Umetnica je, kot so zapisali v utemeljitvi, "nepogrešljiva sestavina mozaika slovenske likovne umetnosti in najpomembnejša slovenska sodobna umetnica, ki ji je slovenska likovna kritika namenila zgodovinsko mesto takoj za Ivano Kobilico." 

Primerjava s samosvojo Kobilico ni naključje, sama je v eseju o svojem življenju z naslovom Ogledalo zapisala: »Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod. Neprestano smo se selili - v Beograd, San Francisco, New York, ponovno v Beograd, in nazaj v Ljubljano, kjer sem bila zopet nekdo od drugod. (...). Nikjer nisem pognala korenin, zelo lahko bi živela kjerkoli. Konstanta je hrepenenje po Mediteranu, vendar nisem tam doma." 

Hektično življenje je v senzibilni Metki vzbudilo zavest o transformaciji in fluidnosti vsega, kar obstaja. Za teme svojih del pravi, da so le tri: ljubezen, smrt in čudenje. Prav zadnje občutje vzbujajo njene sanjske pokrajine, ki gledalca popeljejo v svet izčiščenih form in simbolizma. Čeprav njenih del ni mogoče uokviriti v en likovni stil, kar naj bi pogosto zmedlo kritike, so stilsko jasno prepoznavna. Ravno ta nezamenljivost je botrovala pregledni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani leta 2012, kar je bila pravzaprav prva pregledna razstava ženske umetnice v omenjeni instituciji. 


S slikarko smo pred leti spregovorili v reviji Onaplus. Intervju o tišini, samoti in ljubezni, ki je nastal, preberite tukaj.