Zdi se, da smo se naučili matematike in astronomije. Fizike in kemije. Umetna inteligenca nas spremlja na vseh korakih. Vse manj se je bojimo, saj prepoznavamo, da nas v marsičem podpira in naša življenja osvobaja. Tako naj bi bil naš korak lahkotnejši in sen prijetnejši. Razvoj in napredek človeka ne dovoli napak in čustva so tako pogosto motilec pragmatičnemu in ekonomičnemu principu delovanja, ki mu je cilj le ravna črta. Čustva so pogosto raznobarvna in vsa sterilna stremljenja le ta odganjajo na rob želenega, saj so po sebi energetična in vroča. In ko svoj svet postavimo jasno, čisto in predvidljivo, na vrata potrkata obe. Ljubezen in sreča.
Obe sta nepredvidljivi, plašljivi in dragoceni. Neponovljivi in edinstveni. In prav vsak od nas piše lastne stihe in napeve silam, ki sta močnejši od strahu.
In tako sta Ljubezen in Sreča šli na potovanje čez planet Življenja. Razpirali sta svojo domišljijo, leteli na krilih strasti in poželenja ter spoznavali vsa nasprotja, ki jih piše življenje. Preko ljudi sta se učili o sebi. In v zgodbah zaljubljencev, tistih srečnih in onih razočaranih, iščočih in hrabrih ter vseh, ki izgubijo vero vase in drug v drugega, sta spoznavali sebe. Tako se je Ljubezen naučila, da lastno usodo izpolni le tedaj, ko se ženska in moški v celoti predata drug drugemu in dovolita, da njuni duši zapojeta v en glas. Prav tako je vedela, da je vse manj teh, ki bi bili sposobni takšnega zrelega darovanja, zato je izgubljala pomen in voljo do obstoja.
Mi vsi smo potomci te Velike Ljubezni, naših prastaršev, poimenovanih Rast in Obstoj. In seveda drži, da je dobro vse tisto, kar je tvorno in tvorno vselej to, kar časti Življenje. Drug drugemu nudeč uteho, tolažbo in podporo lahko dosežemo sen Ljubezni in Sreče, da spet zaživita med nami.
Ljubezen je obupavala in skupaj s Srečo kovala načrt, kako zbežati iz planeta Življenja. Počasi se je planet spreminjal v prah, saj se ljudje niso več odločali za ljubezen, temveč za varnost. Vse manj za resnico, temveč za laž. In vse redkeje za dobro, ki poganja kolo življenja. Ljubezen je bila iz dneva v dan bolj obupana in pisala je Bogu, da predaja žezlo vročice strasti Stvarstvu in priznala svoj dokončni poraz. A v tistem hipu se je zgodil preobrat. Srci dveh ljudi sta vzplamteli v navalu ljubeče strasti ... In končno je srečala dva, ki jima je bilo za blišč sveta malo mar, še manj pa za minljiva bogastva, denar in usluge, ki pravzaprav na daljši rok vzamejo več, kot dajo.
Ta dva, poimenujmo ju Rast in Obstoj, nista služila temu svetu. Vedela sta, da je cilj bivanja enost in da je vsaka pot, ki jo izberejo pogumni, častna. Ona, poimenovana Rast, je znala poiskati smeri, ki so jih uzrli redki. Zato je živela skromno in očem manj vidno življenje, a to življenje je bilo polno milosti, vedrine, radosti in prijetnosti. Saj je Rast, ki je vedela, da se vsak glas vrne kot odmev in vsak korak vrača k izvoru, v svojem možu, poimenovanem Obstoj, vselej našla razloge za njune smisle in poti. Tako sta Rast in Obstoj živela mili življenji, umaknjeni prestižu in nagradam, a zroči v tolmune pristnega in lepega, ki je vselej žareče in tvorno. In tako je Ljubezen cvetela v ljubezni med njima.
Rast in Obstoj sta drug drugega čutila, si bila v oporo in v vir navdiha. In njuna ljubezen je rastla, da bi obstala. In tako sta sobivala, se učila o harmoniji in živela drug ob drugem in drug za drugega. Ker je bila njuna Sreča tako tiha in nežna, a tako globoka in trdna, je drugi ljudje niso opazili, še manj uzrli. Tako sta uspevala, varna pred ljubosumnimi očmi drugih in njih dejanj. Sreča in Ljubezen sta ju vselej varovali, saj sta vedeli, kako nizkotno naravo imajo lahko ljudje in da tistega, česar ne vedo, ne morejo uničiti. Zato sta Sreča in Ljubezen, presrečni, da se imata kje izraziti in v človeških življenjih predati lastno bit in slediti lastni usodi, z Bogom podpisali srčno pogodbo. V njej sta sklenili, da bosta za večno varovali vsa ljubeča srca, ki so pripravljena tvegati in se podati v neznano. Da bosta bodrili vse tiste, ki verjamejo v dobro in vselej pomagale onim, ki kljub razočaranjem še vztrajajo. Zato sta Rast in Obstoj uspevala in dihala ljubezenski dih drug drugega do konca časov.
In konec časov je prišel. Mi vsi smo potomci te Velike Ljubezni, naših prastaršev, poimenovanih Rast in Obstoj. In seveda drži, da je dobro vse tisto, kar je tvorno in tvorno vselej to, kar časti Življenje. Drug drugemu nudeč uteho, tolažbo in podporo lahko dosežemo sen Ljubezni in Sreče, da spet zaživita med nami.
In kaj je v današnjem svetu takšnega, da nas znova nagovori in prepriča v ljubezenski napev? Si še upamo v svoja predvidljiva domovanja povabiti obe, Ljubezen in Srečo?
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: