privlačila. Kako ste se navdušili za študij slikarstva?

Preden sem ugotovila, da je umetnost moj klic, sem razmišljala o študiju botanike, ker so mi bile všeč rože, vendar mi naravoslovje ni šlo najbolje, zato sem to misel opustila. Želela sem postati pisateljica. Doma smo imeli veliko knjig in rada sem brala. Od mojega enajstega leta smo živeli na obali severnega Devona. Tam sem obiskovala dekliško internatsko šolo. Močno željo po slikanju sem odkrila, ko je v šolo prispelo dekle po imenu Linda Brandon. Slikala je odlično in veliko je vedela o umetnosti in literaturi. Zelo me je navdušila, vendar se je sčasoma najino prijateljstvo razvilo v tekmovalnost. Takrat sem z umetnostjo začela varovati in negovati svoj notranji svet. 

Zasebnosti nisem imela nikjer: doma smo živeli v religiozni skupnosti, v internatu pa sem sobo delila še s petimi dekleti. Slikanje je postalo moja zasebnost in z njim sem postala tako obsedena, da nisem študirala ničesar drugega. Živeli smo v čudovitem okolju, zato sem največ slikala naravo, stvari, ki sem jih našla na obali, sem uredila v tihožitja: morsko travo, skrivenčene koščke plavajočega lesa, mrtve skobce in vrane, zavozlane grmičke rese. Zelo mi je bil všeč El Greco in moje zgodnje slike so navdahnile njegove mojstrovine. Imela sem čudovito učiteljico slikanja, gospo Bailey, ki je prepoznala moj talent in me spodbudila k študiju umetnosti. Pisala je profesorju Lawrencu Growingu na šolo The Slade. Ko je videl moje slike, me je takoj povabil k vpisu, čeprav sem bila stara šele šestnajst let. 

Do mame sem bila strastna. Zdelo se mi je, da mi pripada. Bila je zelo lepa in ženstvena. Kot pobožna kristjanka je, medtem ko sem jo slikala, molila. Vedno delam v tišini. Ko je pozirala mama, je bila tišina napolnjena z molitvijo.  

Na vaših delih je pogosto upodobljena vaša mama. Kakšen je bil vajin odnos? 

Do mame sem bila strastna. Zdelo se mi je, da mi pripada. Bila je zelo lepa in ženstvena. Oboževala je naravo, imela poseben odnos do lepega ter intuitivni čut, da je prepoznala, kaj je resnično. Menila je, da morajo slike imeti duhovno globino. Upoštevala sem njene kritike. Ko sem jo prvič slikala, imela sem sedemnajst let, ona pa petdeset, sem bila do nje zelo ukazovalna. Jezila sem se, če je pokazala utrujenost ali če ni zavzela položaja, ki sem ga želela. Moja razdražljivost jo je prizadela in pogosto je jokala. Sčasoma sem postala strpnejša, mami pa je poziranje zame postalo poklicanost. Bila je pobožna kristjanka in je, medtem ko sem jo slikala, molila. Vedno delam v tišini. Ko je pozirala mama, je bila tišina napolnjena z molitvijo. 

Slike vaše mame imajo posebno mesto v odnosu s profesorjem in partnerjem Lucianom Freudom. S čim vas je navdušil? Kako vam je vlil občutek, da ste zanj posebni? 

Z Lucianom sem čutila takojšnjo povezanost. Še pred najinim prvim srečanjem sem videla razstavo njegovih slik, med katerimi je bilo nekaj izjemnih portretov njegove matere. Takrat sem ugotovila, da želim slikati ljudi, ki so zame pomembni: začela sem pri moji mami. Prav te slike sem mu želela pokazati, ko je prišel v The Slade kot gostujoči profesor, takrat sem bila stara osemnajst, on pa petinpetdeset. Lucian mi je dal občutek, da sem zanj posebna, ker je bil zelo nežen in me je resno jemal kot umetnico celo ob najinem prvem srečanju. Pri njegovem osvajanju ni bilo nič pohotnega. Z mano se je pogovarjal, kot da sva enakovredna.

Govorice krožijo, da je Lucian oče več kot štiridesetim otrokom. Kako ste se soočali z njegovimi številnimi ljubezenskimi aferami? 

O Lucianu še vedno krožijo številne tovrstne govorice, čeprav je umrl že pred leti. Le zakaj ljudje tako vneto razglabljajo, koliko otrok je imel, kaj jim to pomeni? Ko sem pri osemnajstih začela hoditi z Lucianom, nisem vedela ničesar o moških. Obiskovala sem dekliško šolo in imela štiri sestre, nobenega brata. Z moškimi nisem imela nobene izkušnje, niti seksualne. Mislim, da je moje neznanje dalo Lucianu proste roke, saj sem prenašala vse, drugače nisem znala. Ves čas sem trpela zaradi groznega ljubosumja. Vendar je del mene ostal vedno samostojen in nedotaknjen in sem ga silno varovala: omogočil mi je, da sem lahko ustvarjala. 

Menda vam je Lucian pogosto z občudovanjem govoril o Gwen John, ki je prenehala slikati, ko je bila najbolj strastno povezana z Augustom Rodinom?  

Lucian je pogosto omenjal Gwen John, ko mi je govoril o ženskah slikarkah. Ganilo ga je, da je opustila slikanje, ko je bila najbolj strastno povezana z Augustom Rodinom. Bila je njegov model in ljubimka, podobno kot sem bila jaz Lucianova. Vendar sama nisem nikoli razmišljala, da bi zaradi njega prenehala slikati. Počutila bi se bedno in zlorabljeno. Lucian me je zelo podpiral pri ustvarjanju in je verjel vame, čeprav je bil razočaran, kadar mu nisem bila na voljo. Morda se je počutil enako konfliktno. Mislim, da najin odnos ne bi trajal tako dolgo, če ne bi obdržala svoje samostojnosti. 

Ob smrti mojega očeta nisem dosti žalovala, ko pa sva se pet let pozneje razšla z Lucianom, se mi zdelo, da sta obe smrti združili svojo moč. Žalosti sem skoraj podlegla. Vendar je bilo slikanje zame zdravilno. 

Je Lucian kdaj omenjal svojo družino, dedka Sigmunda Freuda? 

Lucian je pogosto govoril o svoji materi, Lucii Freud. Do nje je gojil zapletena čustva. Najprej se je ob njej počutil utesnjenega in klavstrofobično, ker se mu je obsesivno posvečala, ko pa je umrl oče, je zapadla v depresijo in njena volja do življenja ter zanimanje do sinov sta zbledela. Lucian se je počutil svobodnejše in začel jo je slikati. Manj intenzivne občutke je gojil do svojega očeta, s katerim sta se menda dobro razumela. Že od otroštva je preziral svojega brata Clementa, občudoval pa je svojega dedka. Imel ga je za čudovitega pisatelja, globokega misleca, uglednega in človeškega moža, nisem pa prepričana, da je njegove znamenite psihoanalitične teorije jemal resno. Lucian je rad povedal šalo o človeku z nizko moralo, ki obišče psihoanalitika: ta mu pravi: »Gospod, to ni kompleks, vi ste dejansko manjvredni!« Zaradi pripadanja slavni družini se je Lucian počutil privilegiranega, hkrati pa tudi izobčenec: lahko je postavljal svoja lastna pravila. 

Kako ste preboleli razhod z Lucianom? Kaj vam je takrat najbolj pomagalo? 

Ko sva se po desetih letih odnosa razšla, sem se počutila povsem zapuščeno. Ob smrti mojega očeta nisem dosti žalovala, ko pa sva se pet let pozneje razšla z Lucianom, se mi zdelo, da sta obe smrti združili svojo moč. Žalosti sem skoraj podlegla. Vendar je bilo slikanje zame zdravilno. Slike ne moremo shraniti na enak način kot besede. Slika ima kvaliteto žive predstave. Posnema življenje v danem trenutku, in to posnemanje spremlja tveganje. Zahteva tudi, da umetnik sliko večkrat uniči, medtem ko jo poskuša razviti. Številne slike, s katerimi sem bila zadovoljna, sem uničila med procesom, da bi naslikala nekaj še globljega. Potem sem pogosto žalovala za podobami, ki sem jih izgubila. Ta proces me je naučil obvladovati občutke ob izgubi in mi pomagal premagati žalost.

V avtobiografiji pravite, da so bile ženske skozi zgodovino prevečkrat videne zgolj kot umetniški objekt in prezrte kot umetnice. Kako ste vi razrešili ta konflikt?

Ta konflikt razrešujem tako, da v svojih delih subtilno preobračam ravnotežje moči. Moja slika Slikarka in model, ki sem jo ustvarila leto po Lucianovi smrti, se navezuje na njegovo sliko z istim naslovom. Na njej stojim v od barve popacani obleki, s čopičem v roki in sem obrnjena proti golemu moškemu z razkrečenimi nogami na kavču. Bosa stojim na barvni tubi, ki namigujoče izbrizgava barvo. Na moji sliki pa sem se upodobila, kako sedim kot spodoben umetniški model s pogledom navzdol in z rokami, sklenjenimi v naročju. Vendar je moja obleka prepojena z barvo, ker sem obnjo obrisala čopiče med slikanjem. Vsa moč je moja: sem hkrati umetnica in model. 

Na neki drugi sliki, ki sem jo ustvarila nedavno, sem tudi v moji slikarski obleki in s sklenjenimi rokami. Najprej sem na levi strani naslikala Luciana; prekopirala sem njegov pozni avtoportret s paleto barv in nožem, uporniško dvignjenim v njegovi roki, vendar sem njegov postarani obraz zamenjala z mlajšim: Lucianom, kakršen je bil, ko sva bila strastno povezana. Ujela sem resnično podobnost, vendar je bila slika preveč ilustrativna, zato sem Luciana prebarvala. Ostala je njegova senca, ki se prepleta z mojo, odtisnjeno na zidu. Na sliki je v središču moj pogled: gledam neposredno in neustrašno v gledalca. Sliko sem naslovila Zasenčen. 

Je vaša najljubša barva še vedno turkizna?

Ne, moja najljubša barva je neke vrste sijajna golobje siva - zadimljena s kančkom biserne bele. Mislim, da bi to bila tudi najljubša barva Gwen John.