Pred enim letom se je s sedemletno hčerko vrnila v Ljubljano in dobila še eno priložnost v nekdanjem podjetju, a izkušnja tujine je bila vsekakor dragocena. Dobili sva se popoldne, v neposredni bližini njene službe, naročila je čaj.

Je to vaša nova angleška navada?

Ne, ne, nasprotno, imeli so me za čudno, ker ne pijem z njimi popoldanskega čaja z mlekom (smeh). Pravzaprav sem v London prinesla vse svoje navade in jih od tam tudi odnesla. Šla sem iskat nove priložnosti, tudi družinske okoliščine so me vodile tja. Sprejela sem izzive in tri leta preživela v velikem svetovnem farmacevtskem podjetju, bila sem članica ekipe, ki je podpirala dokumentacijo v primeru brexita. Naša naloga je bila v skladu s pripravami vnaprej urediti vso dokumentacijo za uvoz in izvoz zdravil, kajti za državo, ki ni več del EU, veljajo povsem drugi predpisi in zahteve. Velik birokratski zalogaj.

Izziv je bil poiskati zdravnika, tudi nad njihovim zdravstvom sem bila razočarana. V hiši s petimi sobami te zdravnik na hitro pogleda in usmeri v eno izmed bolnišnic, ne da bi ti vzel vsaj kri. To me je kot mamo majhnega otroka zmedlo.  

Po eni strani je tri leta dolga doba, a glede na dobre poslovne priložnosti ste se hitro vrnili v domovino. Kako to?

Dokler ne greš v tujino in tam poskusiš živeti, sploh ne veš, kaj to zares pomeni. Vsi mislijo, da se v tuji deželi cedita med in mleko, a je resnica daleč od tega. Hitro sem ugotovila bistvene razlike v kakovosti življenja. Ko sem takrat triletni hčerki iskala vrtec, sem bila precej razočarana nad standardom, vrtci so plačljivi, polno varstvo stane od 1200 do 1500 funtov mesečno. Izbrali smo enega najboljših iz okolja, v katerem smo živeli, a sta bili urejenost in higiena v njem vseeno še enkrat slabši kot v Sloveniji. Potem je bil izziv poiskati zdravnika, tudi nad njihovim zdravstvom sem bila razočarana; v hiši s petimi sobami te zdravnik na hitro pogleda in usmeri v eno izmed bolnišnic, ne da bi ti vzel vsaj kri. To me je kot mamo majhnega otroka zmedlo. Lahko povem še, da gredo otroci že s štirimi leti v šolo, in ko sem svojo hčerkico zagledala tam na pragu, v četici v obvezni uniformi, priznam, da se mi je trgalo srce.

Preberite še: Maja Martina Merljak o tem, zakaj se je po potovanju v Peru odločila za otroke

London ste zapustili že leto pred brexitom. Koliko ste zaznavali prehodnost obdobja, se je čutila velika prihajajoča sprememba?

Lahko rečem, da se je. Imela sem poslovne prijatelje iz Slovaške, Poljske, Rusije in vsi so bili v strahu pred nepredvidljivostjo spremembe. Bali so se, da bodo morali zapustiti Anglijo, da bodo potrebovali vizum, da kar naenkrat ne bodo izpolnjevali morebitnih novih pogojev. Veliko se je govorilo o tem. A za zdaj se kaže, da so bili njihovi strahovi neupravičeni. Res pa je, da se bodo zgodile spremembe v trgovanju in veliko podjetij je iz nevednosti že preselilo svoja podjetja iz Anglije, na primer Evropska agencija za zdravila (EMA), kar pomeni, da tudi zaposleni množično odhajajo za svojimi podjetji. Nihče jim namreč ni znal dati jasnih odgovorov, da bi ostali na Otoku, celo politiki ne. Prehodno obdobje enega leta bo potrebno, da se bodo uskladili, a osebno drastičnih sprememb za podjetnike iz Evrope ne vidim.



Kaj dobrega vam je prineslo življenje v Londonu?

Priložnosti za poslovni uspeh so zagotovo veliko večje kot pri nas, za mlade je perspektiva še vedno boljša kot doma. Tudi zaslužek je višji, seveda ob višjem standardu. Dobila sem odlično delovno izkušnjo, ki je zame dobra odskočna deska tu v Sloveniji. V Londonu jih ne zanima, kdo si, kaj si, čigav si, veljavo dajo samo tvojemu znanju, izkušnjam, sposobnostim. Tudi odnos med nadrejenimi in podrejenimi je na prijateljski ravni, hierarhija je zelo zabrisana. Bili smo mešana ekipa vseh narodnosti in med nami je vladalo res lepo vzdušje. Moji sodelavci so bili Indijci, Pakistanci, Poljaki, Rusi, Španci in drugi. Opravka sem imela tako z izobraženimi ljudmi s svojega področja, ki so bili strogo proti izhodu Velike Britanije iz EU, kot tudi z manj izobraženimi, ki razmišljajo drugače. V šoli, kamor je hodila hčerka, sem se srečevala z mamami, zaradi visokih cen vrtcev večina žensk, ki ima več otrok, ostane kar doma. Mislim, da prav iz manjše razgledanosti tega dela prebivalstva izhaja dejstvo, zakaj so glasovali za brexit. Menim, da se ti ljudje sploh niso zavedali, kaj odločitev prinaša. Po eni strani jih razumem, ker takšen tip ljudi nima popolnoma nič skupnega z evropskimi državami in težnjami. Recimo pri nas v Sloveniji imamo urejeno infrastrukturo, vse je lepo, moderniziramo se, tam pa je vse staro, veliko zapuščenega, nihče ne vlaga in posodablja, še vedno se držijo starega, viktorijanskega. Klasični Anglež te bo kljub veliko priseljencem vseh narodnosti težko sprejel za prijatelja. Morda je to dobro zanje, a sama se v tem okolju nisem našla. Moje prijateljice so bile ženske, ki niso Angležinje.

In kako ste videli poslovni položaj žensk? Obstajajo razlike med spoloma ali sta enakopravna?

Ženska tu in tam teže doseže višje položaje kot moški. Misel na to, da bo večkrat na bolniški, porodniški, je nekako avtomatizirana, čeprav je lahko bolj sposobna, visokoizobražena, prodorna in samozavestna. Tudi enakovreden honorar na istem delovnem mestu si teže izbojuje. Manj smo cenjene in manj spoštovane. Žal v teh bitkah ženske samo izgubljamo, ne delamo si usluge, da se tako potiskamo do skrajnih meja.

Moč farmacije je ogromna, menim, da vsekakor pretiravajo in prenapihujejo razsežnost novega virusa. Sama sem zagovornica zdravega načina življenja, s katerim najraje in najlažje vzdržujem zdravje, moč in vitalnost.  

Kaj ste zares pogrešali poleg svojih domačih?

Kakovost življenja! Ko pride vikend, kam oditi, kaj početi? Vsak konec tedna ne moreš obiskovati muzejev in prestižnih restavracij ali klubov. Potrebovala sem zrak in dostopnost narave. Resda so tam dobre možnosti, da odletiš kam na lepše, letalske povezave so veliko boljše. A pri nas se usedeš v avto in zapelješ za eno popoldne na morje, v hribe.

Za koga je po vašem mnenju brexit dober?

Zagotovo za lokalpatriote, za to so se borili in to so dobili. Oni zagovarjajo samozadostnost, kar je najbrž res. Se bodo pa cene živil z uvozom zvišale. Na koncu koncev ne vem, ali res prinaša kaj dobrega. Več vrat se bo zaprlo kot odprlo.

Ko sva ravno pri zaprtih vratih in tradiciji. Kaj pravite o odhodu treh članov kraljeve družine?

Berem, da ga ljudje sprejemajo različno. Nekateri so bili zgroženi že ob dejstvu, da je v kraljevo družino pripeljal izbranko črnih korenin. To se mi ne zdi pravično, ker imajo prav Angleži toliko priseljencev, da bi res lahko bili bolj odprti, ne vem, zakaj tako varujejo svojo modro kri. A kdo smo mi, da bi sodili. No, če me vprašate o mnenju, se mi njun odhod ne zdi nič spornega. Mlada človeka sta in podpiram njuno svobodno voljo in odločitev, ki zagotovo ni bila lahka. Čas je že, da se rigorozni sistem, ki tam vlada, malo zamaje v temeljih. Všeč mi je, da se je končno zgodila sprememba!

Preberite še: Renata Salecl o tem, da potrošniki podpiramo izkoriščanje

Kako doživljate Slovenijo in miselnost ljudi zdaj, ko ste okusili tudi odprtost in široke možnosti Londona?

Zdi se mi, da so tudi pri nas ljudje pripravljeni sprejemati nove možnosti, vendar je to odvisno od področja delovanja. Mi v farmacevtskem podjetju seveda moramo težiti k stalnemu razvoju in spremembam, brez tega ne gre, svet nas tako vodi, bolezni bodo vedno korak pred zdravili, zato moramo biti raziskovalni, odprti, inovativni; to me je tudi spodbudilo, da delujem v tem poklicu. Ni pa seveda vsa družba tako usmerjena. Slovenci po mojem doživljanju še vedno razmišljajo preveč zaprto, zadržano. In še vedno sodimo, da če komu uspe, zagotovo ni pošten. Tega se ne bomo znebili, ker je tako zakoreninjeno.

Dobro poznate moč farmacije. Kaj menite o novem virusu, s katerim na veliko strašijo množice?

Moč farmacije je ogromna, menim, da vsekakor pretiravajo in prenapihujejo razsežnost novega virusa. Sama sem zagovornica zdravega načina življenja, s katerim najraje in najlažje vzdržujem zdravje, moč in vitalnost.