Začetki, nova porajanja in razvoj dogodkov, odnosov, poti in življenj govorijo poseben jezik svetov, katerih del smo. Proces, ko osredinjeni žarimo v nekem dogodku, ki nas spoznava, da bi nas oklestil in izmil, pripada vmesnim svetovom. Med tu in tam, med bitjo, utripom in željo, ki se enkrat izmakne, drugič spet pa delno preda oviram, ki vselej prežijo iz zasede.

Vmesni prostor je prostor čakanja. Stanja med enim in drugim možnim izidom. Ko ne vemo, kaj nas čaka, ko zmedeni in v stiski sedimo pred vrati institucij, ki velijo, kakšno bo naše možno žarenje: v svetlobi in sreči, stiski ali zmedi, ljubljeni ali sami ... 

Z govoricami in izmisleki, ki jih običajno ustvarijo tisti, ki nimajo dovolj dela, skrbi ali dolžnosti, se ustvarja zločesta energija omejenih umov, ki povezuje kolektivno nezavedno podobno mislečih. Perfidno subverzivno in podtalno izpodkopavanje trdnih temeljev zdravih odnosov je užitek ljudi, ki so v sebi sadisti. 

In želja, ki nas vselej pušča iščoče, se izmika aktualizaciji. Materializaciji. In vselej ostajamo nekje vmes. V vmesnem stanju, ko se sprašujemo, iščemo in … Budizem razume to človeško vpetost in trpljenje, povezano z neizpolnjenostjo in pokaže smeri izhoda, ki pomirijo nasprotja. 


Gospa N je bila takšna. Nikdar ji ni bilo dovolj in prav nič ni bilo pravšnjo zanjo. Zato je silno rada moralizirala in obrekovala vse in vsakogar, ki so videli dlje ali imeli uvid v ravni bivanja, kamor sama ni imela vstopa. Njen odnos do sveta je bil koroziven, žolčen in težak. Zato je bila njena prisotnost strupena, njena zavest kalna kot voda po neurju in um poln spletk in intrig. A na videz je bila gospa N popolnoma drugačna. Spravljiva, podporna in topla osebnost. Zato ji je večina ljudi nasedla, le njen mož, ki je bil utrujen od njenih sokov in strupov, se je umikal in dokončno umaknil v bolezen, ki mu je grozila, da ga pokoplje. Da je človeška bližina dobrodejna ali usodna, nas že stoletja opozarjajo veje homeopatskih pristopov in principov, ki razumejo, da je vzrok vsake motnje globok in običajno izvorno energijski.

Gospa N je žarela zares kompleksno, nenavadno vibracijo. A ker je bila v lokalnem okolju vplivna, ji je uspelo predramiti tudi tiste speče ume, ki so namesto dolgočasnega posedanja ob rumenem tisku raje izbrali profesionalno »obrekovalsko kariero« in lomastili z minimalnimi pooblastili vsenaokrog. Lestvica socialnih vzponov je možna in če je na vrhu nekdo, ki podpira temo, se na sive sence navadijo prav vsi. Na koncu še ljubitelji sonca. In če je bila sreča mila in ljudje plehki, so takšni zajedljivi posamezniki iz lokalnega uspeli prilesti višje. In v času, ko se so odločali za kariero »poklicnih obrekovalcev«, so zakrneli v sposobnosti kritičnega ocenjevanja sebe, lastnih otrok in vseh, s katerimi so spletli mreže koristi, uslug in dolgov. 

Foto: Moremar/Shutterstock

Takšen je bil svet gospe N. A z leti, ko je opazovala, kako se njeni načrti sesuvajo vase, kako ji ni uspelo pravzaprav obdržati ničesar, kar je dosegala s spletkami, lažmi in manipulacijo, je postajala zagrenjena. Moževa bolezen jo je prestrašila, a zanjo je krivila njegovo delo in družino ter očeta, ki je bil alkoholik. Da pa je bila sama tisti glavni vir strupenih energij ter da je prav ona povzročala toksične odnose tako doma, med snaho in sinom ter prebivalci lokalnega okolja … tega dejstva ni sprejela. In ko so se pojavile govorice, da župnik rad vidi neko mlado faranko, je besnela z ogorčenjem. 

Notranje razcepljenim ljudem, ki žarijo le zavist, smo kos le z notranjim mirom in toplino, ki iz nas žarita kot sadež, prigarana s preizkušnjami izgrajene kreposti. 

Seveda sebi ni priznala, da se v njej bohoti in razrašča ljubosumje … Mlada faranka je bila mila in lepa, prijazna in topla. Vitka, živahna, z lepimi lasmi in čisto kožo. Gospa N pa je bila od nekdaj bolj okrogla, tolsta, s slabim okusom oblačenja in z neurejenim videzom, kar je sicer zakrivala s hinavščino in obrekovanji, kjer je sprotno čistila notranje napetosti in gnev. Bolečino nad seboj in lastnimi strupi, ki so počasi začeli najedati tudi njo, je vse težje kanalizirala. In postopoma se je vse, kar je oddala, začelo vračati k njej, v njeno izvorno jedro.

Mlada faranka se ji je vselej prijazno nasmehnila in na njej gospa N ni našla prav nobenega greha. Včasih je imela kanček slabe vesti, a ljubosumje v njej je bilo močnejše. Z leti je iznašla mojstrski sistem govoric in izmišljotin, ki so počasi začele živeti svoje življenje. In jemati življenjsko energijo žrtvam njenega strupenega jezika, ki je neutrudno opletal. 


Z govoricami in izmisleki, ki jih običajno ustvarijo tisti, ki nimajo dovolj dela, skrbi ali dolžnosti, se ustvarja zločesta energija omejenih umov, ki povezuje kolektivno nezavedno podobno mislečih. Perfidno subverzivno in podtalno izpodkopavanje trdnih temeljev zdravih odnosov je užitek ljudi, ki so v sebi sadisti. Tisti, ki najraje sodijo, so globoko poškodovani ali ranjeni, in njih sodba je ena sama bolečina. Bolečina, ki skriva zavist. Bolečina, ki prekriva željo po imetju nečesa, se prevečkrat prelevi v lažno moralo, ki hladi in reže, namesto da bi krepila. In vse, kar nas krepi, hrani in hrabri, gradi naše kreposti.

In ravno vrline, kreposti in odlike značaja so tiste kvalitete, ki so kos zatohlim mislim, gonom po posedovanju in uničevanju.

Verjetno Fromm ni zaman opozarjal, ko je ljudi delil na te, ki sledijo gonu po smrti in one, ki sledijo klicu življenja.

In zato smo notranje razcepljenim ljudem, ki žarijo le zavist, mar je preoblečena le v moraliziranje, obrekovanje, laganje ali obsojanje, kos le z notranjim mirom in toplino, ki iz nas žarita kot sadež, prigarana s preizkušnjami izgrajene kreposti. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.