Lucija, kaj bi rekli, ali življenje človeku dejansko naprti toliko preizkušenj, kot jih zmore (pre)nesti?

Seveda, poleg tega pa nas vsaka težka preizkušnja okrepi ter usmerja in z vsako tudi osebnostno rastemo. Pokaže nam pot, kaj moramo spremeniti v življenju. Vse preizkušnje so nam dane z namenom, da se kaj iz njih naučimo. Tudi v negativnem, neprijetnem je lahko veliko pozitivnega. Le dobro je treba pogledati.

Izkoristiti vsak dan trenutek v življenju in se prepustiti toku, saj se vsaka stvar zgodi z namenom. 

Od kod vam moč, da ste premagali zahrbtno bolezen in nato še zmagovali na največjih kotalkarskih tekmovanjih?

Kjer sta srce in želja, tam sta tudi sreča in uspeh. O svoji bolezni sem javno spregovorila, nisem se skrivala pred drugimi, še posebno pa ne sama pred sabo. Celotno zdravljenje sem si predstavila kot kotalkarski dolgi program, v katerem bom uspešno izpeljala vse elemente – uspelo mi je. Ob sebi sem imela ljudi, ki so me spodbujali, verjeli vame in mi vedno pričarali trenutke tako, da sem se počutila odlično in tako pozabila na bolezen. Ko sem končala svoj »življenjski dolgi program«, sem si želela dokazati, da zmorem živeti zame »normalno« življenje tudi po bolezni. Umetnostno kotalkanje je moje življenje. Na plošči sem se počutila domače, brez treme – vsaka sekunda na njej je bila neizmerna sreča, da lahko spet počnem stvar, ki mi pomeni veliko.

Katero je najdragocenejše spoznanje, ki so vam ga dale težke življenjske preizkušnje?

Vse se da doseči, če sta le volja in srce, saj nobena ovira ni tako visoka, da se je ne bi dalo premagati.

Kaj bi položili na srce tistim, ki se s podobnimi preizkušnjami še spopadajo?

Oktobra smo »sošolke« Europe Donne pele pesem Anje Rupel Lep je dan. Naj bo vsak dan lep. Dovolite si pomagati, le tako lahko letvico prestavite še više, saj pomoč pomeni iti po moč.

Kaj je trenutno vaš največji življenjski izziv?

Izkoristiti vsak dan trenutek v življenju in se prepustiti toku, saj se vsaka stvar zgodi z namenom.

In največja želja ...

Da bo moje zdravstveno stanje ostalo takšno, kakršno je zdaj – da bom zdrava.

Mogoče kdaj razmišljate, da bi postavili kotalke v kot?

Seveda. Pridejo trenutki, ko začutiš, da je že čas, da daš še drugim stvarem prioriteto v življenju.

Kakšna bo Lucija Mlinarič brez kotalk?

Nasmejana, pozitivna, odprta, sprejemala vedno nove izzive, pomagala vsem, ki so potrebni pomoči, torej taka kot zdaj – čeprav ne bom več aktivno tekmovala, bodo kotalke vedno v mojem življenju.