To vprašanje verjetno slišite pogosto, pa nas vseeno zanima. Kako se je začela vaša ilustratorska pot? 

Rišem in ustvarjam že od malega, umetnost me je res vedno veselila. Dosti sva ustvarjali skupaj z mamo, saj je kot vzgojiteljica v vrtcu imela ogromno umetniških revij, v katerih so bili objavljeni različni projekti, od glinenih ur do raznih vencev itn. Z ilustracijo sem se začela ukvarjati na fakulteti, saj sem kljub temu, da sem študirala grafično oblikovanje, pogrešala risanje, ker v vseh treh letih študija nismo tega nikoli počeli. Fant mi je tedaj prinesel svojo staro grafično tablico in tako se je vse začelo.

Mislim, da mediji večkrat prikazujejo samo en ženski ideal, kar je lahko zelo uničujoče za samozavest mladih deklet. 

Zakaj so vaši motivi prav ženske in rastline? Slikate te že od začetka?

Na začetku sem pogosto risala vzorce z rožami, to se mi je zdelo takrat najlažje in tudi najbolj zabavno. Čez čas pa sem se lotila tudi portretov – zame so bili nekaj novega – in pri njih tudi ostala. Ženske rada rišem, saj lahko na ta način pokažem, da ni samo ena barva kože in ena oblika telesa tista »ta prava«. Mislim, da mediji večkrat prikazujejo samo en ženski ideal, kar je lahko zelo uničujoče za samozavest mladih deklet. 



So vaši motivi pogojeni z likovno tehniko? Katera vam je najbolj blizu? 

Največ ustvarjam z grafično tablico ali iPadom in nato delo prenesem na računalnik, saj mi digitalno risanje dovoljuje največ fleksibilnosti. Če se zmotiš ali kaj narišeš narobe, lahko to popraviš ali izbrišeš precej lažje kot pri klasičnih medijih. Drugače pa najraje rišem oz. slikam z akrilom na platno, to je zame najbolj sproščujoče. Všeč mi je, da se barve sušijo hitro, saj sem po naravi zelo nepotrpežljiva. Motivi mojih ilustracij so isti ne glede na tehniko, mogoče se razlikujejo detajli, ki jih lahko z določeno tehniko lažje izvedem.

Večina mojih ilustracij predstavlja to, kar si želim obleči, saj zadnje čase ugotavljam, da vedno težje najdem oblačila, ki bi jih rada nosila. »Problem« torej rešim tako, da si oblačila narišem. 

Od kod pa črpate navdih? So prizori, ki jih ustvarjate, izključno namišljeni ali naročeni? Najdete navdih tudi v glasbi ali filmu? 

Največ navdiha pride predvsem s pinteresta ali instagrama. Redno shranjujem slike, ki me pritegnejo, ponavadi mi je na sliki všeč le en element, iz katerega nato napletem zgodbo. Ogromno inspiracije najdem tudi na potovanjih, vedno ko se vrnem domov, pregledam vse slike, ki sem jih naredila na poti, in najdem motive, ki jih lahko vključim v svoje risbe. Pri risanju je zame pomembna tudi glasba, saj jo med ustvarjanjem ves čas poslušam. Včasih me pritegne kakšen stavek glasbenega besedila in ta rodi zgodbo mojega dela. Večina risb, ki jih ustvarim pa je pravzaprav nekakšen seznam želja, kje bi trenutno rada bila in kaj si želim. Ko ustvarjam projekte po naročilu, mi stranke sporočijo določene smernice glede barv in motivov, zato tam prostosti ni veliko. Takrat si pred risanjem pripravim moodboard (tablo navdiha), ki mi olajša delo.




Katero umetniško obdobje vam je najljubše? Vas navdihujejo tudi kateri legendarni umetniki iz zgodovine? 

Moja najljubša obdobja sta fauvizem in art nouveau, prav tako pa obožujem tudi abstraktno umetnost. Najbolj navdušena sem nad Josefom Frankom, ki je naravnost fantastičen, všeč sta mi tudi Pierre Boncompaina in Matisse, največ navdiha črpam ravno od teh treh umentikov. Med sodobnimi ustvarjalci pa na instagramu rada spremljam Ines Longevial, Kindah Khalidy, Ashley Mary in pa Anno Rifle z njeno znamko Rifle Paper Co.



Vaša dela uspeh žanjejo tudi v tujini. Kakšna je razlika v ustvarjanju za ameriški trg v primerjavi s slovenskim? Je v tujini z umetnostjo lažje preživeti? 

Zadnje čase vedno več del prodam tudi v Sloveniji, tako da menim, da se umetniški trg pri nas vedno bolj razvija. Je pa res, da skoraj vsi moji večji naročniki prihajajo iz Amerike ali drugih držav, večinoma so tam projekti dosti bolje plačani in tudi tujci precej bolj cenijo umetniška dela. Z umetnostjo se je preživljati gotovo lažje, če te odkrije tujina, saj je trg večji, povpraševanja pa tudi bistveno več. V Sloveniji se posli še vedno sklepajo prek poznanstev, delo bodo dobili sorodniki, veliko pa je tudi prakse »naredi sam«, kjer se tako podjetja kot fizične osebe grafičnih projektov lotijo sami, da se izognejo strošku profesionalnega naročila.



Tudi vaš modni stil je videti kot ena izmed žensk na vaših ilustracijah. Kam se zatečete po modne smernice? Ali ilustracije navdihujejo vas ali vi njih? 

Večina mojih ilustracij predstavlja to, kar si želim obleči, saj zadnje čase ugotavljam, da vedno težje najdem oblačila, ki bi jih rada nosila. »Problem« torej rešim tako, da si oblačila narišem. Z modo sem se pravzaprav vedno želela ukvarjati, a ker niti približno ne znam šivati, je risanje modnih ilustraciji najboljši približek sanjam.

Ogromno ljudi je izjemno talentiranih, vendar si svojih del in ustvarjanja preprosto ne upajo razkriti, ker jih je strah negativnih odzivov. V dobi družbenih omrežij je to res lahko storiti, saj lahko s svojimi deli in sporočilom dosežeš praktično vsako osebo na tem planetu. 

Večkrat ste že omenili, da bi si želela sodelovati z modnimi oblikovalci, in narisati kak vzorec? Ste razen tovarniških tiskov, kdaj tudi sami poskusili slikati, vesti ali tiskati na tekstil?

Trenutno sodelujem z dvema modnima oblikovalkama, za kateri sem narisala vzorce, ki jih bosta vključili v kolekcijo oblačil. Ta projekta sta verjetno dva izmed mojih ljubših, kar sem se jih kdaj koli lotila. Enkrat sem se sicer preizkusila v slikanju na tekstil s posebnimi barvicami in pred časom, ko sem začela svojo umetniško pot, naročila blago z lastnimi cvetličnimi vzorci, saj sem želela sešiti dve obleki in ruto, a blago še vedno v enem kosu čaka na svojo priložnost.



Imate kakšen nasvet za mlade umetnike, ki si želijo slediti vašim stopinjam in uspeti v tujini? Kateri od korakov na poti do uspeha je bil najtežji? Iz katere izkušnje ste se največ naučili?

Najboljši nasvet je verjetno to, da jih ne sme biti sram pokazati in predstaviti se javnosti. Ogromno ljudi je izjemno nadarjenih, vendar si svojih del in ustvarjanja preprosto ne upajo razkriti, ker jih je strah negativnih odzivov. V dobi družbenih omrežij je to res lahko storiti, saj lahko s svojimi deli in sporočilom dosežeš praktično vsako osebo na tem planetu. Ker sem bila sama vedno bolj sramežljiva, je bil prav ta korak zame najtežji, preprosto nisem vedela, na koga se obrniti, da bi predstavil moje ustvarjanje. A to je konec koncev najpomembnejša stopnička do uspeha, zato vsem toplo priporočam, da se ne ustrašijo povezovanja z ustvarjalci na svojem področju.

Umetniki velikokrat potožijo za ustvarjalno blokado. Kako se z njo spopadate vi? 

Pogledam kakšen film in pojem čokolado, poslušam kakšen glasbeni album od začetka do konca, predvsem pa se neham smilit sama sebi in preprosto primem svinčnik v roko ter nekaj narišem.