In seveda se na mestih, ko se naša razpotja križajo, ko se srečamo s pari oči, ki nas predramijo, ali ko se soočimo s težjimi situacijami ali zapleti, ta vprašanja začnejo odpirati. Torej, vzrok za neko usodo ali potek linij dogodkov, ki se kot val prilegajo morju, mora imeti neko logiko, globino in namen. 

Ljudje, ki za svoje izbire krivijo druge, lastno srečo polagajo v roke imaginarnih entitet, kot sta država ali bog. A če smo zdravi in premoremo osnovne talente, lahko in zmoremo graditi hišo sreče. Le prepoznati moramo lastno vrednost in v sebi najti moč. 

In tako se človek vselej odloča. Če ne navzven s konkretizacijo, pa v sebi. In kako se odločamo, zavisi od našega notranjega ravnovesja in notranje higiene, po kateri se ravnamo. Igramo lahko take in drugačne vloge, od ljudi poguma do tistih, ki vselej igrajo dramo »ubogega jaz«. Tisti, ki želijo gojiti in hraniti ubogi jaz, iskati zanj izgovore in opravičila, nizajo tipične (ne)odločitve in vlečejo poteze, ki šibijo vse vpletene. Drugi gredo celo tako daleč, da izkrivijo dejstva in podatke, le da njihova interpretacija »resnice« ne izgubi linij, ki koristijo njihovim osebnim interesom. Če ne igramo dram ubogega jaz, smo lahko odvisniki. Od slabih novic, teorij zarote ali lastnih senc, ki jih skrivamo celo pred luno. Ali pa od odnosov, sladkorja, interneta, seksa, alkohola ali dobrih misli. Odvisnosti pa delujejo po podobnem algoritmu kot vse podzvrsti mentalnega ali emotivnega suženjstva. Ko se nam uspe iztrgati iz kopren soodvisnosti, počasi dojamemo, kaj pomenita besedi neodvisnost in suverenost. Biti sam s seboj, bivati v lastni luči in jo deliti z drugimi, je morda tisti optimalni cilj, ki je vselej opcija. 


»Sreča je na strani pogumnih,« pravi rek. In res je, pogumni ljudje nas navdahnejo in v nas premaknejo nekaj bistvenega, kar je morda stoletja ostajalo neodkrito, če seveda predvidimo, da živimo več življenj. In pogumni ljudje pokažejo, da svoboda ne pomeni preprostega brezdelja, pač pa najvišjo stopnjo odgovornosti, ki najprej zahteva odgovornost do lastnih izbir. In ko smo si na jasnem, kako deluje človeški ustroj in ko se pričnemo zavestno vklapljati v kolektivno zavest, ne moremo prezreti dejstva, da so drame nadzora, kot sta zgoraj omenjeni ubogi jaz in odvisnik, del plesa kolektivne zavesti z jasnim ciljem. Manipulacijo nekoga tretjega. Zato ljudje, ki igrajo vloge in igre dram nadzora, zaman kličejo srečo po njenem imenu. Saj morajo vzpostaviti pogoje zanjo. Četudi jih le ta ne obiskuje pogosto, saj niso vzpostavili pogojev zanjo, vseeno opazijo, da imajo nekateri ljudje pri nekaterih stvareh zares srečo. In če drugim privoščijo dobro, gospa Sreča tega ne spregleda. Zato jih opazi in čaka, da jih obišče … Tisti, ki se zavedajo pomena lastne odgovornosti, ne morejo negirati dejstva, da je sreča posledica dobrih del in vztrajnosti ter truda, ki ne pojenja. 

Foto: Butsaya/Shutterstock

Zato ljudje, ki za svoje izbire krivijo druge, lastno srečo polagajo v roke imaginarnih entitet, kot sta država ali bog. A če smo zdravi in premoremo osnovne talente, lahko in zmoremo graditi hišo sreče. Le prepoznati moramo lastno vrednost in v sebi najti moč. V prvi vrsti za disciplino. Za red, ko iz kaosa ustvarjamo kozmos. In s trajnim asketskim procesom izboljšujemo lastni moralni in čustveni odtis. S piljenjem talentov in gradnjo značaja dosegamo višje ravni zavedanja, s tem pa kvaliteto mišljenja in bivanja. Če smo bolni ali v stiskah, je pot težja. Ob dobrih sopotnikih pa ne nemogoča.

Prav tako je rdeča nit odgovornega bivanja brez dvoma skrb za srčno in mentalno higieno. O mentalni higieni sem veliko govorila v knjigi Onkraj razrijta. Seveda je dobro, da razmišljamo čisto in optimistično, a skrb za mentalno higieno je na dnevni ravni nujna. Saj danes vemo, da nas že same informacije oslabijo in toksični ljudje lahko spravijo v grob. In če nismo vešči ravnanja s konfliktnimi situacijami, nam pade tako psihična kot energijska odpornost. 

Ker vemo, da je »dobrota lahko sirota« in da po drugi strani »lepa beseda lepo mesto najde«, se moramo naučiti rokovati s samo naravo človeške bolečine in zdravljenjem le te. 

Srčna higiena pa je tista raven, ki odpira naše delovanje brez obsodb, nas podpira pri odločanju z uravnovešeno empatijo in nam pomaga, da znamo ločevati zrnje od plev. Ker vemo, da je »dobrota lahko sirota« in da po drugi strani »lepa beseda lepo mesto najde«, se moramo naučiti rokovati s samo naravo človeške bolečine in zdravljenjem le te. Bolečina sveta nas lahko ošibi kot tudi svetloba in vse dobro, ko nanj še nismo pripravljeni.

Na to, kako se bomo odločali, lahko vplivamo. Kako se boste odločali glede cepljenja? Nakupa nove hiše? Prodaje? Ločitve? Poroke? Hujšanja? Pridobivanja teže? Zdravja? Prehrane? Ste s svojimi odločitvami usklajeni? In ko niste, se lotite iskanja vzrokov? Morda pa sva, draga bralka, dragi bralec, skupaj poiskala nov, svež uvid?

To bi me zares veselilo.