Dr. Jeffrey M. Masson: Psihoterapija ne koristi. To je dejstvo

V knjigi, ki je žal še nimamo v slovenskem prevodu, z naslovom Očetov guru – Potovanje skozi duhovnost in razočaranje, opisujete svojo neverjetno zgodbo odraščanja. Ko sem prebirala še preostala vaša dela, nisem mogla mimo občutka, da ste bili že s svojim otroštvom zaznamovani k prestopanju meja. Kaj pravite na to?

Ja, moje odraščanje je bilo nedvomno zanimivo. Najbolj fascinantno pa je, da sem ga preživel. Ko sem ga kasneje skušal razumeti, sem govoril z žensko, ki je odraščala v izjemno ortodoksni judovski skupnosti v New Yorku. Vprašal sem jo, koliko ljudem, vzgojenim v fundamentalističnem kultu, se po njenem mnenju uspe iztrgati iz njegovega primeža. Rekla je samo: Enemu od sto. Si predstavljate?! Paul Brunton, očetov guru, sicer ni zahteval fundamentalističnih privržencev, je bil pa nedvomno vodja kulta.

Iskrenih terapevtov je zelo malo. Še manj, če je klient ženskega spola, terapevt pa moškega. V tem primeru se bo vedno ustvarjala napetost. Terapevti jo sicer radi projicirajo na klientke, a predvsem sami zanjo nosijo veliko odgovornost. 

V knjigi opisujete tudi mlado žensko Martho, ki jo je vaša družina najela kot hišno pomočnico. Ko ste bili še otrok, vas je spolno zlorabljala. V karieri psihoanalitika ste nato naleteli na številne primere terapevtov, ki so se nad svojimi pacienti spolno izživljali. Prijateljevali ste z Anno Freud, kar vam je omogočilo dostop do tedaj še zapečatenih pisem njenega očeta Sigmunda, in vseskozi opozarjali na spolno zlorabo kot ponavljajočo se rdečo nit terapevtskega dela. To je na koncu pripeljalo tudi k (prostovoljnemu) izgnanstvu iz stroke.

Spolna zloraba je dejstvo ne glede na delo, ki ga opravljaš. Smo seksualna bitja. Če smo kot otroci izpostavljeni dogodkom, ki jim ne bi smeli biti, je škodo kasneje v življenju izjemno težko popraviti. Je mogoče, a terja ogromno premisleka o samem sebi. Kar pa po mojih izkušnjah ne koristi, je psihoterapija. Naj razložim. V teoriji sicer velja, da ima psihoterapija pri soočanju s travmami številne pozitivne učinke, a je v praksi večinoma nekoristna. Zakaj? Ker je psihoterapija poklic, iz katerega ni mogoče izločiti človeškega elementa. Freud je celo trdil, da je psihoterapija nemogoč poklic. Ko se namreč k terapevtu zatečeš po pomoč, se znajdeš pred človekom, o katerem ti za uspešno delo manjkajo pomembni podatki. V kaj verjame, kaj je do tistega trenutka dognal, kaj razume, česa ne, s čim vse se je moral v življenju pomiriti, glede česa še vedno živi v zanikanju? Vsa terapija je politične narave.

Razložite, prosim.

H kateremu koli terapevtu boste šli, vsak bo imel svojo agendo. Nemogoče je biti, kaj vem, tabula rasa, ekran brez slike. Freud je sicer govoril, da bi terapevtova vloga morala biti postavljanje ogledala tistemu, ki prihaja po pomoč, a v praksi se to sila redko zgodi. Na koncu koncev smo vsi le človeška bitja. Ko se srečamo z drugim, tako ali drugače preložimo nanj tudi vso svojo osebno zgodovino. Če si v vlogi klienta, pacienta, velikokrat nisi opremljen z orodji, s katerimi bi se lahko branil. Še več; včasih se tega, da bi se moral braniti, niti zavedaš ne. Poglejva si najbolj očiten primer. Recimo, da ste lezbijka, ki pride na terapijo k človeku, ki je prepričan, da je homoseksualnost bolezen, ki zahteva zdravljenje. Ta terapevt bo svoja prepričanja, čeprav bo o njih molčal, kazal s svojim vedenjem, tem, katere besede bo uporabljal, kaj si bo o vas mislil. Vse to lahko na vas pusti usodne posledice, ki se jih niti zavedali ne boste. Krasno bi bilo, če bi vam terapevt že na prvem srečanju povedal: »Glejte, prepričan sem, da ste bolni. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da vas ozdravim in spreobrnem v heteroseksualko.« Kaj bi vi naredili? Zahvalili bi se in na petah obrnili. V čem je problem? V tem, da ob odločitvi za terapijo v roke ne dobite celotnega kompleta kart. Ko se pojavite pred terapevtom, nimate pojma. Ne o tem, kakšno je njegovo politično prepričanje, ne o njegovi spolni usmerjenosti, pogledu na svet in okolje, kakšen zakon ima, kako se vede do otrok, sosedov. V resnici pa so te informacije za vas kot klientko usodno pomembne!

Najbrž se moram zahvaliti psom, da sem imel možnost vstopiti v notranji svet Anne Freud, kajti ko sem spet začel govoriti o tem, kaj si mislim, je ostala zadržana, a dodala, da imam pravico do svojega mnenja. Vztrajal sem, da si ne želim imeti zgolj mnenja, temveč dejansko védenje. Nato je naredila nekaj neverjetno pogumnega – dovolila mi je vpogled v Freudovo dokumentacijo. 

Kaj to pomeni? Da je vsa terapija nesmiselna? S tem se ne morem strinjati.

Seveda ni vsa terapija nesmiselna! Pravim le, da bi v idealnem svetu klient nasproti sebe vedno moral imeti sočutnega, prijaznega in odprtega človeka, ki zmore poslušati in slišati. Morda ima v primerjavi z vami povsem drugačne življenjske nazore, a je njegovo edino vodilo, da vas razume in vam pomaga doumeti, česa si v resnici želite. Tak bi bil idealni scenarij. Ni nemogoč, je pa izjemno redek. Naj vam zaupam zgodbo svoje bivše žene. Rodila se je leta 1937 na Poljskem. Bila je Judinja, ki je v varšavskem getu preživljala pekel. Ko je odrasla emigrirala v Kanado, se je odločila za psihoanalizo. Na koga je naletela? Na človeka, za katerega je mislila, da je Jud. Ne samo da ni bil Jud, bil je antisemit. Ona kot žrtev holokavsta ga ni zanimala niti malo. To jo je močno zaznamovalo. Ponavljam, niso vsi terapevti slabi. Dobre so lahko predvsem starejše terapevtke, ki so morda tudi same doživele zlorabo, jo predelale, takšne, ki bodo mogoče celo sposobne reči: »Glej, meni se je zgodilo podobno. Verjamem ti.« In ta stavek je ključen: Verjamem ti. Roko na srce, tako iskrenih terapevtov je zelo malo. Še manj, če je klient ženskega spola, terapevt pa moškega. V tem primeru se bo vedno ustvarjala napetost. Terapevti jo sicer radi projicirajo na klientke, a predvsem sami zanjo nosijo veliko odgovornost.

V knjigi Končna analiza natančno popisujete svoj odnos s hčerko Sigmunda Freuda, Anno. Vam jo je uspelo toliko spoznati, da bi si lahko razložili njeno zvestobo in ljubezen do očetove zapuščine; tudi tistih njenih delov, ki jih je zgodovina razkrila kot napačne?

Kritizirati Anno Freud ni nekaj, česar se lahko človek loti zlahka. Anna je bila njegov najljubši otrok. Oboževal jo je, vedno jo je imel ob sebi. No, še več, celo analiziral jo je. Nedoumljivo. Čas je pokazal, da so tudi Freuda omejevali lastni pogledi. Za tisti čas so bili res presunljivi, a če gledamo nanje glede na vse, kar vemo zdaj, se pokaže, da je imel v resnici zelo mizogine, seksistične poglede na svet, da je bil slep za resnično doživljanje ženske. Že samo to, da je Anna vse to preživela, še več, da se je tudi sama uveljavila kot psihoanalitičarka, je presunljivo brez primere. Pričakovati od nje, da bo obrnila hrbet očetu s priznanjem njegove napake glede najbolj usodnega uvida, to je razsežnosti pojavnosti spolnih zlorab, ni bilo realno. Ko sem ji prvič omenil, da se je njen oče morda motil, je bila izjemno odklonilna. Želel sem si, da bi tudi ona spoznala, da je prvotna teza njenega očeta glede nedoumljivih razsežnosti spolnih zlorab resnična. In da je kasneje samega sebe zanikal zgolj zato, ker se je bal izobčenja. Prepričan sem, da psihoanaliza danes ne bi bila tako priljubljena, če bi Freud vztrajal pri svojih prvotnih spoznanjih. Takrat je bilo govoriti o tem, kako strahovito in kako pogosto so otroci žrtve spolnih zlorab in kako usodna za vse življenje je seksualna travma, vir hude ogorčenosti in zgražanja. Kasneje, ko sva postala tesnejša prijatelja, sem temo ponovno načel. Že me je hotela odsloviti, a sem se ob odhodu mimogrede poigral z njenim psom. To ji je bilo očitno zelo všeč, ljubezen do psov nama je bila skupna. Premislila si je in mi dovolila, da še malo ostanem in pokramljava. Najbrž se moram zahvaliti psom, da sem imel možnost vstopiti v notranji svet Anne Freud, kajti ko sem spet začel govoriti o tem, kaj si mislim, je ostala zadržana, a dodala, da imam pravico do svojega mnenja. Vztrajal sem, da si ne želim imeti zgolj mnenja, temveč dejansko védenje. Nato je naredila nekaj neverjetno pogumnega – dovolila mi je vpogled v Freudovo dokumentacijo, njegova pisma. Niti predstavljati si ne morem, kako težko ji je moralo biti ob tem.

Očitali so mi, da sem preveč občutljiv, ker sem bil sam žrtev zlorabe. Tudi svoje mame. A da tistega dne niti ženske niso rekle nič, je bilo zame neverjetno. Na srečo je feministično gibanje v sedemdesetih letih začelo razpihovati meglo. In ko danes poslušamo na primer o spolnih zlorabah v Cerkvi, je dobro vsaj to, da žrtvam ne govorijo več, da so si jih izmislile. 

Kaj je bilo tisto, kar jo je prepričalo, da vam je omogočila dostop do številnih dokumentov, ki so bili do tistega trenutka malodane nedostopni?

Najbrž to, da sem se v njenih očeh izkazal kot kredibilen in spoštljiv sogovornik. Poglejte, o teoriji o zapeljanosti smo tedaj imeli na voljo le biografijo Sigmunda Freuda izpod peresa Ernesta Jonesa. Ne samo da Jones kot avtor ni bil kaj prida, korektno ni navajal niti virov. Njegova nemščina je bila podpovprečna, kar je postalo očitno ob njegovem navajanju korespondence med Freudom in Fliessom (Wilhelm Fliess je bil nemški judovski zdravnik. Freud je bil njegov pacient. Op. p.). Velikokrat je pošteno usekal mimo. Nisem mogel razumeti, zakaj se stroka tako zelo oklepa površne verzije, ko pa so na voljo Freudova originalna pisma, ki pripovedujejo drugačno zgodbo, zato sem toliko izpilil nemščino, da sem brez težav prebiral izvirnike. Mislim si, da je  ravno ta zavzetost Anno močno ganila. Freud je bil namreč pod izjemno hudim pritiskom kolegov. Če bi vztrajal pri svojem, tako si vsaj mislim, nikoli ne bi mogel razviti svoje prakse. Vsa ta pisma so mi črno na belem ponudila odgovor, in sicer da je v delu Sigmunda Freuda marsikaj, s čimer se preprosto ni mogoče strinjati.

Preden ste se odločili za študij psihoanalize, ste imeli že zavidljiv položaj kot profesor sanskrta na Univerzi v Torontu. Kateri je bil prvi šok, ko ste vstopili na novo profesionalno pot in dojeli, da se v njej dogaja več, kot bi lahko pogoltnili v tišini?

Ko sem se lotil študija psihoanalize, sem imel v žepu že doktorat iz sanskrta, vede, ki s psihoanalizo nima ničesar skupnega. Zakaj so me sploh sprejeli, mi do tega dne ni jasno. Morda so si mislili, da bodo dobili novega pacienta, morda jih je zanimal samo denar, kdo ve. A sprejeti me medse je bila napaka. (Smeh.) Priročnik za psihoterapijo, »biblija« našega študija, je tedaj navajal, da je verjetnost pojava spolne zlorabe ena proti milijon ter da jo je v praksi malodane nemogoče srečati. Ko smo nato na seminarjih brali Freuda, med drugim njegove Študije o histeriji, sem navdušen pripomnil, da je bilo Freudu že leta 1895 vse popolnoma jasno. V odgovor sem dobil hehet in komentarje kot: »Ah, no, zdaj pa se vidi, da niste psihiater, kajne? Saj vendar veste, g. Masson, da se je Freud kasneje korigiral. No, vas bo očitno še treba.« Nisem mogel biti tiho. Vprašal sem ga, s kakšno gotovostjo lahko ženski, ki pride na terapijo in reče, da se jasno spomni, da jo je oče, stric ali ded, kdor koli, spolno zlorabil, odvrne, da to, kar meni, da se je v resnici zgodilo, ni nič drugega kot njena fantazija. Na podlagi česa?! To jih je ujezilo. V njihovih očeh sem bil preveč neumen, preveč naiven in neizkušen, da bi zmogel dojeti. Na koncu je profesor udaril po mizi in zavpil: »Tiho bodi! Tukaj si zato, da se učiš, in jaz, da ti predavam. Brez ugovorov!« Nato je odvihral iz prostora in za tisti dan smo končali. Od takrat sem imel težave. Očitali so mi, da sem preveč občutljiv, ker sem bil sam žrtev zlorabe. Tudi svoje mame. A da tistega dne niti ženske niso rekle nič, je bilo zame neverjetno. Na srečo je feministično gibanje v sedemdesetih letih začelo razpihovati meglo. In ko danes poslušamo na primer o spolnih zlorabah v Cerkvi, je dobro vsaj to, da žrtvam ne govorijo več, da so si jih izmislile. Dolga je še pot. Toliko bolj, ker je spolne zlorabe prvi zanikal prav človek, ki je prvi znanstveno, obsežno in temeljito razkrinkal njihove razsežnosti.

Verjamem, da obstajajo ljudje, ki so po naravi nagnjeni k reševanju, pomoči in sočutju do sočloveka. A takih je med ortodoksnimi terapevti zelo malo. Zakaj ortodoksnimi? Ker je vsak terapevt moral skozi svojo šolo. Šola pa ima pravila, ki indoktrinirajo. In to nikoli ne more biti dober začetek. 

Je bilo, če skušate odgovor za to Freudovo ravnanje najti danes, nemogoče pričakovati, da bi tudi tako vpliven človek, kot je bil on, zmogel zdržati v osami?

Da, takšno je moje mnenje. A s tem mislim predvsem na grožnjo socialne osame, ki je zrla vanj. Predstavljajte si, da se piše leto 1895. Napisali ste monumentalno delo – monumentalno ne samo zaradi neprecenljivega znanstvenega vložka, temveč tudi kot vrhunsko besedilo samo po sebi –, okoli vas je 30 dunajskih psihiatrov, večina vam je v vseh pogledih nadrejena. Vaše delo se glasi Študije o histeriji, v njih so spolne zlorabe otrok boleče razkrinkane. Vi delo prvič predstavljate ljudem, ki imajo škarje in platno vaše profesionalne usode. In tega si ni treba samo predstavljati kot zgodbo, tako je dejansko bilo. Ko je Freud končal predstavitev svojega znanstvenega dela, je zavladala tišina. Nato je eden od njih, natančneje psihiater Richard von Krafft-Ebing, vstal in posmehljivo rekel: »Es klingt wie ein wissenschaftliches Märchen!« (Sliši se kot znanstvena pravljica, op. p.) Naslednji dan je Freud zapisal, da se počuti povsem izločenega. Na lastne oči sem prebral te njegove besede. A ko sem jih pokazal Anni, ji ni bilo prav. »Zakaj to omenjaš,« se je vznejevoljila, »vsi bodo mislili, da je bil oče paranoiden!« Pa ni bil! Vse mu je bilo jasno! A revež ni imel nikogar, s komer bi lahko govoril o tem, kar je spoznal. Nihče ne ve, kaj vse mu je takrat rojilo po glavi, zakaj točno si je premislil. A si je. Alternativa socialne izolacije je bila preprosto nevzdržna.

Mnogo ste doživeli in preživeli. Že poznate dokončen odgovor na vprašanje, koliko je ozdravitev od travm odvisna od osebnega prizadevanja, trdega dela, koliko pa od sreče in naključij?

Žal je od zadnjega odvisno skoraj vse. Poglejte, v življenju sem imel veliko razmerij, a tisto pravo, polno in izpolnjujoče sem našel šele pred 24 leti s sedanjo soprogo Leilo. To, da sem jo spoznal, ni bilo nič drugega kot sreča. Veliko sva se pogovarjala, postavil sem ji milijon vprašanj o vsem; o holokavstu, odnosu do živali, tem in onem. Na vsa je odgovorila. Na koncu sem ji rekel, da bo moja žena. Zasmejala se je in rekla: Ni govora! A sem imel srečo. To, da sem bil ob pravem trenutku na pravem mestu in da je bila tam tudi ona. Obstajajo otroci, ki odrastejo z neusahljivim virom ljubezni, drugi v nasilju in zlobi. Ne eni ne drugi nič ne morejo glede tega. In terapija ... Verjamem, da obstajajo ljudje, ki so po naravi nagnjeni k reševanju, pomoči in sočutju do sočloveka. A takih je med ortodoksnimi terapevti zelo malo. Zakaj ortodoksnimi? Ker je vsak terapevt moral skozi svojo šolo. Šola pa ima pravila, ki indoktrinirajo. In to nikoli ne more biti dober začetek. Ko sem še opravljal delo terapevta, sem na svoji poti srečal tudi takšne, ki so imeli naravni dar za drugega, kot sem že omenil, večinoma starejše ženske. Večina terapevtov pa, žal mi je, ne bi smela opravljati tega poklica.