Pričnemo na Taboru, potem ko prečkamo Metelkovo, kjer svobodna umetniška duša vedno najde kakšen sočen grafit, drugačno poslikavo, skulpturo ali relief, vrednih ne le opazovanja, temveč tudi proučevanja oziroma uganjevanja, le kdo bi lahko bil avtor. Nedaleč stran je visoko v nebo zašiljena Cerkev srca Jezusovega. Edino ljubljansko cerkev, sezidano v gotskem slogu, so v treh letih zgradili pod taktirko arhitekta Adolfa Wagnerja. Kot priča spominska plošča, jo je 13. julija 1883, le nekaj dni po njeni posvetitvi, obiskal celo presvetli cesar Franc Jožef I. Na stebrih pred vhodom med drugim najdemo upodobitve trte in grozdja oziroma simbol za vino, sestavni del cerkvenih obredov.

Avtentičnost ne umre

Bliže strogemu središču slovenskega glavnega mesta na Miklošičevi ulici te brez besed pustijo prelepe fasade in balkoni secesijskih stavb. Ena najbolj znamenitih je zagotovo pisana Vurnikova hiša iz leta 1921, nekdanja Zadružna gospodarska banka. Gre za delo arhitekta Ivana Vurnika, medtem ko je pročelje poslikala njegova žena Helena Vurnik, po rodu Dunajčanka. Motiv in izbor barv sledita slovenski trobojnici in tradicionalni ljudskosti oziroma avtentičnosti naroda, torej smernicam, ki v sodobni arhitekturi počasi spet dobivajo veljavo.

Na zdravljenje k Prešernu

Nedaleč stran ni mogoče spregledati Prešernovega trga s spomeniško upodobitvijo državotvornega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Prav ta razvpita turistična točka je po mnenju bioenergetikov najbolj zdravilna v vsem mestu. To pomeni, da naj bi se tam pri dojemljivih posameznikih morebitne telesne bolečine zmanjšale, duševno stanje pa umirilo. Morda tudi zato obiskovalci tako radi posedajo okoli spomenika slavnega poeta.

Križanke, slovenska Bradavičarka

Brez največjega arhitekta vseh časov Jožeta Plečnika Ljubljana danes zagotovo ne bi bila tako očarljiva. Po prečkanju njegove tržnice, verjetno zares ene najlepših na svetu, nas koraki ponesejo nekaj ulic naprej vse do Križank. Na znanem poletnem prizorišču koncertov in drugih prireditev sta nekoč kraljevala samostan nemškega viteškega reda ter pozneje še srednja šola za oblikovanje in fotografijo, ki je že vrsto let delno preseljena drugam. Prav zaradi Plečnikove edinstvene čarobno estetske ureditve – obokov, kipov in stopnišč v slogu labirintov – si je tudi po navdihu fantazijskih zgodb o Harryju Potterju prislužila naziv slovenska Bradavičarka.

Poziv bojevnikov h kreposti

Upodobitev drugega junaka, in sicer bojevnika Herkula, božanskega zaščitnika ljudi iz rimske mitologije, oko ujame na poti nazaj proti osrednji tržnici in stolnici sv. Nikolaja, glavni ljubljanski cerkvi. Oboževanega polboga najdemo na baročnem portalu vrat semenišča. Gre za izdelek kamnoseka Luke Misleja iz leta 1714, kipe kar dveh Herkulov pa je izklesal Angelo Putti. Nad njima je napis Virtuti et Musis, kar pomeni Kreposti in muzam. Podobnih več stoletij starih, večno lepih umetnin na prostem je v Ljubljani več kot dvesto.

Brez zmajev ni dogodivščine

Fotografski izlet sklenemo na Zmajskem mostu arhitekta Jurija Zaninoviča, ki je to vedno privlačno postojanko ustvaril v letih 1900 in 1901. Mnogi ne vedo, da ta most nad Ljubljanico in Ljubljanski grad varuje ne le četverica mogočnih zmajev, temveč še kar 16 njihovih majcenih kolegov ali mladičev. Po ljudskem verovanju dotik kremplja katerega od štirih velikih kipov prinaša srečo, medtem ko se je treba repov teh pravljičnih bitij dotakniti, če si želimo doživeti nepozabno, pripovedovanja vredno dogodivščino. Te brez zmajev pač ni, kar je trdil že legendarni angleški pisatelj J. R. R. Tolkien.