Slovenija nista samo Bled in Bohinj. Zavijete z očmi, ko že »stotič« slišite, da sta vse, kar je?

Z Bledom in Bohinjem ni nič narobe. Če na instagramu iščete informacije o Sloveniji, boste najverjetneje takoj našli podobo Blejskega otoka, fotografirano z Ojstrice. Ne glede na to, da sta Bled in Bohinj paradna konja, ponuja Slovenija še ogromno drugih lepot. 

Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem po Sloveniji vodil družino omanskega naftnega mogotca. Ko sem jih peljal k Blejskemu vintgarju, so me vprašali, kaj je to. Reka Radovna, sem rekel, moja pitna voda. No, vidiš, to je pravo bogastvo, mi je odvrnil osuplo, ne pa naftne vrtine! 

Odraščali ste na Jesenicah, a tamkaj v resnici preživeli malo prostega časa, saj ste že kot otrok z družino vsakič, ko se je pojavila priložnost, odšli na izlet po Sloveniji.

Res je. Ne samo da smo vse konce tedna preživljali naokoli, tudi poleti smo bili vselej v Sloveniji. Vedno se mi je zdelo zanimivo, ko sem se 1. septembra vrnil v šolo. Sošolci so pripovedovali o kampih vse od Istre do Boke Kotorske, jaz pa sploh nisem vedel, o čem govorijo. (Smeh.) 



Kasneje ste seveda začeli potovati tudi sami. Kateri predeli Slovenije so vas presenetili, ko ste jih spoznavali na novo?

Gotovo me je najbolj osupnila Bela krajina. Glede na to, da je od osrednjega dela Slovenije odmaknjena, se včasih zdi, kot da je povsem z drugega sveta. A vedno te pričakajo prijazni ljudje. Ker sem odraščal na Gorenjskem, je bila tamkajšnja narava zame nekaj popolnoma novega. Griči, smrek nikjer, steljniki. Že davno, ko sem se tja odpravil prvič, sem bil očaran tudi nad Goriškimi brdi. Zdaj so seveda že postala priljubljena, a pred več kot desetimi leti nikomur ni bilo jasno, zakaj rinem tja. (Smeh.) Že takrat sem se spraševal, zakaj Slovenci tako zagnano obiskujemo Toskano in Provanso. Saj imamo vse to doma! Morda ne toliko sivke, imamo pa trto, češnje, ki spomladi čudovito cvetijo. 

Močno so se me dotaknili tudi Prekmurje, ravnica in reka Mura. Zelo mi je všeč tudi njihova kulturna dediščina. Vsakič znova sem presenečen, kako zmorejo nekateri na vretenu za glino ustvariti kar koli, narediti nekaj lepega iz ene same kepe. Večkrat sem poskusil, a mi nikoli ni uspelo narediti česar koli uporabnega. (Smeh.)

Slišala sem, da se velikokrat odpravite v hribe, ko večina ljudi še spi. Kje vam je najlepše?

Pogosto se vrnem v Dolino Sedmerih jezer, ki so izjemno fotogenična, instagramabilna celo, kot slišim velikokrat, zato jih mnogi zelo radi fotografirajo. Nekdaj sem pogosto šel na Ojstrico – od tam si lahko privoščite čudovit razgled na Blejski otok –, a so jo preplavili pohodniki, zato raje nadaljujem do klopce ljubezni na Osojnici. Običajno tečem okoli Blejskega jezera, nato pa se pred kakšno turistično turo poženem na ta hrib. V karanteni sem sončne vzhode pogosto pričakal na Golici, Viševniku in Tromeji. 

Čeprav je že slovenska narava sama po sebi čudovita, najbrž za nekatere turiste to vseeno ni dovolj. Kaj jih pritegne?

Zgodbe. Vsak si lahko na wikipedii sam prebere, kako globoko in veliko je Blejsko jezero, zato ljudje vedno postanejo pozorni, ko jim začnem pripovedovati Legendo o potopljenem zvonu. Ali pa jim razložim, da je bilo jezero včasih veliko večje, da je bil njegov iztok tam, kjer je danes večina hotelov. Včasih kakšen ameriški turist zamahne z roko, češ da imajo tudi oni vse te lepote. Njihovo pozornost, če ne drugače, vedno dobim, ko jim povem, da imajo v Beli hiši enak kamen kot v Vili Bled, z Brača. (Smeh.) Mnogi pridejo v Slovenijo, ne da bi poprej o njej veliko izvedeli. Večina jih odide presunjena, ko ugotovijo, da imamo ob vsem tem še panonsko ravnico, Kras in gozdove s skoraj tisoč medvedi. (Smeh.) 

Slovenski gozdarji so eni najboljših v Evropi, to lahko mirno zatrdim. To, kako ravnamo z gozdovi, je hvalevredno. Ne razumemo jih kot polja, ki jih lahko po mili volji izčrpavamo, temveč kot banke.

Slovenske vode so prav tako neprecenljivo bogastvo.

Res je. Žal se tega premalo zavedamo. Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem po Sloveniji vodil družino omanskega naftnega mogotca. Ko sem jih peljal k Blejskemu vintgarju, so me vprašali, kaj je to. Reka Radovna, sem rekel, moja pitna voda. No, vidiš, to je pravo bogastvo, mi je odvrnil osuplo, ne pa naftne vrtine! Sam sem med potovanji ugotovil enako. To, da lahko kjer koli v Sloveniji odpreš pipo in si natočiš kozarec pitne vode, je za mnoge nepredstavljivo razkošje. Tujci velikokrat ostanejo odprtih ust, ko jim povem, da imamo pravico do vode zapisano v ustavo. Razkošje je tudi vse to zeleno, kar nas obdaja, gozdovi. Slovenski gozdarji so eni najboljših v Evropi, to lahko mirno zatrdim. To, kako ravnamo z gozdovi, je hvalevredno. Ne razumemo jih kot polja, ki jih lahko po mili volji izčrpavamo, temveč kot banke. 



Nekaj časa ste vodili tudi muzej Avsenik v Begunjah. Pomislila sem, da so skladbe Avsenikov prav slavospev naravi. Se strinjate?

Seveda. Buena Vista Social Club so glas Kube, Avseniki pa Slovenije. Besedilo skladbe Tam, kjer murke cveto je grenko-sladki napev o lepotah Slovenije in včasih njene tudi trpke zgodovine. Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, predraga ... Verzi Ferryja Souvana in drugih Avsenikovih tekstopiscev ostajajo neprecenljivi. In čeprav se je veliko Avsenikovih pesmi našlo v tujih prevodih, so Tam, kjer murke cveto edino besedilo z moratorijem. Nikoli se jih ne bo smelo prevesti. Saj česa tako lepega ni mogoče izraziti v nobenem drugem jeziku. 

Nejc Poljanec nam je zaupal tudi kopico predlogov, kako dopust letos, ko je še posebej pomembno, da podpremo domači turizem, preživimo v Sloveniji. Morda ste katerega izmed kotičkov že obiskali, a splača se vohljati globlje, saj so zgodbe številnih naših krajev, vredne odkrivanja. Odkrijte jih tukaj.