Sanja Grohar: Dojela sem, da kričanje ni samozavest

Pravzaprav je že precej prej, preden je občestvu prvič poklonila nasmeh kot miss Slovenije leta 2005, očarljiva temnolaska zelo natančno vedela, kaj hoče. Poseči po najuglednejših lepotnih naslovih v deželi pod Alpami. A obče znano je, da je lepota minljiva, kot tudi, da status najlepše pomaga pri pevski karieri, zato se je ambiciozno odločila osvojiti še domače glasbene odre. Jasno, skrbela je, da je bila ves čas, tudi ko je bila televizijska voditeljica, v središču pozornosti. Priljubljenost ji je godila, trdna je ostajala tudi ob kritikah, ki hočeš nočeš pridejo zraven. Vsaka reklama je dobra, četudi je slaba – je bila prepričljiva. 

A iskreno, od ženske, ki je najbolj od vsega želela nastopati, je marsikaj odpadlo. Hlepenje po dokazovanju zaradi manka samozavesti, denimo. Ali nuja po potrditvah vsevprek zaradi drugih. S sabo spravljena Sanja Grohar z možem Matejem Kovičem in njunim sinom Nicolaijem živi in ustvarja v Londonu. Nov list v življenju, nova Sanja Grohar. 

Okroglih štirinajst let je, odkar sva se nazadnje videli. Kako ste se počutili tedaj in zdaj?

Neverjetno, kako čas beži. (Nasmeh.) Takrat sem bila pahnjena v svet slovenske estrade. In ko si vržen v vodo, moraš pač plavati. Mlada, neizkušena in naivna sem bila, čeprav sem seveda mislila, da vse vem in imam vse pod nadzorom. Zdaj sem našla notranji mir. Mož Matej in sin Nicolai sta ves moj svet.

V Sloveniji ni lahko biti medijska osebnost oziroma kakor koli biti del šov biznisa. Navzven glamur, v resnici pa je boj. V tujini tega nimam, nisem odvisna od nikogar drugega kot le od sebe. Sama služim svoj denar in ta občutek svobode je neprecenljiv. 

Tedaj, bilo je v jutru po razglasitvi za miss Slovenije, si najbrž niste mogli predstavljati, kam vas bo življenje peljalo. No, stari ste bili enaindvajset let.

Spomnim se, ko sem pri sedemnajstih v živo gledala izbor za miss Slovenije v Cankarjevem domu. Moja favoritka je bila Rebeka Dremelj. Po razglasitvi je prišla v dvorano, kjer je bila pogostitev. Fotografirala se je ob avtomobilu, ki ga je prejela za nagrado, in dajala intervjuje. Ko sem se štiri leta kasneje pomerila na lepotnem izboru, sem to tudi manifestirala. Skušala sem si predstavljati sebe v trenutku zmagoslavja, občutiti uresničitev želje. Že kot deklica sem namreč sanjala, da bom miss Slovenije. Naziv uradno najlepše Slovenke mi je odprl vsa vrata, ki sem jih potrebovala kot odskočno desko za pospešitev kariere. No, seveda pa nisem predvidela življenja v tujini, prav tako si nisem predstavljala, da bodo pisanje bloga in objave na instagramu uspešen posel. Hvaležna sem, da lahko počnem to, kar me veseli.

Povprečnost je bila in je očitno ostala daleč od vaših ambicij.

Mislim, da lahko vsi rečemo, da nisem bila tipična miss. (Smeh.) Iskreno, bržkone sem bila malce provokativna. Ugajala mi je pozornost, a navsezadnje – bila sem mlada. Zdaj sem trdnejša in popolnoma umirjena. Izogibam se medijski izpostavljenosti, razen če imam kaj povedati, odvisno je tudi od kakovosti in ugleda časopisa oziroma revije. V Sloveniji ni lahko biti medijska osebnost oziroma kakor koli biti del šov biznisa. Navzven glamur, v resnici pa je boj. V tujini tega nimam, nisem odvisna od nikogar drugega kot le od sebe. Sama služim svoj denar in ta občutek svobode je neprecenljiv.

Kolikor vas poznam, ste se zgodaj zavedali, da je v življenju prav vse odvisno samo in zgolj od vas. In da je treba vsak dan sproti ambiciozno narediti korak proti cilju in potem iti le še naprej.

Da, točno tako. Če boste ležali doma na kavču in mislili, da bo ljubezen vašega življenja kar potrkala na vrata ali pa bodo na vas padli milijoni – se ne morete bolj motiti. Razen, seveda dopuščam to možnost, če je ljubezen vašega življenja dostavljavec pice ali poštar. Treba je narediti korak. Ko vložiš energijo in stopiš proti svojemu cilju, se energija tudi povrne.

Vsekakor pa je dobro, če ima človek zaveznike?

Kar sem se naučila v življenju, je to, da si ni dobro zapirati vrat. Ko si mlad in vzkipljiv, nehote želiš delati vse po svoje. Tudi sama sem bila v okoliščinah, ko nisem popuščala in upoštevala napotkov. Danes razmišljam drugače. Tudi če v nekem trenutku z nekom morda nisi na isti valovni dolžini, kot imam navado reči, ni rečeno, da se vseeno čez nekaj let ne srečaš s tem človekom in morda takrat vzkipi sodelovanje, prijateljstvo … Kar koli že.

Preračunljivo, se vam ne zdi?

Slovenija je majhna. Že zato mislim, da je bolje imeti zaveznike kot sovražnike. Povedano drugače: »Keep your friends close, but your enemies closer.« Torej, kot je v drugem Botru dejal Al Pacino kot Michael Corleone: »Imej prijatelje blizu, sovražnike še bliže.«

V življenju so prelomnice, ki perspektive usmerijo v druge tirnice. Je bilo kaj, kar je morda zgladilo vaš trmasti in preponosni značaj, zaradi česar ne rinete več z glavo skozi zid?

Oh ja! Seveda. Močan karakter mi teče po žilah – to imam po mami.

Ko ste že začeli, ustaviva se še ob enem citatu – iz animiranega Levjega kralja: »Preteklost včasih boli. Od nje lahko bežiš ali se učiš.«

Ah, človek se marsikaj nauči. Mene je učilo življenje. Ljudje, ki so prišli in potem odšli, zveze, ki so propadle, in moj Matej – največji učitelj. Verjetno najboljši človek, kar sem jih kadar koli spoznala. Moj najboljši prijatelj in mož. Dobrohotno me je sprejel – z mojo trmo vred. (Nasmeh.)

Še vedno sem človek in verjetno bi vsakega prizadelo, če bi prebral kaj slabega o sebi. In verjemite mi – nikoli se nisem imela za boljšo, prej za slabšo. No, zdaj teh težav nimam. Nisem obremenjena niti me kaj podobnega ne bi več prizadelo. Super se počutim v svoji koži. In vračam se v Slovenijo na obisk, tudi nenamazana.

Ste s tem, kar je bilo, spravljeni? Sicer pa – kril vam nihče ni mogel pristriči, kajne?

In vendar je bilo precej stvari, ki bi me lahko zlomile. Morda sem delovala navzven močna, vendar sem bila občutljiva in hitro me je kaj prizadelo. Bila sem tudi bolj obremenjena.

Pred »občinstvom«?

Da. Denimo, ven nisem šla nikoli brez ličil. Kajti ko sem enkrat to storila, je sledila opravljiva novička, ob kateri sem onemela. Z mami sva šli po nakupih. Oblečena sem bila v roza trenirko in brez ličil na obrazu. Ob fotografiji je pisalo, kako povprečna sem, in med vrsticami, da sploh nisem videti dobro. A kakor koli, še vedno sem človek in verjetno bi vsakega prizadelo, če bi prebral kaj slabega o sebi. In verjemite mi – nikoli se nisem imela za boljšo, prej za slabšo. No, zdaj teh težav nimam. Nisem obremenjena niti me kaj podobnega ne bi več prizadelo. Super se počutim v svoji koži. In vračam se v Slovenijo na obisk, tudi nenamazana. (Smeh.) Drugače priznam, da sem občutljiva, ko gre za družino ali prijatelje, kajti njim se odprem vsa. Ob njih sem Sanja. Iskrena, čustvena. Ljubeča. O iskrenosti človeških čustev ne dvomim. In če jokam, se po navadi Mateju. (Premolk.) Sicer pa se že dolgo nisem. Seveda me kdaj zagrabi panika glede mojega posla. Vanj vlagam vse. Mnogo ur na dan. In včasih se bolj obremenjujem, kot bi bilo treba – kaj če bo šlo kaj narobe. Tudi zato se trudim ustvarjati produktivno; z glavo, in ne s čustvi.

Začeli ste mladi, divji, glasni, neizkušeni. Poti ste ubirali zelo po svoje in v karieri počeli vse mogoče. V zavesti mnogih ste najprej miss Slovenije, spet drugi so si vas zapomnili kot zajčico leta. Se vam kdaj v misli prikrade predstava, kaj bi bilo, če bi …

Danes bi marsikaj naredila drugače. Šla bi v preteklost in se resno pogovorila sama s sabo. Takrat sem bila mlada, neizkušena in v vrtincu kvazislave. Potem pa je vse prišlo za mano. Nisem več želela takšnega odmerka pozornosti. Težko mi je bilo iti kamor koli, ne da bi kdo kazal s prstom name in me meril od glave do pet(k), preverjal, s kom se družim, me skušal skrivaj fotografirati. Prišel je trenutek, da se umaknem. Potrebovala sem čas zase ...

Da zadihate, sicer bi vas zadušilo?

Tako. Pobegniti ali ne? In sva šla. V London. Tukaj sem našla ravnotežje. Ali bolje rečeno mir, ki sem ga potrebovala.

Ste se dokopali do kakšnega pomembnega spoznanja?

Nikoli ni bila težava v drugih, ampak v meni.

Sanja, se to, da ste na odru, če se lahko tako izrazim, pod žarometi, fotografskimi bliskavicami, prilega vašemu značaju? Ali drugače: je to preprosto v vas? Glede na to, da objavljate na spletu in imate ogromno sledilcev.

Če bi se kdo usedel poleg mene, bi videli drugačno Sanjo. Priznam, biti pred objektivom je nekako moja služba. Pa vendar se raje držim v ozadju. V Londonu me prijatelji ne poznajo kot Sanjo Grohar. Tukaj sem le Sanja, tista Sanja, ki težko spusti koga zares blizu. Ko pa to storim, se odprem. In nisem glasna. In ne potrebujem pozornosti. Rada sem le v družbi svojih. Dojela sem, da kričanje ni samozavest. Z leti sem sprejela vse svoje napake in se končno počutim dobro v svoji koži. To je samozavest.

Uspeh je biti zdrav in srečen. Tega je malo. Zdravje je nekaj, česar ne moreš kupiti, in ne smemo ga imeti za samoumevnega. Sreča pa je odvisna od nas samih. Nikoli ne bomo srečni, če jo bomo polagali v roke drugih. 

Ponarejeni niste.

To povsem drži. Zelo težko se odprem in pokažem pravo sebe. Sanjo, ki je ranljiva, z napakami in vsem, kar pride poleg. To sem šele tedaj, ko sem zanosila, začela kazati tudi svojim sledilcem na instagramu v filmčkih.

In denimo zjutraj v pižami razmršeni govorite o svojem dnevu s sinom.

Da. Vedno sem bila jaz – jaz. Le da nikoli nisem spustila zares blizu. Sanja je odrasla v zrelo mlado mamico. In da se bom pretvarjala: to, da sem temperamentna, je v mojem značaju, znam povedati, ko mi kaj ni všeč, in tudi udariti po mizi, ko je treba.

Je pritisk biti dober? Sicer pa, kaj je uspeh v družbi dandanes?

Grozen pritisk je biti vedno okej. Ali vedno popoln. To ni resničnost. Ljudje raje vidijo dejansko sliko kot izumetničeno podobo. Uspeh je biti zdrav in srečen. Tega je malo. Zdravje je nekaj, česar ne moreš kupiti, in ne smemo ga imeti za samoumevnega. Sreča pa je odvisna od nas samih. Nikoli ne bomo srečni, če jo bomo polagali v roke drugih.

Po rojstvu sina ste na svojem blogu odkrito pisali o anksioznosti in depresiji, s katero ste se spopadali dve leti prej. Kaj je bil vaš namen?

Premalo se govori o tem. Ko sem izkušala najtežje obdobje svojega življenja, nisem našla dovolj informacij o tem. Sicer sem si kupila literaturo, ampak želela sem povedati, da se da težave premagati. Da je upanje. Veliko ljudi ne vidi izhoda, se počutijo same v bolečini ali pa jih je sram o tem govoriti.

Težave so bile psihičnega izvora, kaj menite, da vas je pestilo?

Nabiralo se mi je. Od strahov do skrbi, pritiskov po zaroki ... Zelo me je presenetilo, ko sem doživela prvi panični napad, saj sem mislila, da se bom zadušila. Nisem vedela, kaj se dogaja z mano, nihče v naši družini ni imel napadov, depresij, da bi lahko prepoznala znake.

Pravzaprav je dobro, da kult uspeha, prepoznavnosti in vpliva lahko unovčite in izkoristite za lobiranje za zdravje, za boljše odnose – namreč, razkrili ste tudi zgodbo o razmerju s posesivnim fantom, v poduk vsem dekletom s podobno izkušnjo, kajne?

Starejši ko si, vedno bolj se zavedaš smisla življenja. Kar dejansko pomeni to, da znaš delati dobro, da skušaš biti boljša verzija sebe in pomagati drugim. Vsaka izkušnja, vsak dogodek, odnos – vse je šola. Vse se zgodi z razlogom. Težko razumemo, kaj dobrega lahko prinaša, ko se zgodi kaj travmatičnega. Dogodki nas učijo, ljudje nas učijo. Določeni ljudje pridejo v naše življenje samo zato, da nas kaj naučijo ali morda mi njih. Jaz se skušam s stvarmi sprijazniti, sprejeti okoliščine in živeti naprej. Moj smisel življenja je moja družina. Zanjo živim. Vesela sem, da so me vse te izkušnje, zgodbe pripeljale točno do tega trenutka, kjer danes sem.

S pisanjem in objavo fotografij prenašate sporočila. Je vaša služba vplivnice sanjska?

Ni sanjska! Objavljanje na instagramu in blogu je služba, ki nima urnika, saj delaš ves čas. Vedno je pritisk delati dobro vsebino, dobre fotografije, biti videti super. Tudi ko nisi super. Tudi ko imaš slab dan. Tudi ko si bolan. Zdaj z otrokom je toliko težje. Poiskati kraj, posneti video, fotografirati, urejati material, tipkati vsebino – vse to moram narediti, ko Nicolai spi. No, večinoma takrat. Ko hodimo po Londonu in nabiramo ideje, je sin tudi z nama z možem. A v Londonu do izbranega kraja v eno smer ura vožnje ne uide.

To niso dejanske številke. O njih nihče ne razpravlja rad. Bi vi govorili okoli, kolikšna je vaša plača? Verjetno ne. Je pa res, da se v tujini služi več. 

Vendar, dosegla nas je novica, da odlično zaslužite s sponzoriranimi objavami, deležni naj bi bili tudi ugodnosti, kot so brezplačni izdelki in usluge.

No, naj samo povem, da to ni bilo realno napisano. To niso dejanske številke. O njih nihče ne razpravlja rad. Bi vi govorili okoli, kolikšna je vaša plača? Verjetno ne. Je pa res, da se v tujini služi več.

In bloga, torej objavlja, lahko vsak?

Bloga lahko vsak! Ni pa vsak uspešen. Uspešni so tisti, ki delajo veliko, dobro in so vztrajni.

Ste zdaj na vrhuncu ali si vrh sproti zvišujete?

Uf, do vrha je še dolga pot, vendar vztrajno rinem naprej. Sem ambiciozna ženska, zato si vedno zadajam nove cilje.

Mimogrede, kako ste izbrali ime bloga They call me Bam Bam, torej Pravijo mi Bam Bam?

To je hecna godba. Znanka v Londonu me je poimenovala Bam Bam, ker sem večinoma nosila visok čop ali figo in sem jo spominjala na punčko iz risanke Kremenčkovi. Ko sem ji razložila, da je Bam Bam fantek in je punčki ime Pebbles, je bilo že prepozno. Ostala sem Bam Bam.

Stvari se hitro spreminjajo. Bržkone se sprašujete, kako boste zdržali ritem?

(Smeh.) Treba je imeti plan B. Zato tudi ustvarjam svojo modno znamko TCMBB.