Kaj te je pognalo v štiri mesece in pol dolgo pot »samote«?
Šla sem, ker rada hodim. Bila mi je izziv. Hotela sem videti, ali sem jo sposobna prehoditi, kako je živeti samo s tistim, kar nosiš na hrbtu. Sem sposobna toliko časa spati v šotoru, se le redko tuširati? Pred odhodom se mi je zdela hoja v gozdu dolgočasna, nezanimiva. Celo z občutkom neprijetnosti me je navdajala misel, da bi spala sredi gozda. Od doma sem odšla z željo, da bi se z gozdom spoprijateljila.
Zrak se je začel spreminjati. Prihajala je nevihta. Vse v meni mi je govorilo, naj se ustavim in počakam, da bo mimo. Ker pa je bilo še zgodaj, sem se odločila, da grem naprej. Bolj ko se je neurje približevalo, več energije sem imela.
Kako te je pot spremenila?
Nihče ne pride domov enak, kot je odšel. A tudi v vsakdanjem življenju danes nismo isti, kot smo bili »včeraj«. Spremembe, ki so se morda zgodile v meni, so bile tako postopne, da jih ne bi mogla našteti, saj jih moje oči ne zaznajo. Nedvomno pa sem se naučila odločati sama zase, brez vpliva zunanjih dejavnikov. Naučila sem se poslušati srce.
Je bilo težko prepričati domače, da boš ne samo sposobna fizične preizkušnje, temveč povsem sama poskrbeti zase?
Vsi smo dvomili. Najbolj, se mi zdi, jaz sama. Starše je bilo verjetno strah, čeprav sem precej odgovorna oseba. Odkar se je rodil moj bratec, sem pomagala skrbeti zanj. Zdi se mi, da sem se s tem naučila skrbeti tudi zase. Seveda je bilo za mami zelo težko; najprej zato, ker se prvo polovico poti nisem nič pritoževala, potem pa zato, ker sem kasneje tu in tam vendarle kaj potarnala. No, zaradi njene skrbi sem imela tudi kakšne tri kilograme pretežek nahrbtnik. (Smeh.) Mi pa odhoda nihče v družini ali prijateljskem krogu ni odsvetoval. Najverjetneje so vedeli, da to ne samo ne bi spremenilo moje odločitve, temveč bi me njihovi pomisleki le še bolj podžgali.
Kateri spomini te nikoli ne bodo zapustili, dogodki, ki so nate morda delovali transformativno, bili tudi boleči?
Malo čez sredino poti, v Pensilvaniji, sem se sredi dneva ustavila v zavetišču (to so »hišice« s tremi zidovi in ležišči v notranjosti), da sem pojedla kosilo. Zrak se je začel spreminjati. Prihajala je nevihta. Vse v meni mi je govorilo, naj se ustavim in počakam, da bo mimo. Ker pa je bilo še zgodaj, sem se odločila, da grem naprej. Bolj ko se je neurje približevalo, več energije sem imela. Ko se je ulilo, je bilo, kot da bi se utrgal oblak. Okoli mene je treskalo, po obrazu pa mi je v potočkih tekel dež. Tla so bila v le nekaj minutah tako premočena, da nisem več hodila po zemlji, temveč po hudourniku. Imela sem občutek, kot da sem na pustolovščini. Kot da plešem z Zevsom. Hoja v dežju mi je dala občutek moči in nepremagljivosti. V tistem trenutku sem čutila popolno srečo in svobodo. Ta se je seveda čez pol ure, ko je nehalo deževati in je bilo vse ne pravljično mokro, spremenila v nejevoljo. Skoraj vsi najlepši trenutki so se mi zgodili tik pred nočjo, ko je zahajalo sonce in se je gozd spreminjal v nočno čarovnijo. Posebno ko sem se bližala severu in so se listavci spremenili v iglavce. Takrat sem čakala, da bo izza drevesa pokukal kakšen škratek ali pa mi bo nad glavo začela letati čarovnica. Najtežji dnevi so bili v hudi vročini, ko je bila vlaga neizprosna in mi je kar naprej zmanjkovalo vode. Če je pred tabo deset kilometrov vročega vzpenjanja in imaš samo pol litra vode, se neizogibno preizkušaš v samonadzoru. Na telefonu sem si uredila nekaj opomnikov, ki so mi povedali, kdaj lahko naredim še dva požirka vode. To so bili dnevi, ko sem se z vsem, kar imam v sebi, potiskala v klanec, kljub solzam, ki so mi polzele po obrazu, in krikom jeze, ki so hoteli na plan. To so bili dnevi, ko sem se spraševala, kakšen smisel ima vse to in zakaj presneto sem se sploh spravila k taki neumnosti. (Smeh.)
Te je bilo kdaj strah?
Včasih, ampak to so bili bolj strahci. Seveda sem se bala prvega srečanja z medvedom. Ko pa je napočilo, sem imela dovolj časa, da sem ga opazovala. Podobno je bilo s klopotačo. Preden sem se podala na pot, sem se najbolj bala, kaj bom jedla. Katero hrano moram kupiti, koliko je bom potrebovala za naslednje štiri dni? Hitro sem ugotovila, kaj mi ustreza in kaj ne. Že drugi teden sem nehala uporabljati gorilnik in jedla le mrzlo hrano. Za večerjo sem si na primer v mrzli vodi namočila instant riž.
Kaj je zate smisel in cilj v življenju? Po čem hrepeniš?
Sploh ne vem, kako odgovoriti na tako vprašanje. Zdi se mi, da sem vztrajna. Rada imam preprostost. Verjetno sem se tudi zato odpravila na to pot, saj na njej moraš živeti popolnoma preprosto – hodiš, ješ in spiš. Ravno v tej preprostosti sem našla veliko zadovoljstvo. Veselijo me potovanja, neizmerno rada raziskujem svet. Če bi lahko, če bi vedela, kako, bi zdaj nekaj let samo potovala. Smisel življenja je zame slediti srcu in nogam, se prepustiti, da me odpeljejo do cilja. Hrepenim po izkušnjah.
Kdo ti je najbolj manjkal na poti?
Moj najmlajši bratec, Jure. Njega sem najbolj pogrešala. Hrana je bila tudi izziv. Ne samo na poti, tudi v mestecih. Nikjer nisem dobila jote. (Smeh.) Poleg tega sem pogrešala kofetkanje.
Okoli mene je treskalo, po obrazu pa mi je v potočkih tekel dež. Tla so bila v le nekaj minutah tako premočena, da nisem več hodila po zemlji, temveč po hudourniku. Imela sem občutek, kot da sem na pustolovščini. Kot da plešem z Zevsom.
Kako gledaš na Slovenijo po tej izkušnji? Ne samo glede na naravo, ki si jo imela priložnost doživeti, temveč tudi ljudi, ki si jih srečala, in tiste, s katerimi se družiš doma.
Slovenija je zame domek. Med potjo sem jo še bolj vzljubila. Neizmerno sem pogrešala naš jezik. Čeprav angleško govorim tekoče, se nikoli ne bom mogla v njej izražati tako, kot se v slovenščini. Ljudje pa so ljudje, ne glede na to, na katerem koncu sveta si. V svojem bistvu vsi hrepenimo po sreči in pripadnosti. Zato pa se lahko na poti, kot je Apalaška, odnosi oblikujejo hitreje kot v »resničnem« svetu. Vsi, ki se srečujemo na taki poti, imamo skupen cilj, ki nas že sam po sebi poveže.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: