V zadnjem letu je tudi Slovenijo preplavil val beguncev. Priča smo bili žalostnim usodam tisočev, ki so bežali v upanju na boljši svet. Za mnoge so bile sanje prazne. Kdaj ste ustvarjali to zbirko slik, ki bo na ogled v Ljubljani?

Slike so nastale do junija 2015, še preden je eksodus dosegel Jugoslavijo in nato Slovenijo. Ko sem ustvarjala, sem imela v glavi slike beguncev iz Afrike, ki jih je naplavilo na obale Italije in Španije. Gledala sem te podobe in bilo mi je nepredstavljivo, da se kaj takega danes sploh lahko dogaja. Slišala sem mnogo zgodb ljudi, migrantov, ki hočejo v ZDA, pa nanje streljajo. Pa o Gvatemalcih, ki sta si v ZDA ustvarila družino, a ju je oblast deportirala, otrok pa, ker je imel ameriško državljanstvo, je ostal v ZDA. Vse te zgodbe me osebno prizadenejo. Ne nazadnje sem tudi jaz migrantka. V svet sicer nisem šla zato, ker bi bili pri nas vojna in lakota, temveč zato, ker me je gnala mladostna radovednost, ki bi morala biti pravica vsakega. In ko se zdaj vrnem v Slovenijo, in to iz države, v kateri naj bi bilo spoštovanje človekovih pravic stvar razprave, vidim, da v kranjski dijaški dom nočejo sprejeti nekaj fantinov. Ker so starši in profesorji proti. Mar je to res moja dežela? 

V Boliviji imam že enajst let galerijo. V njej dela prvovrstna novinarka po imenu Leila. Njen stari oče je iz Sirije. Najbogatejši Bolivijec je Abdalah Daher, Jordanec. Leta 1976 je s 5000 dolarji v žepu pribežal v Bolivijo zaradi vojne doma. Eden od najbogatejših ljudi v Santa Cruzu, kjer živim, je Mateo Kuljis, Dalmatinec. To pomeni, da migranti niso ljudje, ki samo odžirajo kruh in poseljujejo samske domove. Meni, malemu Slovenčku, so se v Boliviji vrata na široko odprla. Vse, kar potrebujemo, je ravno to – odprta glava in odprto srce. Sicer bomo kot oni v zakotnih švicarskih vaseh, kjer so vsi prizadeti, ker se parijo med sabo.


Slikarstvo je nedvomno eden od učinkovitih načinov opozarjanja na krivice. Se ljudi dotaknejo vaša dela?

Včasih mislim, da sem grozna, staromodna, dinozavrska umetnica. Vsa ta figuralika, ki me spremlja ves čas, pa prepričanje, da moram s slikami prenašati sporočilo – čeprav je vse tisto, kar uspeva in ima pozornost, pravo nasprotje tega, kar delam – ne mineva. Vztrajam pri lastni poštenosti in sporočilnosti, kajti če obstaja kakršen koli namen umetnosti, je to komunikacija.

Zgodbe, ki mi pridejo do živega, me naravnost obsedejo. Ko je bilo v Sloveniji najhuje, je bila prva stvar, ki sem jo naredila zjutraj, prebiranje dnevnih novic o tem, kaj se dogaja v Brežicah na primer. Ne morem iz svoje kože in študirati barvne kombinacije, ko pa tisoči umirajo v Sredozemskem morju. In zgodi se, da se slike, ki jih ustvarim, ljudi dotaknejo. Nazadnje se mi je to zgodilo, ko sem morala narediti 14 slik križevega pota. Preden smo jih nesli v cerkev, smo jih razstavili v galeriji. Ljudje so jokali. Tisti seveda, za katere je Kristus pomembna figura. Slike so jih nagovorile, se jih dotaknile.

Vem, da se sveta ne da spreminjati. Svet je svinjarija, ljudje pa napaka stvarstva. A kot posameznik mora vsak človek poskusiti narediti vsaj nekaj malega. In jaz drugega kot slikati ne znam.

Kar delam, nima politične ali socialne naloge. Je le krik posameznika, ki mu ni vseeno. Večjega dometa žal nimam. In slike, vse podobe pravzaprav, imajo pogosto veliko večjo moč kot vse besede skupaj. Svoje slike si nato sestavljamo v mozaik, ki nam ustvari vtis o tem, kar se dogaja. In kar se dogaja, je grozno.


Katera je bila zadnja podoba, ki vas je močno pretresla?

Fotografija fanta v ljubljanski bolnišnici, ki mu je pirotehnika odtrgala roki. In potem se lahko vprašamo, ali je prav, da so te slike obkrožile Slovenijo. Prav je. Slike imajo moč.