Ni pa to prva dežela, ki jo je delovno zamenjala za domovino. Spoštljivo se uči jezika vsake države, ki je nekaj časa njen dom, tako jo namreč začne spoznavati in se zbliževati z njo. Tiffany Sadler, ki bo pri nas živela z možem, se zavzema za aktivno življenje in zdravo okolje! V Sloveniji – kot hvaležno opaža – je oboje.

Kratek čas ste šele v Sloveniji, in to v zelo neobičajnem obdobju. Kakšen prvi, drugi vtis je naredila na vas?

O, zelo mi je všeč in nadvse rada sem tu! Res sem izbrala zanimiv čas za prihod, tako da se še nisem imela prave priložnosti razgledati, kot bi si želela, se pa tega veselim. Hkrati mi okoliščine dajejo časovni prostor, da spoznam Ljubljano, ki je izjemno ljubka. Prvi konec tedna po selitvi sem obiskala Cankarjev vrh, Rožnik in sem navdušena. Rada se sprehajam in kolesarim in pred kratkim sem prekolesarila Pot spominov in tovarištva. Vsa moja družina je športna in zelo se že veselijo, da se mi bodo pridružili in bomo skupaj odkrivali lepe kotičke Slovenije. 

Študirala sem na univerzi Oxford in tam – zanimivo – spoznala tudi nekaj Slovenk. Moje prvo domovanje zunaj Evrope pa je bilo v Mjanmaru. Nato sem se vrnila v Anglijo, se poročila in rodila tri otroke. Ko so bili majhni, sem delala polovični čas, kar je v naši deželi ženskam v veliko podporo. 

Se vam bodo pridružili, živeli z vami?

Tri otroke imam in šolanje bodo nadaljevali v Veliki Britaniji, tu pa bomo skupaj preživljali počitnice. Z možem, ki je trenutno še v Angliji, bova živela v Sloveniji. Kmalu se mi pridruži. 


Je kakor koli mogoče primerjati Anglijo s Slovenijo, živeti tu in živeti tam?

Pravzaprav sem presenečena, koliko sorodnosti je med njima. Obe sta naklonjeni ljubiteljem narave in preživljanja prostega časa v njej. Prav tako športnikom, navdušena sem nad uspehi vaših kolesarjev. Kar so poleti dosegli Primož Rogljič, Tadej Pogačar in vsi drugi, je veličastno! Tudi veslanje je v Sloveniji priljubljeno, jaz sem med študijem veliko preveslala. In pohodništvo! Sploh so športne aktivnosti tu in v moji domovini zelo skladne. 

Seveda pa so številne razlike, recimo hrana, vi imate odlične vinogradnike, pri nas je to še v povojih. Ob tej priložnosti bi izrekla povabilo Slovencem v Veliko Britanijo, k spoznavanju naše bogate dediščine, kulturni izmenjavi in človeški odprtosti drug do drugega. Pred kratkim sem govorila s Simono Leskovar, ki je takrat, ko sem prišla v Slovenijo, začela mandat slovenske ambasadorke v Londonu, in navdušena sem nad sodelovanjem, ki ga bova s svojim delom vzpostavljali med ljudmi. 

Slovenija ni prva dežela, ki ste jo zavoljo poklicne poti zamenjali z domovino. Kako je živeti tako potujoče, široko, kaj se ob tem dogaja s koreninami?

(smeh) Moje korenine segajo na jugozahod Združenega kraljestva. Živela sem blizu Bristola, ki je prav tako zeleno mesto in je bilo leta 2015 tik pred Ljubljano zelena prestolnica Evrope. Kot otrok sem živela tudi na Severnem Irskem, moje družinske korenine izvirajo iz različnih predelov Združenega kraljestva. Študirala sem na univerzi Oxford in tam – zanimivo – spoznala tudi nekaj Slovenk. Moje prvo domovanje zunaj Evrope, kot ste omenili, pa je bilo v Mjanmaru. Nato sem se vrnila v Anglijo, se poročila in rodila tri otroke. Ko so bili majhni, sem delala polovični čas, kar je v naši deželi ženskam v veliko podporo. V njihovih odraščajočih letih pa sem se vrnila k polnemu delovnemu času. 

V Sloveniji je moja prva izkušnja ambasadorke. S ponosom lahko povem, da številne ženske iz moje domovine delujejo po svetu kot ambasadorke. V Londonu v glavni stavbi britanskega ministrstva za zunanje zadeve imamo na steni celo serijo ogledal, nad katerimi so slike vseh žensk in pod njimi pripis, na primer ambasadorka v Parizu ali Berlinu ali Washingtonu in zdaj tudi v Ljubljani. (smeh) Vsaki, ki se pogledala v tisto ogledalo, je v spodbudo na njeni diplomatski poti, če se bo zanjo odločila! 

Ko sem se začela učiti slovenščine, je moja učiteljica povedala, da je zahtevna in bom morala vložiti veliko truda, da mi jo bo uspelo usvojiti. Za popotnico mi je dala sliko vaše legendarne smučarke Mateje Svet. Ko mi je šlo težko, sem pogledala fotografijo in si rekla, če je ona zmogla osvojiti vrh, ga bom tudi jaz! 

Tik pred prihodom v Slovenijo ste živeli in delali v Tbilisiju v Gruziji. Ga pogrešate?

Hm … (nasmeh in pomislek) Ja, lepo mi je bilo živeti tam in vzljubila sem predvsem podeželje. Tbilisi je mesto, polno življenja, a v primerjavi z Ljubljano preobremenjeno. Tu lahko začutiš mir in sprehajalne užitke, svežino zraka, ki je tam ni. Preden pridem v tujo državo, se rada učim njenega jezika, tudi slovenščine sem se. To je eden od načinov, da spoznam kulturo deželo in se ji približam. 

Katere ženske, če se dotakneva idolov, ikon, so puščale vtise v vas in ste jim sledili?

Imela sem čast spoznati prejemnico Nobelove nagrade za mir Aung San Su Či. Ko sem prispela v Mjanmar, je bila v hišnem priporu, a prihajala je ven in za zbrane poslušalce imela govore, kot počne od nekdaj. Stala sem med ljudmi in jo zavzeto poslušala. Enkratno! Lahko si predstavljate, kako nevarno je bilo šele v časih velike politične represije priti do nje in jo poslušati. Vzornice … Povedala vam bom zgodbo. Ko sem se začela učiti slovenščine, je moja učiteljica povedala, da je zahtevna in bom morala vložiti veliko truda, da mi jo bo uspelo usvojiti. Za popotnico mi je dala sliko vaše legendarne smučarke Mateje Svet. Ko mi je šlo težko, sem pogledala fotografijo in si rekla, če je ona zmogla osvojiti vrh, ga bom tudi jaz! (smeh) 


Ena vaših poklicnih prioritet je prav okoljska in podnebna problematika. Kakšno vizijo imate, vezano na Slovenijo?

Podnebne spremembe in tovrstno udejstvovanje je ena mojih prednostnih nalog, morda zato, ker sem mati in čutim odgovornost, kakšen planet predajamo otrokom. Prihodnje leto Združeno kraljestvo v partnerstvu z Italijo gosti 26. konferenco (COP26) ravno v obdobju, ko Slovenija predseduje Svetu EU, zelo zanimivo. Na veleposlaništvu smo okoljsko ozaveščeni, uporabljamo hibridni avto, recikliramo, zelo vztrajna sem pri ugašanju luči, ki jih ne potrebujemo, tudi doma. 

Organizirali smo dva dogodka v okviru serije dogodkov Future Perfect (Popolna prihodnost), vezana na to tematiko. V prvem, COP26 vs COVID, smo združili v razpravi številne strokovnjake. Drugi z naslovom Zelene finance pa je govoril o vlogi zasebnega in javnega finančnega sektorja pri reševanju okoljske krize. Britanska vlada se ambiciozno zavzema za uresničitev okoljskih ciljev. Smo prvo od velikih gospodarstev, ki smo se zavezali ničelnim izpustom do leta 2050. A še bolj pomembno kot vladni predlogi se mi zdi, da je vsak sam odgovoren za skrb za okolje. Enako za zdravje, v tem trenutku sem najbolj usmerjena v reševanje določenih problemskih vprašanj glede covida. 

Kaj lahko tu postorite?

Pomembno je, da globalno sodelujemo pri tem svetovnem izzivu. Kot mati in delovna ženska sem usmerjena predvsem k problematiki žensk, ki nas je virus specifično prizadel. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak v moji domovini je veliko žensk izgubilo delovno mesto. Polovični delovni čas in poklici v storitvenem sektorju so bili pogosta tarča v boju z virusom. Seveda pa je dobra novica, da prihaja cepivo. 

Kot materi mi je vedno najpomembnejše tisto, kar je za otroke najboljše. Razmišljali smo in pretresali različne možnosti šolanja in ugotovili, da bo za vse tri bolje, če ga nadaljujejo v domovini. 

Opažate razlike v spoprijemanju z virusom tu in v svoji domovini?

Po telefonu se pogovarjam z možem in otroki in ukrepi, ki jih uvajajo v Veliki Britaniji, so zelo podobni slovenskim. Odzivi in čustva ljudi pa so odvisni tako od posameznika kot okoliščin, v katerih se znajde. Nekatere skrbi za starše, druge za izobraževanje otrok, a dobra, pozitivna plat vsega je solidarnost, ki se rojeva med ljudmi. Tudi v Sloveniji opažam duha skupnosti, medsebojno, medsosedsko pomoč. 

Če smem, bi se dotaknila še vaše odločitve za nekajletno bivanje v Sloveniji, medtem ko so vaši trije otroci ostali v Londonu. Kako ste se spoprijeli z razhodom?

Z veseljem vam bom odgovorila. Kot materi mi je vedno najpomembnejše tisto, kar je za otroke najboljše. Razmišljali smo in pretresali različne možnosti šolanja in ugotovili, da bo za vse tri bolje, če ga nadaljujejo v domovini. Delno ima to opraviti z izobraževalnim sistemom, hkrati pa sta moja sinova navdušena športnika, trenirata kriket, ki v Sloveniji ni ravno razširjen, vsaj ne na tekmovalni ravni. Kot delovno aktivna ženska menim tudi, da je izredno pomembno, da smo »osnovni model« našim otrokom ter drugim. Rekla bi, da je tu izziv tudi za delovno aktivne moške, očete. Seveda pa mi misli kdaj uidejo po svoje …