Dr. Legan Cvikl, vaše žarenje v slovenskem prostoru vibrira že kar nekaj desetletij. Od novinarske in medijske osebnosti, raziskovalke, svetovalke za strateško komuniciranje, avtorice knjig ter pred leti žene in mame vselej znova odpirate nova obzorja. Nam lahko zaupate, v katero smer razmišljate zadnje leto?

Oh, hvala za izkazano naklonjenost. Spoznavam, da mi je bilo na življenjski poti določeno, da se nenehno lotevam neraziskanih stvari, da ustvarjam nekonvencionalne projekte in širim drugačna znanja ... ko hkrati ne izgubim stika z resničnim svetom in poskušam s svojimi izdelki ostati pragmatična, uporabna, napredna. Lahko bi rekli, da najraje stremim za tistimi novimi obzorji, ki jih zmorem deliti z drugimi. Odraz povedanega je pet samostojnih knjig, ki vsaka zase izpričuje in ovekoveča. Antropološki razmisleki o aktualnih družbenih fenomenih in medkulturnih povezavah. Zadnje leto pa sem svoja profesionalna in teoretska spoznanja, številne praktične izkušnje ter borbenost za pravice deklet in žensk doma in po svetu združila v izjemno izzivalno projektno matrico – Fundacijo Femmes Sans Frontières (Ženske brez meja). To je mednarodna združba opolnomočenih žensk z najrazličnejšimi strokovnimi in osebnimi ozadji ne glede na generacijsko, versko, rasno ali mnenjsko pripadnost, s katerimi lahko delamo najrazličnejše aktivnosti na področju enakosti med spoloma. V tesni navezavi z vsemi aktualnimi in perečimi tematikami sodobnega sveta, kjer je ženski pogled s konkretnimi rešitvami nepogrešljiv. Če smo bile tisočletja zatirane, preslišane ali celo sežigane, prihaja čas, ko lahko poleg obvladovanja družinskega okolja vidno vplivamo na upravljanje držav, delovanje velikih podjetij, interdisciplinarno poučujemo nove generacije in širimo arhetipske ženske sposobnosti več funkcionalnosti, povezovanja in analitičnosti ter čiste vrednote strpnosti, delavnosti in sočutja.

Vse, kar sem uspela zbrati skupaj, je šlo do zadnjega kosa kruha ali centa naprej in v prave roke. Žal, kar sem sama spoznala v desetletjih, je človek genialen v sprevračanju dobrih rešitev ali inovacij, zato so se tudi mnoga humanitarna prizadevanja izrodila. Nikoli ne bom pozabila objokanih oči sogovornika v Nepalu, ki je hlipajoče razlagal, kako so milijoni mednarodne humanitarne pomoči, ki so jo zbirali za pomoč tibetanskim žrtvam rušilnega potresa, ko so ostali tako rekoč brez vsega, poniknili v žepe lokalne mafije.  

Že nekaj let organizirate in gostite svečane dogodke, kot so bili SILA IWCL plesi in ostala srečevanja na mednarodnem parketu. Kakšen je vaš nasvet za vse Slovence in Slovenke, ki z organizacijo prireditev skušajo povezati čim več ljudi? 

Strokovnost in natančnost, ugled in zaupanje ter smisel za podrobnosti so temelji dobrega načrtovanja dogodkov. Majhnih ali velikih, lokalnih ali mednarodnih, čisto vsakdanjih ali zahtevno protokolarnih. Preden se odločimo, ali bomo prevzeli odgovornost za dogodek, s katerim si posameznik ali institucija pridobiva uporabnike, neguje odnos s poslovnimi partnerji ali želi javno predstaviti družbeno angažiran projekt, moramo ustrezno oceniti svoje zmožnosti, obseg potrebne infrastrukture in preveriti razpoložljivost virov. Če kaj od tega zmanjka, smo lahko hitro v zadregi. Drugi korak je soočenje s poslanstvom in vrednotami naročnika, saj se morajo naši pogledi vsaj v osnovi ujemati, da kasneje ne pride do neželenih nesporazumov. Tretji korak je najdaljša faza, ko ustvarjamo koncept dogodka, začenši s trdnim in ličnim okvirjem, v katerega vstavljamo delčke celote, ki jo pred začetkom podrobno in skrbno domislimo. Četrti korak je končna uresničitev dogodka na dan D, kjer ne smemo pozabiti na Murphyeve zakone, nepredvidljivosti, kot so vreme, nenadna odpoved nastopajočih, nejevolja naročnikov ... in imeti vedno pripravljenih več scenarijev za razplet. Nič nas ne sme presenetiti in zmogli bomo, naj bosta glavna aduta v rokavu. Z dobrimi mislimi in pravimi dejanji lahko vsak dogodek prikliče veliko število zainteresiranih in se izteče srečno.

S svojo ekipo opolnomočenih žensk, aktivnih članic Fundacije Femmes Sans Frontières (FSF) ste na Young BSF (Bled strateški forum) predstavile svoje ideje. Kaj je bilo glavno sporočilo?

V mednarodno zasedbo aktivnih članic Fundacije FSF povezujemo znanstvenice, gospodarstvenice, umetnice, političarke, športnice, kulturnice, aktivistke, podjetnice, arhitektke, pravnice, oblikovalke, zdravnice, filantropinje ... ki so zaradi svojih dosežkov priznane v svojih lokalnih okoljih in številne tudi mednarodno uveljavljene. Naš glavni motiv je, da s svojimi znanji, izkušnjami, zgledi, povezavami in zamislimi delujemo kot mentorice številnim dekletom in ženskam po svetu, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov onemogočene, diskriminirane, na rob odrinjene, nadlegovane, poniževane. Častno povabilo s strani organizatorjev blejskega stateškega foruma, da letos za mlade pripravimo samostojno omizje, nas je izzvalo, da smo razmišljale na temo, kako opolnomočiti ustvarjalno in odgovorno mladino za trajnostni razvoj in posledično boljšo prihodnost. Razpravljavke iz štirih držav so nakazale smeri, s pomočjo katerih je lahko nezanemarljivo velik del svetovne populacije, mlajši od 25 let, aktivno soudeležen pri odločanju in ustvarjanju najrazličnejših odnosov, posledično mikro in makro okolij. Poudarile smo, da je najpomembnejše zavedanje, da se mlade ženske in moški učijo od svojih mentorjev, mentorji pa jim morajo odprto in polno zaupati, da zmorejo sami naprej. Energija, ki jo imajo mladi, je neusahljiv vir naše in njihove prihodnosti, zato jih moramo pri vsem spodbujati! Hkrati me izjemno veseli, da smo se partnersko vključile v organizacijo pomembne mednarodne ženske konference WEF (Women Economic Forum), ki bo februarja v Sloveniji. Izkazale bomo moč povezanosti več kot stotine tisoče žensk po svetu in nadaljevale razmišljanje na mnoga pereča vprašanja sodobnega sveta. 

Desetletje nesebičnega razdajanja se prehitro obrne. Stop, zdaj sem JAZ, je veščina, ki jo je treba znati razvijati. Ne le pri starševstvu, ampak tudi sicer v vseh različicah medsebojnih odnosov. In ne nazadnje srečna starša sta najboljša popotnica za srečne otroke in kasneje srečne posameznike. 

Je povezovanje med ljudmi možno kot iskreno, kjer je vodilo vselej dobrobit za vse? Kritiki večkrat opozarjajo, da dobrodelnost ni iskrena in da se nekateri le skrivajo za prijaznimi besedami. 

S filantropijo se ukvarjam tako rekoč od malih nog. Najprej sem pomagala ženičkam na obrobju mesta, ki niso več zmogle obdelovati svojega vrtička ali prenašati težkih nakupovalnih vrečk, kasneje sem bila v podporo sošolcem z vsemi vrstami učnih težav. Med gimnazijskim obdobjem sem začela služiti svoje prve prihranke, s katerimi sem potovala v svet. Ko sem prišla na študij v Ljubljano, sem si vsako leto zadala eno daljšo in več krajših poti v tujino, kjer nikoli nisem pozabila na pozornosti za pomoči potrebne. Začelo se je s potovanjem v Tunizijo pri mojih 16., nato pa sem postopoma odkrivala širšo Afriko, Indijo, Nepal … Do danes sem kot članica ženskih in dobrodelnih združenj organizirala veliko dogodkov, s katerimi smo marsikomu pomagali premagovati življenjske stiske. Taisto strast pomagati drugim, ki sem se jo naučila od svoje mame, sem v zadnjem obdobju prenesla na svoja fanta. Zakaj vam to govorim? Ker dobrodelnost v mojem primeru nikoli in v nobenem primeru ni bila zlorabljena ali maska za neiskrenosti. Vse, kar sem uspela zbrati skupaj, je šlo do zadnjega kosa kruha ali centa naprej in v prave roke. Žal, kar sem sama spoznala v desetletjih, je človek genialen v sprevračanju dobrih rešitev ali inovacij, zato so se tudi mnoga humanitarna prizadevanja izrodila. Ne bi omenjala spornih primerov uglednih humanitarnih organizacij. Nikoli ne bom pozabila objokanih oči sogovornika v Nepalu, ki je hlipajoče razlagal, kako so milijoni mednarodne humanitarne pomoči, ki so jo zbirali za pomoč tibetanskim žrtvam rušilnega potresa, ko so ostali tako rekoč brez vsega, poniknili v žepe lokalne mafije. Še danes živijo v nečloveških pogojih pod šotori v begunskih taboriščih. Nekaj dobrodelnih aktivnosti nadaljujemo tudi s Fundacijo FSF, med drugim diplomatsko-managerski ples in različne 'ad hoc' ali dolgoročne akcije z večjimi uglednimi podjetji, ki so družbeno odgovorni in imajo posluh za spodbujanje opolnomočenja žensk in deklet v lokalnih okoljih. 

Ste mati dveh odraščajočih sinov. Kako gledate na vzgojo in kaj svetujete mladim parom, zlasti mamicam. 

Vseživljenjska šola. Česar se ne naučiš kot otrok, te naučijo tvoji otroci skozi proces odraščanja, ki traja desetletja. Enkrat starš, za vedno starš. V vsakem obdobju, praktično od spočetja naprej, je treba znati prisluhniti otrokovemu razvoju in upoštevati nasvete poznavalcev, ki opozarjajo na pasti odraščanja in sodobnosti. Ob tem nikoli ne smemo zanemariti lastne intuicije, saj svojega otroka najbolj poznamo, čutimo in razumemo. Če je stik pristen in odnos odprt. Poznam starše, ki so povsem izgubili vez s svojimi nadobudneži in so v reševanju vsakdanjih težav ali ob pomembnejših življenjskih odločitvah popolnoma nemočni. Nisem zagovornica pretrdih vzgojnih prijemov, temveč argumentacije, kjer se otrok prepriča, kaj je zanj najboljše, in prevzame polno odgovornost za svoje besede in dejanja. Vsakršna potuha, nedoslednost, agresija, ipd. se povrnejo v še močnejši obliki. Mladim očkom polagam na srce, da naj se sodelovanja pri vzgoji lotevajo z več zavzetosti in empatije, kar jim pri poslu običajno še kar uspeva. Mladim mamicam pa eno in edino pravilo: neskončno ljubite svoje otroke, a sebe ljubite najbolj! Kar opažam in z leti spoznavam, saj tudi sama proti temu nisem bila dovolj odporna, da se mame z dušo in telesom, z vsem srcem in viri življenja zaženemo v materinstvo, dajemo od sebe tristo odstotkov, žrtvujemo želje, potrebe, celo kariero in svobodo za dobrobit družine, dokler se ne sesujemo ali pregorimo. Desetletje nesebičnega razdajanja se prehitro obrne. Stop, zdaj sem JAZ, je veščina, ki jo je treba znati razvijati. Ne le pri starševstvu, ampak tudi sicer v vseh različicah medsebojnih odnosov. In ne nazadnje srečna starša sta najboljša popotnica za srečne otroke in kasneje srečne posameznike. Ne govorim o tem, da nam je od zibelke naprej z rožicami postlano, saj so trnje in slepe ulice na življenjski poti nujni za dozorevanje osebnosti. Temveč, da si skozi ustvarjanje in bivanje v skupnosti poiščemo notranji mir ter zagotovimo vire sreče, ki jih naprej delimo in jih s tem nehote podvojimo.  

Dejstvo je, da je boj za pravice žensk dolgotrajen in še zdaleč ne zaključen. Če se ozremo po zgodovini, vedno znova ugotavljamo, da je bilo narejenih veliko premikov v zadnjih desetletjih, posebej v Sloveniji, kjer smo od nekdaj slovele kot bolj emancipirane in na enakovrednejšem položaju z moškimi kot v drugih delih sveta. 

Odnos moški ženska. Se vam zdi, da je med nami res toliko razlik? Resda pravno formalno urejamo stanje s kvotami in uravnoteženostjo po spolu. V svoji Fundaciji FSF dajete tem področjem prav tako velik poudarek, če se ne motim.

Razlike so in bodo. In prav je tako, sicer bi nam bilo dolgčas. Nekatere so pripisane z genetiko in delovanjem hormonov, druge so močno podrejene primarni vzgoji in nadaljnji socializaciji, preostale pa so stvar značaja in osebne rasti s pomočjo znanj in najrazličnejšimi življenjskimi (pre)izkušnjami. Koliko in kako smo primerljivi oziroma enakopravni, pa je drugo vprašanje, ki ga je treba gledati po posamičnem primeru znotraj časovnega in družbenega konteksta. Dejstvo je, da je boj za pravice žensk dolgotrajen in še zdaleč ne zaključen. Če se ozremo po zgodovini, vedno znova ugotavljamo, da je bilo narejenih veliko premikov v zadnjih desetletjih, posebej v Sloveniji, kjer smo od nekdaj slovele kot bolj emancipirane in na enakovrednejšem položaju z moškimi kot v drugih delih sveta. Spomnimo se naših prednikov, ki so svoje starše onikali, stoletja kasneje vikali, danes pa se tikamo ali celo otroci prevzemajo komando. Kar je za zdrav razvoj posameznika seveda povsem narobe. Sočasno v primeru emancipacije žensk ugotavljamo, da smo še vedno le v nekaj več kot pet odstotkih na vodilnih mestih, kjer se sprejemajo pomembne odločitve in definirajo ključne družbene spremembe. Fundacija FSF ima v svojih programih zajete smernice za osvoboditev deklet in žensk, kot osnovno človekovo pravico in kot temelj enakopravnosti med spoloma. Začenši z dostopnostjo do splošnega in intenzivnejšega izobraževanja, kar v Afriki ali v Indiji, na primer, niti najmanj ni samoumevna. Nadalje z možnostmi za delo in doseganjem ekonomske neodvisnosti, kar je v sodobnem svetu nujni pogoj za svobodo. Temu se pridružujejo dostopnost do kakovostnih virov za preživljanje, enakopravno obravnavo pri socialnih transferih, pogoji za kulturnoumetniško udejstvovanje ... Ne gre le za naše analitske ugotovitve in priporočila za nujne spremembe, temveč za naše vplivanje na spreminjanje zakonskih okvirjev in socialnih okolij, ki bodo v globalnem kontekstu prijaznejša za življenje vseh deklet in žensk na našem planetu. Ženske pobude, organizacije, gibanja in posameznice, povezane v omrežje FSF, izmenjujemo multidisciplinarna znanja, izkušnje, metode, modele, verovanja in poglede, odpiramo javna vprašanja in se akcijsko lotevamo specifičnih in globalnih projektov za hitrejši trajnostni razvoj, v katerega smo ali bomo polno vključene. Naš moto je: če imajo moški svoje pravice in svoboščine, smo naslovljene, da si jih po nekaj tisoč letih izborimo tudi ženske. Zase in za svoje naslednice. 

Kako pa razumete odnos med individualno svobodo in kolektivno prilagoditvijo? FSF namreč združuje na videz nezdružljive svetove možnosti žensk, v katere smo praktično rojene? 

Individualnost in svoboda sta najpomembnejša aduta posameznika, tudi ko gre za skupinsko delovanje. Opolnomočen posameznik ali posameznica je izpolnjena v svojem ustvarjanju in bivanju, zato se mora za nekatere skupne cilje biti sposobna prilagajati. Hkrati pa s svojim individualizmom prinaša nove zamisli, rešitve, torej napredek. Ne verjamem, da so posamični svetovi povsem nezdružljivi z drugimi. Vedno je mogoče poiskati vsaj minimalno presečno množico, v kateri se lahko dva individuuma srečata, sporazumeta ali celo sodelujeta. Večja, kot je ta množica, več je skupnih interesov in dobrega potenciala za doseganje vrhunskih rezultatov. Tako v profesionalnem kot zasebnem smislu. Seveda je značajsko močne ljudi znotraj nekega sistema težje nadzorovati ali celo disciplinirati, lahko pa se izkoristi njihove intelektualne, energetske, fizične, pa tudi čustvene vire za ustvarjanje presežkov. In ne glede na to, koliko svobode si v resnici želimo, vedno naletimo na meje svobode drugega. Če bi se tega vsi zavedali in z odgovornostjo sprejemali, bi bilo gotovo življenje na tem planetu v marsičem manj naporno, konfliktno, uničevalno. 

Kaj pa za vas pomeni pogum? 

Vir, ogenj, strast, vzvod, navdih, notranje gonilo. Sprva je nagonski in nezaveden, ko malčku pomaga pri prvih korakih ob odkrivanju sveta. Nadaljuje se z najrazličnejšimi otroškimi podvigi, ki so brezmejno iskreni in mnogokrat zaletavi. Vse dokler nam starši in skrbniki ne poskušajo vcepiti družbenih pravil, kaj se sme in česa ne; predsodkov, kako je prav in kako narobe, kdo je kdo; ter strahov, kje prežijo takšne ali drugačne nevarnosti. Osebno mi je pogum pomagal pri premagovanju številnih ovir na življenjski poti in mnogobojih v gladiatorskih arenah. Brez njega se gotovo ne bi lotevala neobičajnih stvari, venomer razmišljala s svojo glavo in tako rekoč mimo občih družbenih navodil za uporabo prepotovala svet. In kar je najbolj zanimivo, vsakemu majhnemu pogumnemu dejanju je sledilo še večje. Zato sta želja po premikanju meja ali hoja po robu najbolj brutalni obliki taistega poguma, ki me spremljata vse življenje. V zadnjem obdobju, ko sem odgovorna dvema odraščajočima sinovoma, sicer dobivata drugačno, milejšo podobo, a v srcu ostajam neomajna amazonka.