7.8.2022
La Digue je eden izmed glavnih otokov Sejšelov, kjer boste na cestah srečali le kolesarje in želve velikanke.
Velike okrogle granitne skale, bele peščene plaže, obkrožene s kokosovimi palmami, božanski okus lokalnega tropskega sadja, vonj po sveže pečenih ribah in podnebje, kjer ne potrebuješ dolgih rokavov. Vse to in še več ponujajo Sejšeli, idilično otočje v Indijskem oceanu. Izmed več kot sto otokov je le osem poseljenih in eden izmed njih je v meni pustil poseben pečat. Do njega prideš s trajektom iz glavnega mesta Mahe, z njega odideš s cmokom v grlu. La Digue ima namreč posebno dušo in ti zlahka ukrade košček srca.
Šele ko smo se približevali otoškemu pristanišču, sem se začela spraševati, kako bova prispela do Agnes – na La Diguu naj namreč ne bi bilo avtomobilov. Otok je dokaj majhen, zato sva bila pripravljena, da bova vlekla kovčke peš do najinega bungalova. A ko te enkrat oblije vročina in se nebo odloči, da bo ravno tisti dan brez oblačka, postaneta sapa in prtljaga kar naenkrat precej težji. Tik preden sem nameravala stopiti do pristaniškega delavca na pomolu, se je pred mano znašel možakar s tablo, na kateri je bilo napisano moje ime. »Si ti Anda? Videti si kot na sliki.« Usta so se mi razlezla v nasmeh. Agnes nama je naročila taksi in najin dan je bil rešen.
Pozdravila naju je s svežim napitkom iz kokosa, ki raste na njenem vrtu: »Kokos je sadje življenja. Iz njega lahko pijemo, ga pojemo, iz palmovih listov pa celo gradimo strehe.« Ko jo spomnim, da lahko tudi vzame življenje (menda je precej večja verjetnost, da te ubije kokosov oreh kot morski pes), odvrne: »Res je, pred leti je zgrmel le nekaj centimetrov stran od moje glave. Pol ure sploh nisem mogla govoriti zaradi šoka.« Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sva vse dni presneto dobro pregledala stanje nad nama, preden sva brezskrbno položila brisače na plažo.
Na otoku je vsega skupaj šest taksijev, nekaj vzdrževalnih kombijev in gasilski avto. Čeprav so med vasicami speljane ozke asfaltne ceste, so se lokalne oblasti očitno odločile, da bo ostal kar se da neokrnjen. Na cestah je vseeno živahno. Tako domačini kot turisti se namreč naokoli prevažajo s kolesi, ki jih je mogoče najeti na vsakem koraku. Razdalje na La Diguu le niso tako majhne, kot bi si človek mislil. Od vzhodnega do zahodnega dela je približno šest kilometrov, sama obalna pot, kolikor se je da prekolesariti, pa je dolga dobrih sedem kilometrov. Glede na to, da otok ni povsem raven, gre za že kar resno rekreacijo, če želiš obiskati vse čudovite kotičke. In teh res ni malo.
Sejšeli so znani po zaobljenih granitnih skalah, ki, skupaj z belim peskom in turkizno barvo morja, pričarajo dih jemajočo kuliso. Najbolj znana plaža Anse Source D'Argent je edinstvena predvsem zato, ker so skale, ki jo obkrožajo, gromozanske. Do domnevno največkrat fotografirane plaže na svetu lahko prideš skozi park, a je treba plačati vstopnino, z malce iznajdljivosti pa tudi po vodi. Če ujameš oseko. Nihanje morske gladine na Sejšelih je namreč precejšnje in medtem ko so nekatere plaže v času plime tako rekoč nedostopne, je marsikje polovico dneva nemogoče plavati, ker je voda prenizka.
Medtem ko je Anse Source D'Argent zaradi relativno majhne površine zalivčkov in ogromnih skalnih struktur najlepše vidna iz zraka, so bile meni osebno precej ljubše plaže na nasprotni, jugovzhodni strani otoka. Največja med njimi je Grand Anse, ki je tudi najbolj dostopna in zato najbolj obiskana. Enako lepa, le malce manjša je Petit Anse, do katere prideš skozi tropski gozdiček, zadnja med njimi pa je Anse Coco, ki zahteva že kar nekaj pohodniških podvigov. A je zato nagrada v obliki čudovite narave in miru toliko slajša.
Podobno je z vzponom na najvišjo točko otoka. Nid D'Aigle leži na nadmorski višini 333 metrov, kar se ne sliši veliko. A verjemite, gre za skoraj peklenski vzpon. Čeprav sva se ga lotila zgodaj zjutraj, sva se morala v dobre pol ure, kolikor sva porabila do vrha, zaradi sopare in žeje ustaviti kar petkrat. Ko sva prišla na cilj, sva bila sama, obkrožena s tišino in razgledom za bogove. Ravno v tem je čar La Digua. Za dostop do najlepših kotičkov je treba garati, a je izkušnja neprecenljiva.
Sama si kraj, med drugim, zapomnim po hrani in La Digue se je izkazal tudi v tem. Medtem ko so cene v restavracijah precej višje v primerjavi s Slovenijo (preprosti špageti ali pica margerita stanejo okoli 15 evrov), je na otoku veliko kioskov s hitro in cenejšo prehrano. A to nikakor ni tista tipična hitra hrana, na katero večina najprej pomisli. Nasprotno, gre za že skoraj gurmanske obroke, ki stanejo od pet do deset evrov in te dodobra nasitijo. Najboljše so ribe, ki jih pripravijo s posebno omako, rižem in zelenjavo. Enako slastni so sveže pripravljeni smutiji iz lokalnega sadja, ki jih ponujajo ob skoraj vsaki plaži.
Na vzhodni strani otoka so plaže bolj dostopne, zato je vožnja s kolesom prava paša za oči. Šumenje morja, smaragdne barve, ki jih lomijo snežno beli valovi, in pogled na sosednje otoke te lahko hitro premamijo, da nisi pozoren na cesto. In kaj hitro se zgodi, da v zadnjem trenutku ustaviš pred oviro, ki si je nihče ne želi prevoziti. Na La Diguu namreč prebivajo velike želve, ki se prosto sprehajajo na razdalji plaža–cesta. Ko sva na eno izmed starih dam z oklepom naletela prvič, sem jo sramežljivo gledala s primerne razdalje. Potem ko mi je Agnes povedala, da jih lahko hranimo z zelenjem, mi je že naslednji jedla iz roke, čeprav sem bila še vedno previdna. Namreč tudi želvji ugrizi menda niso mačji kašelj.
Želve sva kasneje videla tudi v ogradah pri nekaterih domovih. Menda jih gojijo kot znak bogastva in ponosa. A to niso edina neobičajna bitja, ki domujejo pri domačinih. Številni, med drugim Agnes, imajo doma netopirje, ki se zlahka udomačijo. Ko sem jo, bolj za šalo kot zares, vprašala, ali ve, kaj je povzročilo pandemijo koronavirusa, mi je odgovorila: »Jaz sem jih nehala jesti po tem, ko sem posvojila Filipa. Težko bi namreč vsak dan mirila svojega ljubljenčka, da ne bo na meniju.« Ali se je šalila tudi ona, presodite sami.
INFO |
---|
• Najugodnejše in najhitrejše povezave s Sejšeli ponujajo Turkish Airlines, ki letijo iz Ljubljane čez Carigrad. • S Slovenijo je triurna časovna razlika, zaradi česar je aklimatizacija precej preprosta. • Preprosto nastanitev dobite za manj kot 100 evrov na dan, zelo spodoben bungalov z zajtrkom pa od 120 evrov dalje. • Najem kolesa stane pet evrov na dan, s seboj je priporočljivo vzeti baterijo, saj se stemni okoli 19. ure, ceste pa niso osvetljene. • V trgovinah in kioskih s hitro hrano se večinoma plačuje le z gotovino, ki jo lahko dvignete na bankomatih. |
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.