Savina Atai: Poroka je bila najlažja odločitev v mojem življenju

Poročila se je na otoški državi, kjer z možem Garrettom zdaj tudi živita. Občutek je dober, ne skriva. Z njenimi besedami: »Preprosto je, srečna sem.«

Najti sebe pred pomembno odločitvijo, se osvoboditi morebitne negotovosti oziroma premagati strah je tisto, kar je dobro razčistiti, preden brez sprenevedanja lahko daš najprej obljubo sebi in potem drugemu. Ste ob poroki bolj zaupali sebi ali življenju?

To je bila najlažja odločitev doslej, brez vsakršne pikice dvoma, popolnoma naravna. Z vsem srcem in dušo. Velikokrat v življenju sem slišala stavek: »Ko veš, veš.« Nisem ga razumela. Z vsem spoštovanjem in ljubeznijo do svoje preteklosti. Zdaj ga razumem. Ko veš, veš. 

Oba sva globoko hvaležna življenju, da naju je pripeljalo skupaj. Zaradi vsega, kar sva preživela, še toliko bolj ceniva vse, kar imava. Ničesar ne jemljeva za samoumevno. Ničesar. Ja, pri meni je bila mama tista, ki mi je vzela otroštvo. Pri Garrettu je bil oče. 

Kaj ste možu zaobljubili?

Najina poroka je bila izjemno ganljiva. Ena zadnjih, če ne zadnja, preden so na Novi Zelandiji naslednje jutro začeli veljati strogi omejitveni ukrepi v boju proti novemu koronavirusu. V težki preizkušnji, pred katero je zdaj ves svet, postane tisto, kar je resnično pomembno, še toliko močnejše. Vsi smo jokali med najinima zaobljubama. Obe priči. Matičarka, ki je bila, kako simbolično, lani poleti v Sloveniji. Midva. Moja zaobljuba je med drugim vsebovala to, da nikamor ne grem in bova šla skupaj skozi vse – ko bo lepo in ko bo težko. Obljubila sem: za vedno. 

Vaših in njegovih glede na izredne okoliščine najbrž ni bilo ob vaju?

Vse sva imela rezervirano za poroko 29. aprila v New Yorku. Življenje je malo obrnilo načrte. Poročila sva se 24. marca, na čudovitem hribu nad Nelsonom, s pogledom na ocean in gore. Zjutraj sem učila v svoji spletni šoli. Do desetih. Potem sem se malo uredila, ob 11.30 je bil obred. Naslednje jutro sem spet učila. Lepše, bolj spontane in ganljive poroke si ne bi mogla želeti. Takšna je bila kot najino skupno življenje. Preprosta. Je pa to posebna zgodba: dan pred drastičnimi ukrepi, medeni tedni v karanteni, spletna dekliščina. Imela sem najlepšo dekliščino, več kot 600 žensk iz moje šole je z mano na spletu v živo praznovalo, mnoge tudi kasneje v ponovitvi. Pripravile so mi najlepše presenečenje. Sicer sva tudi v New Yorku načrtovala intimno poroko. Za najino družino in bližnje bova organizirala še eno, v Sloveniji. 

Z Giorgosom in vso njegovo družino smo v čudovitih odnosih – vsi vedo, da moja odločitev ni bila lahka, je bila pa nujna. Med nama je bilo intimno vse končano, ko sem konec decembra začela novo zvezo. Zanjo sem mu tudi povedala. 

Ob novici, da ste zapustili Kreto in partnerja Giorgosa ter da ste zaročeni z Američanom, ste sprva razkrili to, da imata z Garrettom, zdaj vašim soprogom, podobno težko življenjsko zgodbo.

To, da sva se našla, dve takšni zgodbi, je čudežno. Oba sva globoko hvaležna življenju, da naju je pripeljalo skupaj. Zaradi vsega, kar sva preživela, še toliko bolj ceniva vse, kar imava. Ničesar ne jemljeva za samoumevno. Ničesar. Ja, pri meni je bila mama tista, ki mi je vzela otroštvo. Pri Garrettu je bil oče. Kot deček je leta živel v avtomobilu, ni imel dovolj hrane. V najhujši zimi je spal v neogrevanem avtu, skrčen, okoli njega pa kupi telefonskih imenikov, ki jih je skladiščil njegov oče. Pri osmih letih je zbiral prazne pločevinke iz smetnjakov, iz njih delal okraske za okna, ki se vrtijo v vetru, in jih prodajal od hiše do hiše, da bi kupil hrano. Oče je pobral ves denar. Hudo psihično in fizično nasilje ga je spremljalo, dokler ni s pomočjo policije pobegnil v dom za dečke in rešil še brata. Potem se je, najstnik, boril na sodišču, da sta z bratom ostala skupaj z mamo, ki je bila tudi žrtev brutalnega moža. Garrett je bil tisti, ki je vzdrževal družino. Vso srednjo šolo in med študijem je imel po več služb naenkrat, delal je po 18 ur na dan. Zadnjič sva se sprehajala tu na Novi Zelandiji in opazovala otroka, kako se kregata. »Sta se vidva z mlajšim bratom kaj kregala?« sem ga spontano vprašala. »Ves čas,« je odgovoril. »Zakaj pa?« sem nadaljevala. »Zaradi hrane. Kregala sva se, koliko žlic hladne juhe iz pločevinke je kdo pojedel. Vsaka kapljica nama je bila sveta. In če je kdo pojedel eno več, sva se tudi stepla.« 

Ljudje se delamo, da vemo vse, ko gre za naša življenje in odnose, a v resnici jih ne obvladamo. Vsaj toliko ne, kolikor mislimo, da jih. Nikomur tudi niso prihranjene solze ob napakah, obžalovanje zaradi napačnih odločitev. Mislite, da ste dobro razmislili, ko ste razdrli zaroko in izrekli usodni da?

Tako zelo mirna sem s svojo odločitvijo ravno zato, ker vem, da sem za svojo prejšnjo zvezo naredila čisto vse, kar je bilo v moji moči. Giorgos je bil tisti, ki je zlomil moje srce in vse, kar sva gradila – to globoko obžaluje in je tudi javno napisal. Kljub vsemu sem od avgusta do oktobra ostala in reševala njega. A prišel je trenutek, ko sem se morala odločiti zase, ker je bila to edina zdrava odločitev. Naučila sem se zelo pomembno življenjsko lekcijo: ne morem pomagati nekomu, ki si ne želi sam pomagati. Z Giorgosom in vso njegovo družino smo v čudovitih odnosih – vsi vedo, da moja odločitev ni bila lahka, je bila pa nujna. Med nama je bilo intimno vse končano, ko sem konec decembra začela novo zvezo. Zanjo sem mu tudi povedala. Redno se slišiva, najina vez je večna. Ljubezen včasih ni dovolj, da odnos obstane. A če jo damo pred našo bolečino in ego, lahko ustvarimo novo obliko odnosa. Nama z Giorgosom je to uspelo in res sem ponosna na naju. 

Giorgos mi je dal Kreto, varnost, prostor in ogromno samote, da sem se soočila sama s sabo, prevzela odgovornost zase in zacelila svoje rane. Za to mu bom večno hvaležna. Ogromno sva si dala. 

Krivili se niste, čutili, da vam je spodletelo, kar ženske rade počnemo?

Pred Giorgosom sem bila v zvezi štirinajst let. Z njim sem bila sedem let. Zdaj sem v novem odnosu. Nikdar nisem imela kratkih razmerij in vsak moj odnos je bil pomemben. V prvem, ki sem ga začela pri 16 letih, sem bila polna travm iz otroštva in let zlorab, delala sem edino, kar sem znala: skrbela za vse in bila mama. Giorgos mi je dal Kreto, varnost, prostor in ogromno samote, da sem se soočila sama s sabo, prevzela odgovornost zase in zacelila svoje rane. Za to mu bom večno hvaležna. Ogromno sva si dala. Ravno pred nekaj dnevi sva si pisala, kako sva blagoslovljena, da sva lahko preživela sedem let skupaj. Določene osebe pridejo v naše življenje kot veliko darilo, da si damo, kar si imamo dati – včasih je v tem paketu tudi bolečina – in potem gremo naprej. Za nič na svetu ne bi zamenjala teh sedem let, Giorgos bo vedno v mojem srcu. Zame je uspeh vsakič, ko se nam uspe dvigniti nad svoje rane, travme in ozko razmišljanje ter vidimo večjo sliko. Midva sva si izmenjala, kar sva si morala izmenjati. 

Veva, da je veliko partnerjev, ki shajajo skupaj, a se nenehno pritožujejo, kaj vse jim ni prav, na vprašanje, zakaj vztrajajo, pa imajo kup izgovorov. Rajši smo torej v tistem, kar poznamo, kot da skočimo v neznano. Je taka človeška narava?

Naši mali možgani in podzavest bodo naredili vse, da nas bodo obdržali v varni coni udobja, zanje je vsaka sprememba, četudi na bolje, občutek smrti. Strah pred spremembo je najmočnejši strah. Zato nas včasih motijo ljudje, ki si upajo živeti. Ker nas spominjajo na vse, česar si mi ne upamo.

Marsikdaj se to, kar storiš mimo običajnih okvirov, morda celo nepričakovano in s tem še malo presenetiš samega sebe, izkaže za najboljšo odločitev.

Moje odločitve vedno prihajajo od znotraj. Ko sem se pred desetimi leti lotila joge obraza in svojega dela … No, to tudi ni bil običajni okvir. Kogar koli bi takrat vprašala o mnenju, redko komu bi se zdel to konj, na katerega bi bilo vredno staviti. Ne sprašujem po mnenjih, ko se odločam. Zdaj po letih raziskav in rezultatov učim tudi zdravnike (denimo na kliniki za zdravljenje raka v Santa Barbari) in zdravstvene delavce ter predavam po vsem svetu. Nobene odločitve ne obžalujem. Tiste, ki se na prvi pogled zdijo najbolj nepremišljene in nagle, no, tiste se zame vedno izkažejo kot najboljše. 

Poleti so se mi zgodile določene stvari, za katere sem mislila, da se meni ne morejo. Prišla sem na identično križišče, na katerem je bila moja mama. Vse življenje sem si jo želela razumeti. Srce mi je krvavelo zaradi enakih ran, kot je krvavelo moji mami. Zdaj jo razumem. 

Savina, pogumna ženska ste.

Hvala. Ne vem, ali je to pogum ali trma, ampak odločila sem se, da opravim z vsemi mehanizmi pomanjševanja in samosabotaže. Trenutno imam za ves svet brezplačno akcijo za dvig imunskega sistema. Ko sem začela snemati v angleščini, se mi je pojavila takšna samosabotaža, da sem bila vsa v krču. Tri dni sem snemala in nisem posnela niti enega videa. Bilo je ponižujoče. Zame. Pa mi angleščina sicer ne dela težav, predavam po vsem svetu. Tukaj pa popolna blokada. Jok. Zaradi grozne stiske sem dobila še visoko vročino. Tisoč in en dokaz, zakaj ne zmorem, zakaj naj se ustavim in »skrijem nazaj«. A sem se odločila, da bom bolj trmasta od samosabotaže. Potem je počila. Zdaj snemam brez težav. Samo ustaviti se ne smemo, tudi takrat ne, ko vse kaže, da nam ne bo uspelo.

Z izkušnjami, tudi preizkušnjami, zorite. Koliko ste bolj popustljivi, prizanesljivi morda?

Bolečina me je najbolj zmehčala. Mogoče jo zato moramo kdaj doživeti. Poleti so se mi zgodile določene stvari, za katere sem mislila, da se meni ne morejo. Prišla sem na identično križišče, na katerem je bila moja mama. Vse življenje sem si jo želela razumeti. Srce mi je krvavelo zaradi enakih ran, kot je krvavelo moji mami. Zdaj jo razumem. 

Ni vam težko govoriti resnice. Pa vas je iskrenost kdaj tepla po glavi?

Bolj sem iskrena, bolj me življenje nagradi.

Menite, da nam bi bilo vsem skupaj lažje, če bi pokazali svoj pravi obraz – v pandemiji koronavirusne bolezni smo občutili, da smo vsi v istem čolnu.

Mislim, da je ta pandemija še bolj prinesla na plan tisto, kar je v nas. Toliko lepega, solidarnosti, ljubezni, pomoči se rojeva v teh težkih trenutkih. Hkrati pa je sloviti stavek, ki ga je izrekel Sartre, aktualnejši kot kadar koli: »Kamor koli grem, tukaj sem.« Ta čas od nas zahteva, da se soočimo s sabo, če smo se prej temu skušali ogniti. 

Moj mož je državljan Nove Zelandije in Amerike, jaz Slovenije. Živela bova med vsemi tremi državami; če ne bi bilo izbruha pandemije, bi bila zdaj v Ljubljani. 

Ste koga s svojo odločitvijo za zakon in selitev na Novo Zelandijo presenetili?

Moj mož je državljan Nove Zelandije in Amerike, jaz Slovenije. Živela bova med vsemi tremi državami; če ne bi bilo izbruha pandemije, bi bila zdaj v Ljubljani. Na dan najinega leta so se začele resne razmere v Italiji, midva bi potovala skozi Los Angeles, se ustavila za nekaj dni na sestankih v Angliji … Intuicija me je vodila, da sva odpovedala let. In prav je bilo, ker bi obstala na poti in morala v karanteno.

Pogovarjava se 20. aprila, v začetku tedna, ko so tako v Sloveniji kot ponekod po Evropi sproščene nekatere omejitve, seveda pod strogimi pogoji. Povejte nam, kakšno je življenje na Novi Zelandiji med pandemijo novega koronavirusa.

Še strožjo imamo kot v Sloveniji. Popoln »lockdown« (karantena), kar res vsi spoštujemo. Razumemo, zakaj so ukrepi potrebni, in se jih držimo. Odprta sta izključno lekarna in supermarket. Nič drugega, vključno s spletnimi trgovinami, ne deluje. A premierki Jacindi Ardern je uspelo, kar si je zastavila. Nova Zelandija je v najkrajšem času na svetu popolnoma zajezila pandemijo. Nova Zelandija je izjemno ljubeča in skrbna država, z zelo strogimi pravili. Ljudje tukaj se počutijo varne, zaupajo v svojo vlado in sodelujejo pri zajezitvi pandemije. 

Resničnost v prihodnje bo gotovo drugačna od tiste, ki smo jo živeli in smo je vajeni. Ko opazujete moža, ali razmišljate, da je on tisti, ki vam daje mir in varnost?

Mir in varnost lahko najdemo izključno v sebi. Ko se v sebi počutimo mirne in varne ter sprejemamo odgovornost za svoje občutke, potem so naši odnosi kakovostni, globoki in podporni. Včasih življenje malo obrne naše načrte ali pa nam iz druge smeri prinese tisto, kar si mi želimo in upamo, da bo prišlo iz tam, kjer smo. A življenje ima vedno prav, vedno ve, kaj dela – jaz se mu vse bolj prepuščam. Tudi ko me boli. Seveda se kdaj skregam z njim, pritožujem, smilim sama sebi in cepetam. A potem se vedno prepustim. Ugotovila sem, da življenje še bolje kot jaz ve, kaj je treba, da se naučim, in potem lahko dobim še boljše, kot si sploh lahko zamislim.