Na svojem blogu z bralci že nekaj časa delite svoja razmišljanja, različne nasvete in navdihe. Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za vstop v vode spletnih objav?

Dve leti nazaj sem na socialnem omrežju objavila zapis z naslovom »Stara, jaz ne grem v kopalke,« ki je požel zelo veliko zanimanja. Napisala sem ga zgolj zaradi tega, ker sem na morju razmišljala, kako smo ženske neumne, skrbimo za otroke, moža in vse ostale, zase pa ne znamo poskrbeti. Na koncu se še ukvarjamo z bizarnimi stvarmi, kot so celulit in kakšen kilogram preveč. Zraven sem objavila tudi fotografijo, kjer sem imela kar nekaj kilogramov več kot danes. Ženske so objavo vzele za svojo, dobila sem občutek, da sem marsikateri ženski z zapisom odprla oči. Več prijateljic in novinark me je nagovarjalo, da bi morala začeti pisati, tako sem res začela. Blog je resnično nastal čisto po neumnem, iz želje po tem, da imam tudi sama prostor, kjer lahko izrazim stvari, o katerih razmišljam, hkrati pa komu izmed bralcev tudi pomagam.


Če se ljudje s čim ne strinjajo, je to prej njihova težava kot moja. Tudi jaz poznam ogromno ljudi, z mnenji katerih se ne strinjam, to pač vzamem v zakup. Konec koncev se tudi s partnerjem ne strinjaš popolnoma. Drži pa, da moraš kot javna osebnost kdaj stopiti na zavoro in pomisliti na določene posledice, ki jih lahko povzročijo tvoje izjave ali dejanja.



Koliko se vam zdi pomembno, da se javna oseba opredeli v svojem mnenju? Vse bolj se pričakuje, da bodo ljudje, izpostavljeni javnosti, ustrezali vsem vrstam ljudi. Hitro lahko padejo v nemilost množic, ki se ne strinjajo z njimi. 

Sama sem predvsem zagovornik tega, da je človek takšen, kot je. Da se poskuša čim manj pretvarjati, čeprav nam tempo življenja narekuje, da se moramo tu in tam pretvarjati in narediti določene stvari, ki nam niso najbolj po godu. Vsak se znajde v situacijah, kjer bi ravnal drugače, če ne bi bil v to primoran. V življenju imam veliko srečo, da delam tisto, kar me izpopolnjuje in kar resnično rada počnem, ter sem zato tudi plačana. Zato sem pristaš tega, da v življenju stremimo k temu, da izrazimo tisto, kar smo. Če se ljudje s čim ne strinjajo, je to prej njihova težava kot moja. Tudi jaz poznam ogromno ljudi, z mnenji katerih se ne strinjam, to pač vzamem v zakup. Konec koncev se tudi s partnerjem ne strinjaš popolnoma. Drži pa, da moraš kot javna osebnost kdaj stopiti na zavoro in pomisliti na določene posledice, ki jih lahko povzročijo tvoje izjave ali dejanja. Posledice tako zate kot tvoje bližnje in ljudi, ki te ne poznajo, a te spremljajo. V dobi socialnih omrežij so otroci najbolj izpostavljeni temu, da ves čas spremljajo svoje idole, kar je lahko nevarno. Za njih je zelo pomembno, kakšno sporočilo dajejo mladini, na objave bi morali gledati kot na nekaj profesionalnega, česar se lotiš dosledno in dostojno. Če poveš čisto vse, kar si misliš, morda ni dobro, saj lahko škodi tistim, ki se še razvijajo kot osebnosti. Tudi v Sloveniji imamo ljudi, ki imajo veliko sledilcev, a kot mama ne bi bila srečna, če bi jih moji otroci jemali za zgled. In seveda tudi druge, za katere bi si absolutno želela, da jih občudujejo!



Vas nenehno ustvarjanje vsebine na socialnih omrežjih in blogu kdaj utrudi? 

Tudi novinarski polic je naporen, pa prodajalski, glasbeni, kjer ves čas nekaj ustvarjaš, le za to, da preživiš. Vsaka stvar ima svoje pozitivne in negativne plati, včasih je naporno, a veš, da je dobro, da to narediš, saj vlagaš v prihodnost. Drugič se zgodi bolj spontano. V vsakem primeru je odvisno od trenutka!

Kako se spopadate z negativnimi komentarji, socialna omrežja so vseeno dvosmerni kanal, kjer ljudje zelo radi izražajo svoja mnenja?

Moj zapis »Primitivizem ne pozna meja« je eden mojih najbolj branih zapisov, saj ima več kot 100.000 ogledov. Naletel je na odličen odziv, predvsem zaradi tega, ker je izhajal iz mene, stresla sem vso jezo nad ljudmi, ki so izgubili popolnoma vso empatijo. Empatije nam močno primanjkuje, kar je posledica socialnih omrežij. Nič ni lažjega, kot zlekniti se v fotelj in udrihati čez druge, brez premisleka o posledicah ali občutkih, ki jih boš s tem vzbudil. V prihodnosti bomo morali nekaj storiti, v nasprotnem primeru se bodo naši otroci razvili v populacijo asocialnih in neempatičnih bitij. Kar se tiče samih socialnih omrežij, dvajset let sem na sceni, zmeraj se najde kdo, ki me podžge. Predvsem me podžgejo komentarji, ki so resnično privlečeni za lase, hkrati pa prihajajo od ljudi, ki imajo otroke. Svoje potomstvo vzgajajo v sovražna bitja, ki bodo nekega dne držala vajeti naše države v svojih rokah. Kako hudiča boš vzgajal svoje otroke, če še sebe nimaš pod nadzorom? Z negativnimi komentarji se načeloma čim manj ukvarjam, že dolgo imam pravilo, da pod članki, ki pišejo o meni, nikoli ne berem komentarjev.


Nič ni lažjega, kot zlekniti se v fotelj in udrihati čez druge, brez premisleka o posledicah ali občutkih, ki jih boš s tem vzbudil. V prihodnosti bomo morali nekaj storiti, v nasprotnem primeru se bodo naši otroci razvili v populacijo asocialnih in neempatičnih bitij.


Za 8. marec ste izpostavili preobremenjenost, ki jo doživlja mnogo žensk. Kako se spopadate z neskončnimi pričakovanji okolice?

Ko si enkrat postavljen pred diagnozo biti ali ne biti, se koleščki v glavi začno vrteti v drugo smer, kocke se zložijo tako, kot morajo biti zložene, da vidiš, kaj je v življenju resnično pomembno. Nehaš se ukvarjati z nepomembnimi stvarmi!. Življenje te nato nit po nit znova povleče nazaj, kmalu ugotoviš, da si znova v istem zosu, kot si bil. Življenje vsak dan nalaga nove in nove stvari, dejstvo je, da slej ko prej pride trenutek, ko počiš. Zaveš se, da s takšnim delovanjem znova ogrožaš svoje zdravje, zato je edina možnost, da izprežeš. Sam sebe opazuješ, kako narobe ravnaš, a se je vseeno zelo težko spremeniti. Zadovoljna sem, da se danes znam videti, nase pogledati z drugega zornega kota in se včasih tudi oklofutati, ko gredo stvari predaleč. Dejstvo je, da je narava otrok takšna, da se ne moreš ustaviti, ves čas nekaj zahtevajo! K temu dodajmo še službo, moža, hišo, tudi sama sem popolnoma običajna mama, ki ima včasih vsega dovolj! Ravno zato o teh stvareh pišem na blogu, marsikatera ženska verjame, da je edina, zato se takšnih misli sramuje. Najhuje je to, da obstajajo mamice, ki si med seboj ne upajo priznati, da včasih materinstvo pač ni najlepša stvar, ki se ti je zgodila, in nisi ves čas zaljubljen v svoje otroke. Jaz si to upam priznati, zato mi veliko žensk piše, da so hvaležne, ker sem to glasno izrazila.



Se starši danes preveč ukvarjajo z otroki?

Tudi o tem sem že pisala, da bo otrokom treba povedati, da življenje ni potica. Novodobne mame smo nasičene z najrazličnejšimi informacijami, naše mame niso bile v takšni situaciji. Niso vedele za otroka, ki je v Srbiji umrl za ošpicami, pa za tistega, ki je bil šest let zdrav, nato se je razvila huda bolezen in tako naprej. Danes smo polne negativnih informacij, zato smo ves čas prestrašene, da bi se našim otrokom kaj zgodilo. Sama se že lahko ustavim, svoji šestletnici na primer dovolim, da gre sama čez celo vas po pločniku ob cesti, kjer včasih divjajo tudi 100 km/h. Dopovem si, da je dovolj odrasla, da ve, da mora biti pazljiva. Seveda imam boje sama s seboj, a to vseeno naredim, ker se mi zdi prav, da je samostojna. Vedno me bo skrbelo za otroke, moja mama me še danes sprašuje, ali sem dovolj oblečena! Otroke je treba pustiti, da razvijajo radovednost in kreativnost, čeprav kdaj tudi za ceno dolgčasa. Samo stran od ekranov, dolgčas je veliko boljša izbira!