Fascinantna sta njeno več kot štiridesetletno ustvarjalno delo kot tudi odnos do ljubezni. Mož pesnik Tomaž Šalamun ji je namenil čisto svojo balado. Ki jo morda bere v mislih, saj je tišina zanjo neizmernega pomena. Le tako se namreč zares lahko sliši. In samost seveda. Enako bistvena. Z možem zato ustvarjata vsak na svojem koncu. In si morda vseeno nista daleč, kajti ona sliši tudi zvok slik. Nekoč je povedala, kako neznansko jezna je bila, ko so v nekem newyorškem muzeju tri slike postavili eno ob drugo. »To je tako, kot bi trije gramofoni igrali različno glasbo eden zraven drugega.« 

Ste umetnica, za katero stereotipi ne veljajo. Velikokrat ste sami povedali, da niste človek jate, čeprav je res tudi, kot ste prav tako zaupali v enem prejšnjih intervjujev, da ste samohodka samo v svojem delu. Sploh lahko rečete, kaj potrebujete od moških, ali je mogoče govoriti le o tem, kaj ste hoteli in kaj dobili od Tomaža? 

Od moških na splošno, se pravi od kolegov in drugih, pričakujem vsaj osnovno vzgojenost. V svetu je to norma, pri naših moških pa redkost. Ko se zaljubiš, ne kalkuliraš, ne pričakuješ ničesar. Kasneje se pokažejo lastnosti, zaradi katerih ostaneta dva skupaj, če jih ni, pa se razideta. Kemija se nadgradi z globoko ljubeznijo in partnerstvom. 

Vsak človek svoje probleme resda vedno rešuje sam, je pa izjemno pomembno, da se lahko na nekoga nasloni in zanese. 

Že ob prvem stiku s svojim bodočim možem ste vedeli za vse dobro in slabo, kar bo prišlo. Kako to? 

Tomaž je stopil v moje življenje kot usoda. Spoznala sva se v Mehiki in že tretjega dne, ko sva, kot kakšna Moorova skulptura, sedela na Piramidi lune v Teotiuacanu, sem vedela, da bova ostala skupaj. Kasneje, na plaži v Puerto Vallarti, sem imela zelo jasno vizijo, privid, védenje o tem, kaj se bo vse zgodilo, in da je to moja usoda, ki ji ne morem uiti, tudi če bi hotela. Na delu ni bil ne razum ne analiza. Bilo je védenje.  

Kaj od moškega potrebuje ženska, kot ste vi? Ženska, ki je živela kot otrok v internatu, se naučila biti sama in drugačna? Najbrž išče drugačen občutek varnosti, kot ga sicer iščejo ženske.  

Mora biti nekdo, na katerega se lahko zanesem, ki ga lahko spoštujem in občudujem. Poleg tega mora biti intelektualno močnejši od mene, poleg izobrazbe mora imeti intuicijo in smisel za humor. Kaj še – poštenje, odločnost in odgovornost za svoja dejanja, realiziranost v svojem poklicu ali poklicanosti, spoštovanje do mene in mojega dela. Poleg tega pa še pozitiven odnos do vsega, odprtost in veselje do življenja in ženeroznost v vseh pogledih. To mi je usoda naklonila. 

Dialog in svoboda sta bistvena. Za resen odnos z drugo osebo je nujno, da znaš biti sam. 

Usoda je bila prijazna z vami, si potemtakem lahko mislim. Pa je bilo vseeno kdaj hudo? Kaj ste takrat pričakovali? Vendarle ste imeli vizijo, da bo dobro in slabo, oboje neizogibno. Se človek izkaže tudi v slabem?  

Ko je bilo v življenju hudo, mi je vedno stal ob strani in mi pomagal. Vsak človek svoje probleme resda vedno rešuje sam, je pa izjemno pomembno, da se lahko na nekoga nasloni in zanese. Človek se najbolj izkaže, kakšen je, ko je v krizah, v težkih okoliščinah. 

Če živita skupaj dva ustvarjalca, je svoboda nujna. Jo je vam bilo težko dati, čeprav ste jo morda pričakovali? 

Dialog in svoboda sta bistvena. Ne bi prenesla moškega, ki bi mi visel na glavi in me spremenil v svojo mamo. Za resen odnos z drugo osebo je nujno, da znaš biti sam. 

Ustvarjalci potrebujemo samost, svoj nedotakljivi čas. S Tomažem najbolje delava, če nisva v istem prostoru. On je nekaj časa imel svoj atelje, zdaj pa večinoma dela v umetniških kolonijah. Ali kjer koli. Jaz pa slikam na Bledu. Ključen je dialog! Če nisva oba v Ljubljani, si vsak dan telefonirava in se dolgo pogovarjava. Tomaž me kliče vsak dan, tudi če je na drugi celini. Ko je slika končana – prej ne – je Tomaž prvi, ki mu jo pokažem. Ima neverjeten instinkt za novo, izjemno odprtost in v mojem delu vidi več kot jaz sama. Njegova podpora je bistvena za to, da kljub krizam in dvomom vztrajam. Popolnoma se zanesem nanj, morda je včasih preveč evforičen in navdušen, ampak umetniki potrebujemo vsaj enega takega podpornika, da ne zapademo v brezup. 

Svoboda, ki jo potrebujemo zase in jo obenem dajemo drugemu, lahko včasih tudi povzroča bolečino, ampak človek lahko veliko več daje, če ni utesnjen, potlačen ali požrt od drugega. 

Vse, kar sem naslikala, je povezano z mojim življenjem. 

Omenili ste bolečino. Lahko poveste več o njej? Je to tiste vrste bolečina, ko si telo želi eno, um pa hoče po svoje? 

Mislila sem na to, kar pravi Wittgenstein: »Svet ni ustvarjen po moji podobi.« 

Kateri ljubezenski motiv med moškim in žensko vam je doslej bil največji ustvarjalni navdih? 

Hrepenenje in ljubezen. 

Ste intuitivno močna oseba, zato me seveda zanima, ali ste tiste vrste umetnica, ki si zmore svojo resničnost tudi naslikati. Ste kdaj sedli pred platno s čim, kar vas je težilo, pa si nato izrisali, ustvarili izid? 

Vse, kar sem naslikala, je povezano z mojim življenjem. Ne gre pa to tako, da sedeš pred platno ali papir in nato načrtno in razumsko odslikavaš svoje težave ali srečo. Slikaš čisto neodvisno od tega, občutja se sama vtkejo v tvoje delo. 

Treba je veliko pozornosti, ponižnosti in poslušanja samega sebe, osredotočenja, da prikličeš to »božjo iskrico« – ampak pride pa le, ko sama hoče. 

Morda bo zvenelo klišejsko; ali menite, da mora umetnica imeti svojo moško muzo, kot jih imajo ponavadi umetniki – moški? 

Muzo razumem kot navdih. Lahko je oseba ali pa cipresa. Vprašanje je seveda, kdaj si v takem stanju, da si odprt za navdih. To je nepredvidljivo: lahko si srečen, nesrečen, žalosten, evforičen, obupan ali nič od tega. Se zgodi, kadar se hoče, ne more pa se priklicati. 

Je res, da te mora navdih vedno ujeti pri delu? Vse prevečkrat sedimo upajoč, da se nas dotakne tista t. i. božja iskrica, a je ni, tako pravijo, če ni bilo prej »uničenih« nekaj platen. Kakšne so vaše izkušnje? 

Ne, nikakor. Navdih se zgodi kjer koli in kadar koli. V ateljeju pa potrebuješ mir in samost, da se lahko ta navdih realizira. Seveda je treba sedeti in delati in seveda se marsikaj sfiži, ker nisi zmožen realizacije. Treba je veliko pozornosti, ponižnosti in poslušanja samega sebe, osredotočenja, da prikličeš to »božjo iskrico« – ampak pride pa le, ko sama hoče. Če takrat nisi v stanju pripravljenosti, če te zunanji dražljaji zmotijo, odide. 

Pogovor je nastal junija 2014.