Preostane mi samo še to, da si nadenem burko

Berem, da sta imela s Tomažem lep in poln zakon z dodatkom njegovega blaznenja, »ki je bilo javno in opisano, in mojega, ki je bilo diskretno«. Povejte mi, Metka, se ravnanju sploh lahko reče blaznenje, če se izvaja diskretno?

Vidim, da nisem izbrala prave besede. Pod blaznenjem bolj razumem eskapade, posebnosti, tega, do kod si upaš. Tomaž je bil bolj ekstravertiran kot jaz, rad je delil svoje dogodivščine, jih opisoval, po pesniško pretiraval tako, da je bila pripoved vedno zelo zanimiva. Obenem se človeku lahko dogaja marsikaj zanimivega, a ostaja diskreten, zgodbe zadrži zase. Zdi se mi, da je danes tako in tako vse preveč javno in zbanalizirano.

Žalostno je, da je merilo samo še denar in »prodajanost«. Ravno zaradi pomanjkanja likovne vzgoje ljudje ne prepoznajo kakovosti in gre vse skupaj navzdol na najbolj plehek skupni imenovalec.  

Mislite, da doživetje izgubi svojo moč, če ga človek opiše, izusti? In, do kod ste si upali vi?

Če doživetje preliješ v pesem ali sliko – in to se vedno dogaja kasneje, ko samo od sebe pride iz podzavesti ali spomina na površje –, lahko samo pridobi moč. Do kod sem si upala? Nisem si postavljala meja niti nisem načrtovala; stvari so se mi dogajale same od sebe. Vse ključne odločitve so prišle vedno čisto nenadno, spontano in se obenem izkazale za zavezujoče in daljnosežne. V tem ni bilo nič vnaprej določenega, racionalnega, tudi prestrašila se nisem. Samo sprejela sem. V slikarstvu se je dogajalo enako.

Hodeča bolečina, La douleur qui marche. Ste to res vi?

Leta 1982 sva bila s Tomažem na Struških večerih poezije, ko je bil lavreat romunski pesnik Nichita Stanescu. Kot bi bilo včeraj, se spomnim, kje sem sedela, ko mi ga je Tomaž predstavil. Nichita me je pogledal in mi rekel »La douleur qui marche« ter mi poljubil roko. Kaj je videl, ne vem, je pa bil pesnik in je najbrž videl zelo natančno oziroma globoko.

Najbrž? Hočem reči, od takrat je minilo veliko let. Gotovo zdaj že veste, ali njegove besede vsaj delno držijo.

Nisem obsedena z analiziranjem same sebe, ne delam ogrlic iz preteklih bolečin. Ima pa gotovo vsak od nas v sebi točko, ki je zelo senzibilnemu človeku vidna, pri nas pa je ostala globoko v podzavesti. Od tam tudi deluje, ni pa rečeno, da destruktivno, lahko ima tudi zelo kreativen naboj. Če se pri meni kje vidi, se vidi na slikah.

Kdor trdi, da je popolnoma samozadosten, si laže. Vedno potrebuješ vsaj odziv drugega. To, da sam veš, kdaj je delo kakovostno, je res. Podpora drugega, njegov uvid in navdušenje pa so nujni, ko stopaš na nov teren. 

Telefoniral sem ji./Poročit se pridem./Pridi, je rekla mirno. To so verzi Tomaževe Balade za Metko Krašovec. Kako gledate na zakon in institucijo zakona danes? Bi se v teh časih s Tomažem ponovno poročili, kaj menite? Bi se našla?

Verjamem v zavezujoč odnos, kar poroka je. Vse drugo pomeni, da si z eno nogo zunaj in da ob vsaki težavi lahko odideš. S tem si si odvzel možnost rasti, možnost poglabljanja odnosa. Seveda bi se tudi zdaj še enkrat poročila z njim. Mislim, da bi se našla, ker sva si bila usojena.

Usoda je hecna reč. Vam je pomagala sprejeti tudi Tomaževo smrt?

Ne.

Na koncu knjige Šepetanje pretresljivo opisujete, kolikšno korajžo je Tomaž dajal bližnjim. Zaupajte mi, prosim, zakaj je tudi za oblikovane osebnosti, kot ste bili sami, ko ste ga spoznali, nujno, da slišijo podporo, hvalo morda, da vidijo navdušenje v očeh drugega. Nekateri umetniki namreč trdijo, da jim je vseeno. Da sami dobro vedo, kdaj je delo narejeno kakovostno. Čeprav sta oba potrebovala samoto, vaju je zaznamovala dvojina. Se motim?

Kdor trdi, da je popolnoma samozadosten, si laže. Vedno potrebuješ vsaj odziv drugega. To, da sam veš, kdaj je delo kakovostno, je res. Podpora drugega, njegov uvid in navdušenje pa so nujni, ko stopaš na nov teren. Takrat si ranljiv, negotov in če imaš nekoga, ki je tudi umetnik in mu zaupaš, je to velik blagoslov. Tomaž je imel to neverjetno sposobnost, da je znal takoj videti, kaj ima potencial, kaj je tisto, kar je oziroma bo prebojno, in biti ob tem navdušen. Seveda pa nikoli nisem kazala nedokončanih slik. Tudi ni imel dostopa v atelje, razen če je bil povabljen. Nedokončano sliko vsak gledalec konča po svoje in samo ustvarja zmedo. Ker sva si bila kot umetnika zelo različna, bi šle njegove sugestije popolnoma v drugo smer, kot je vleklo mene. Nikoli mi ni sugeriral, kako naj slikam – čeprav je imel, ko sem bila v krizi, tudi takšne popadke –, vedno je šlo za to, da je prepoznal naboj tega, kar sem delala. Znal je odkriti človeku to, kar je že bilo v njem, a se tega še ni zavedal ali pa še ni mogel sprejeti.
Oba sva potrebovala samoto in izolacijo za delo. Ni hujšega kot biti zalepljen na nekoga; s tem daviš njega in sebe. Ko sva delala, sva se vedno umaknila drug drugemu. Tomaž je odhajal v umetniške kolonije, moj atelje je bil na Bledu. In ravno zato, ker sva bila samostojna, sva postala še globlje povezana.

Žal se v šolah zanemarja likovna umetnost, ki pa je nujno potrebna za marsikaj – že groznih polirskih arhitektur in barv na hišah bi bilo manj, pa raznega kiča, banalnosti in cenenosti v trgovinah in na televiziji tudi. Primerjajmo samo slikanice naših odličnih ilustratorjev z uvoženim cenenim kičem! 

Na začetku štiridesetih ste vi v nasprotju s svojimi vrstniki kot hčerka diplomata čas preživljali v New Yorku. Gotovo vam ni bilo lahko, že zaradi pomanjkanja znanja jezika ne, a dobili ste okus sveta, ki vas je zaznamoval za vedno. Za Tomaža ste nekoč dejali, da je bil prevelik za Slovenijo. Pa vi?

Tomaž je bil brez dvoma prevelik za Slovenijo in bi se brez podpore v svetu tukaj počasi zadušil. Je pa ta svet prinašal domov, povezoval pesnike z vsega sveta, ustvarjal humus, iz katerega je marsikaj zraslo.
V Ameriki sem preživela dve leti otroštva, od petega do sedmega leta; zaznamovali sta me za vse življenje. Dali sta mi širino, spoznanje, da je svet različen, ljudje tudi ... in vendar smo eno. Seveda se je to občutenje kasneje poglabljalo s potovanji, študijem v ZDA in Londonu, bivanjem pri očetovih indijskih prijateljih v Rimu ... Zato sem vse življenje, tako kot moj oče in Tomaž, potrebovala odklop iz Slovenije. Vedno je bilo treba iti ven v veliki svet, se nadihati in se potem vrniti v ta svoj samostan in ustvarjati. Najslabše se je identificirati samo s svojim ozkim okoljem. Hitro zaspiš na lovorikah, premalo je izzivov.
Ko začutiš, kako mnogoplasten je svet, kako odprt in raznolik, koliko paralelnih svetov obstaja, ti to pomaga ostati samosvoj in obenem biti seznanjen z vsem, kar se takrat ključnega in robnega dogaja. Za nas slikarje je še prav posebno bistveno, da vidimo originale; reprodukcije so smrt in laž, primerne samo za posnemanje in kombinatoriko. Ko gledaš original, dobiš neskončno več, si v stiku s slikarjem, se pogovarjaš z njim, slika se plasti pred teboj, odpira neskončne čustvene in analitične prostore, je nekaj zelo čutnega, neposrednega, nisem se redko razjokala ob slikah.
Jaz sama nisem osvajalka, nimam te energije. Moja ambicija je bila že zelo zgodaj predvsem ta, da bi bila sposobna najbolj natančno izraziti to, kar se je hotelo materializirati. Seveda so bile pomembne tudi razstave, ki so me poganjale naprej, da sem vztrajala.
Ljudje si predstavljajo, kako je slikar srečen, ko ima odprtje in predstavi slike. Ne vedo pa, da si takrat šele zares soočen s tem, kaj je nastalo, koliko ti je uspelo uresničiti hoteno. Razkorak med tem, kar si si želel in kar si bil sposoben narediti, je vedno ogromen, vsaj jaz tako čutim. Odprtju je redno sledila potrtost, razočaranje. Ampak kasneje ugotoviš, da imaš morda dve, tri slike, s katerimi si se zelo približal želenemu rezultatu, in si malo potolažen.

Velikokrat omenijo dejstvo, da vaša slika visi v Državnem zboru. Podoba iz prsi trgajočega srca je močno simbolna. Tudi zato, ker danes v politiki ne živijo najboljši, temveč tisti, ki jim je uspelo najbolj učinkovito opozoriti nase.

Slika »Zeleno« že dolgo ni bila videna pri prenosih iz Državnega zbora, morda so jo odstranili ali prestavili ali pa imajo zaslišanja drugod. Moram reči, da sem se zelo zabavala, ko sem gledala izpraševanca, za njim pa je figura na sliki bruhala in iz prsi so ji trgali srce. O politikih pa ne bi izgubljala besed, z njimi pač nimamo posebne sreče. Škoda. Žal mi je seveda tudi, da imajo tako malo posluha za kulturo in njen pomen.

Kako se ob tem počutite, če svojo umetnost gledate skozi sito poosamosvojitvene Slovenije?

Ne vidim nobene povezave razen te, da sem bila nekoč prisotna na večjem prostoru nekdanje države, kar je deloma vplivalo tudi na to, kako sem bila sprejeta doma.

Ne počutim se popolnoma nič stare, čeprav me telo zaradi bolezni izdaja. Star si, ko te nič več ne zanima, ko vse veš, ko se ne znaš več veseliti, ko ne opažaš več lepote okrog sebe, ko nimaš več izzivov in načrtov, ko ne znaš več poslušati, ko si odveč sebi in drugim. 

Torej niste tiste vrste umetnica, ki sliko razume kot revolucionarni medij, kot neke vrste poziv k uporu?

Ne, nisem niti čredni človek niti ne upodabljam sociologije ali politične umetnosti. Polje moje svobode je drugje.

Drugje? Približajte mi prosim ta svoj – drugje.

Grem globlje, tja, kjer ratio potihne in se rodi umetnost.

Sem se pozanimala. Vaša slika je zdaj v sejni sobi št. 202. No, pa sem se takoj spomnila na Jana Plestenjaka in njegovo pesem Soba 102. Takole za hec mimobežno; bi naredili njegov portret, če bi vas prosil zanj?

Ne, ne portretiram. Edini portreti, ki sem jih naslikala, so bili tisti mojih najbližjih – mame, Ane Šalamun in njene hčerke Klare in dveh prijateljic. Sami ženski portreti.

Pred intervjujem ste simpatično navrgli o sebi zanimivo lastnost, in sicer da ste človek, ki v še tako nepregledni množici ljudi najde alfa samca in se v naslednjem trenutku z njim že sprička.

Pravzaprav nimam rada konfliktov in ne težim s soočenji. Ker pa sem opazila to svojo naravnanost in alergijo do prepotentnih alfa samcev, sem bila presenečena, ko so me opozorili, da mi je zapisana v natalnem horoskopu, in zdaj pazim, da se zadržim.

Teror fizičnega videza je res šel čez vse mere, kar je seveda povezano s kapitalom in njegovo presojo, ali je oseba glede na videz še primerna za eksploatacijo. 

Visoka umetnost in resnost ustvarjanja; izraza, ki ločita umetnika od amaterskega navdušenca. Povejte mi, kaj sta v resnici umetnost in kultura, kakšen je njun namen. Obstaja ločitev na dobro in slabo ali je edini skupni imenovalec umetnosti ta, da se te dotakne tam, kjer si najbolj pristen?

Visoka umetnost je conditio sine qua non. Obenem je zanjo nujen tudi spodnji rob, ki prihaja od drugod in ji daje nove moči. Brez tega bi postala sterilna, kajti ves čas potrebuje izzive, svežino, da se oplaja. Tudi amaterski navdušenci in ljubitelji prispevajo svoje, se želijo izraziti in če so dobro vodeni, napredujejo, postanejo dojemljivi tudi za visoko umetnost. Žal se v šolah zanemarja likovna umetnost, ki pa je nujno potrebna za marsikaj – že groznih polirskih arhitektur in barv na hišah bi bilo manj, pa raznega kiča, banalnosti in cenenosti v trgovinah in na televiziji tudi. Primerjajmo samo slikanice naših odličnih ilustratorjev z uvoženim cenenim kičem! Žalostno je, da je merilo samo še denar in »prodajanost«. Ravno zaradi pomanjkanja likovne vzgoje ljudje ne prepoznajo kakovosti in gre vse skupaj navzdol na najbolj plehek skupni imenovalec.
Seveda ločitev med dobrim in slabim obstaja, vendar je velikokrat treba biti poznavalec in veliko vedeti o zadevah. Odklanjanje iz nevednosti je pač obramba pred tem, da bi se človek poglobil in tudi malo potrudil razumeti.
Upam si trditi, da vsak potrebuje kulturo, le da se morda tega ne zaveda. Ampak v človeku je nekaj, kar hrepeni po lepem, po tem, kar bi se staknilo z lepim v njem. Kako bolj bogato je življenje ljudi, ki berejo! Seveda bo vsak prišel do ravni, ki mu je še dostopna, če se bo malo potrudil, pa se bo lahko zelo osrečil. Poglejte samo, koliko ljudi prihaja v muzeje in galerije, ko je dan odprtih vrat!

Omenili ste spodnji rob umetnosti, ki prihaja od drugod in ji daje nove moči. Kaj je za vas t. i. spodnji rob in kaj pomeni biti poznavalec umetnosti? Sprašujem zato, ker je v Sloveniji beseda kultura v najboljšem primeru sprostituizirana, v najslabšem pa nosi težo, ki spada k srednjeveškemu mučenju. Kdaj smo iz kulture naredili grožnjo?

Spodnji rob je tisto, kar ne prihaja iz institucionalne kulture, kar se dogaja med mladimi, kar prihaja tako rekoč s ceste, kar je še potencialno in ima po eni strani rušilno moč, po drugi pa izjemen ustvarjalni naboj.
Poznavalec umetnosti je lahko profesionalec na tem področju ali pa nekdo, ki ga to toliko zanima, da se potrudi, raziskuje, študira, obenem mora imeti v sebi tisto iskrico senzibilnosti, ki mu omogoča, da stopi v stik z videnim, slišanim ali prebranim. Brez te iskrice tako in tako nima dostopa do bistva, je samo naučen. Kot je rekla velika ameriška slikarka Agnes Martin: Umetnost je stvar čustev in ne razuma. Seveda ne pozabimo, da je to izjava izjemno izobražene osebe s področja umetnosti, sopotnice tako abstraktnih ekspresionistov kot tudi konceptualnih umetnikov.

Katera je vaša prva misel, ko se zbudite? Vas razganja od razburjenosti, ker je pred vami nov dan, ali bolj tarnajoče vstanete – pač, še en dan, ki ga je treba odživeti?

Nikoli nisem bila jutranji človek in sem potrebovala nekaj časa, da sem prišla k sebi. Zdaj je najlepši trenutek tisti delček sekunde, ko se še ne zavedam, kaj se mi je zgodilo, v kakšnem stanju sem. Potem pač zagrabiš bika za roge in se postaviš na noge.

Na dolgočasnih akademijskih samoupravnih sejah sem »štopala« nogavice. Pa ne iz protesta, iz čisto praktičnih razlogov, pa še bolj koncentrirano sem lahko poslušala. 

Kakšno se vam zdi staranje? Ste ena tistih žensk, ki radostno zre v to minevanje, ali vam gre telo, ki dela vedno bolj »po svoje«, na živce? Menda je moderno danes glorificirati starost, potem ko je za nami dolgo obdobje razumevanja usihanja uma in telesa kot še ene nevšečnosti tega kratkega življenja na Zemlji. Skačemo iz ene skrajnosti v drugo. Vsako obdobje življenja je lahko lepo in grdo. Najbrž je to precej odvisno od tega, ali si ljubljen in ali si našel smisel bivanja? No, in če imaš zdravstveno zavarovanje in denar. Kako je z vami?

Staranje je zelo relativna stvar. Nekateri so stari že pri tridesetih. »Aging is not for sissies,« je rekel oče sinu. Ali: staranje ni za šleve. A še to se po mojem nanaša samo na bolezni, ki takrat pač udarijo na dan.
Če se pogledam v ogledalo, vidim, da mi preostane samo še to, da si nadenem burko. Strinjam se s Tomažem, ko je rekel, da s tistim starcem, ki ga pri britju vidi v ogledalu, nima nobene zveze. Teror fizičnega videza je res šel čez vse mere, kar je seveda povezano s kapitalom in njegovo presojo, ali je oseba glede na videz še primerna za eksploatacijo. Ne počutim se popolnoma nič stare, čeprav me telo zaradi bolezni izdaja. Star si, ko te nič več ne zanima, ko vse veš, ko se ne znaš več veseliti, ko ne opažaš več lepote okrog sebe, ko nimaš več izzivov in načrtov, ko ne znaš več poslušati, ko si odveč sebi in drugim. Mladi poganjajo svet, od njih se je treba učiti, z njimi družiti.

Mladost je norost, je morda mama rekla hčerki. Kakor koli; kdaj ste nazadnje naredili kaj res norega in vam je bilo prav to neznansko všeč?

Na dolgočasnih akademijskih samoupravnih sejah sem »štopala« nogavice. Pa ne iz protesta, iz čisto praktičnih razlogov, pa še bolj koncentrirano sem lahko poslušala.

Kaj se vam je nedavno lepega zgodilo, Metka?

Izšla je knjiga Šepetanje, v kateri smo združili Tomaževo poezijo – s poudarki na pesmih, posvečenih meni – in mojimi risbami iz 80. let. Imela sem razstavo v Bežigrajski galeriji in bila prav ganjena, koliko prijateljev je prišlo. Marca skupaj s svojimi študenti, ki so ali diplomirali ali magistrirali pri meni, in s tistimi, ki sem jih učila vsaj tri leta, razstavljam v mariborski galeriji Kibla. Ideja je bila moja in je že zelo stara, uresničila pa se je z energijo slikarke Saše Bezjak, ki je navdušila kustosinjo Nino Jeza. Nina in kustos Arne Brejc bosta naredila izbor in postavila razstavo. Veselim se tudi velikega priznanja Univerze na Primorskem, ki mi bo dano marca. Kako lepo je, da sem še živa in se mi še vedno dogajajo lepe stvari!