Na spletu ste zapisali: »V zadnjem času se mi je zgodilo VSE, česar sem se najbolj bala!« Pa prav res VSE z velikimi tiskanimi črkami?

(smeh) Ja. VSE. Najprej se mi je recimo zgodilo to, da sem po seriji nerazložljivih bolezni skoraj umrla. 

Ojoj! Kako?

V svoji pisarni na Kreti sem se grela s plinsko pečjo, ki mi jo je Giorgios prinesel iz restavracije. Neke noči sem se začela kar naenkrat počutiti, kot da … Uh, kako je to težko opisati – kot da iz mene odteka življenje. Nikoli se še nisem tako slabo počutila. Ko sem se ulegla, me je začelo metati po postelji. Vročina mi je švignila čez 40 stopinj in moja zavest se je začela dvigovati nad telo. Obenem se mi je pred očmi odvrtelo celotno življenje. 

V težkih zadnjih mesecih sem spoznala, da se je zlorabljena punčka v meni odločila, da hoče živeti kakovostno življenje. Imela je tisoč izgovorov, zaradi katerih bi bila lahko še naprej žrtev. 

Sliši se kot klasični »near death experience«, torej izkušnja skorajšnje smrti.

Res je. Zjutraj so me prepeljali v bolnišnico, a je bilo z mano samo še slabše. Utripa skorajda nisem več imela, zdravniki so me hoteli s helikopterjem prepeljati v Atene, a sem bila za tako pot veliko preslabotna. Vročina je narasla na 42 stopinj, vsi testi so dajali povsem protislovne rezultate, začele so mi odpovedovati ledvice, lulala sem samo še kri.

Ojoj!

No, ko sem bila res že na koncu, so doktorji končno ugotovili, za kaj gre. Kriva je bila zastrupitev s plinom, ob tem sem imela pa še izjemno hudo okužbo z bakterijo E.coli, zaradi katere so vsi testi prej dajali tako zmedene rezultate. Bakterijo sem dobila od kužka, ki sem ga hodila ven božat, ker se mi je smilil, ker je bil ponoči sam. A če ga ne bi hodila božat, me danes ne bi bilo več, saj bi bila nepretrgano izpostavljena smrtonosnemu plinu. Tisti kuža mi je rešil življenje.

V bistvu vam ga je rešilo vaše sočutje do osamljene pasje duše v kretski noči.

Kakor koli, potem ko so določili problem, je šlo zelo hitro na bolje. Dali so me na vse mogoče infuzije in antibiotike. In čez štiri dni je prišel do mene glavni zdravnik in rekel: »Česa takega še nisem videl. Tvoje telo si je že povsem opomoglo. Lahko greš domov, tu te nimamo več kaj zadrževati oziroma z bivanjem v bolnišnici samo tvegaš okužbo.«

Dobila sva se šele zgodaj popoldne, ker je vso noč mrzlično delala za svojo novo knjigo Kozmična kurtizana. V časih, ko novinarju komajda sploh še kdo ponudi kozarec vode, mi je pripravila napitek na podlagi kombuče, bio kavo s kolagenom in vegansko čokoladno torto. Zelo se je je dotaknil stavek, ki sem ga navrgel med uvodnim kramljanjem in čohanjem psičke Lotos; ta se je že po dveh minutah poznanstva uživaško prekobalila na hrbet. Stavek se glasi: »Nobeno drevo ne zraste do nebes, če njegove korenine ne segajo vse dol do pekla.« Ta modrost je pripisana Carlu Gustavu Jungu in naša sogovornica se je ob njej prav vidno zdrznila. Ko boste prebrali spodaj pobeleženo kroniko njenih zadnjih mesecev, boste razumeli, zakaj.

Na spletu ste zapisali: »V zadnjem času se mi je zgodilo VSE, česar sem se najbolj bala!« Pa prav res VSE z velikimi tiskanimi črkami?

(smeh) Ja. VSE.

Sploh ni besed, kako nespametna sem bila. Edini izgovor, ki ga imam, je, da sem po eni čustveno najnapornejših noči v življenju tisto jutro skozi meglico izčrpanosti komaj dojemala okolico. 

Da morda vseeno malce ne pretiravate?

Ne bi rekla. Najprej se mi je recimo zgodilo to, da sem po seriji nerazložljivih bolezni skoraj umrla.

Ojoj! Kako?

V svoji pisarni na Kreti sem se grela s plinsko pečjo, ki mi jo je Giorgios prinesel iz restavracije. Neke noči sem se začela kar naenkrat počutiti, kot da … Uh, kako je to težko opisati – kot da iz mene odteka življenje. Nikoli se še nisem tako slabo počutila. Ko sem se ulegla, me je začelo metati po postelji. Vročina mi je švignila čez 40 stopinj in moja zavest se je začela dvigovati nad telo. Obenem se mi je pred očmi odvrtelo celotno življenje.

Sliši se kot klasični »near death experience«, torej izkušnja skorajšnje smrti.

Res je. Zjutraj so me prepeljali v bolnišnico, a je bilo z mano samo še slabše. Utripa skorajda nisem več imela, zdravniki so me hoteli s helikopterjem prepeljati v Atene, a sem bila za tako pot veliko preslabotna. Vročina je narasla na 42 stopinj, vsi testi so dajali povsem protislovne rezultate, začele so mi odpovedovati ledvice, lulala sem samo še kri.

Morda bi bilo najbolj pošteno, da rečem, da sva z Giorgiosom v fazi tranzicije. Še nikoli se nisva imela rajši kot zdaj. A najvišja oblika ljubezni je, ko znaš človeka spustiti, čeprav ga ljubiš. 

Ojoj!

No, ko sem bila res že na koncu, so doktorji končno ugotovili, za kaj gre. Kriva je bila zastrupitev s plinom, ob tem sem imela pa še izjemno hudo okužbo z bakterijo E.coli, zaradi katere so vsi testi prej dajali tako zmedene rezultate. Bakterijo sem dobila od kužka, ki sem ga hodila ven božat, ker se mi je smilil, ker je bil ponoči sam. A če ga ne bi hodila božat, me danes ne bi bilo več, saj bi bila nepretrgano izpostavljena smrtonosnemu plinu. Tisti kuža mi je rešil življenje.

V bistvu vam ga je rešilo vaše sočutje do osamljene pasje duše v kretski noči.

Kakor koli, potem ko so določili problem, je šlo zelo hitro na bolje. Dali so me na vse mogoče infuzije in antibiotike. In čez štiri dni je prišel do mene glavni zdravnik in rekel: »Česa takega še nisem videl. Tvoje telo si je že povsem opomoglo. Lahko greš domov, tu te nimamo več kaj zadrževati oziroma z bivanjem v bolnišnici samo tvegaš okužbo.«

Dobro, to se res sliši kot precej divja preizkušnja. A najbrž vseeno še nisva pridelala velikih tiskanih črk v vašem izrazu »VSE, česar sem se v življenju najbolj bala«?

Drži. Nato se mi je zgodila velikanska poslovna izdaja. Resnično pritlehno izdajstvo na najvišji ravni in v najbolj občutljivem trenutku.

To je na vaši poti že kar stalnica.

Ja, prav res. No, potem so mi na grškem letališču ukradli vse življenjske prihranke. Ukradli so mi kovček, v katerem sem se namenila tistih nekaj zlatih ploščic prenesti v Slovenijo.

Spet: ojoj! Ampak kako ste bili vendar lahko tako nepazljivi z življenjskimi prihranki?

Vem, prevzemam polno odgovornost. Sploh ni besed, kako nespametna sem bila. Edini izgovor, ki ga imam, je, da sem po eni čustveno najnapornejših noči v življenju tisto jutro skozi meglico izčrpanosti komaj dojemala okolico.

Zdi se, da je univerzum njega izbral za Kreto, mene pa za drugje. Zdaj bom začela jokati, ker me ta misel tako boli … In ker sem na naju tako ponosna, ker vse skupaj peljeva tako zrelo in ljubeče. In ker me je tako strah! 

Okej, če vse povedano seštejeva, bom zadnji, ki bi vam kratil pravico do velikih tiskanih črk.

Ampak še ni konec. Razmišljam tudi o poslavljanju od Krete.

Kaj ni vaš Giorgios tam pravkar odprl veganske restavracije?

Je, tako sem ponosna nanj! Ampak morda se poslavljam tudi od njega.

Kaj?! Od klenega Giorgiosa, arhitekta vaše grške pravljice, ki vas po facebooku tako obliva s podporo in ljubečnostjo?

Morda bi bilo najbolj pošteno, da rečem, da sva z Giorgiosom v fazi tranzicije. Še nikoli se nisva imela rajši kot zdaj. A najvišja oblika ljubezni je, ko znaš človeka spustiti, čeprav ga ljubiš.

Ampak zakaj bi sploh ga?

Ker je to včasih bolje za oba. Še enkrat: nič ni dorečeno. Ne gre za to, da se kregava, ker se sploh ne. Resnično se imava rada, novembra pride v Ljubljano. A od poletja nama univerzum pošilja toliko znakov – in tako neizprosno konkretne! – da jih je čedalje teže ignorirati.

Kaj pa vem, ko začnejo ljudje govoriti o takšnih znakih, se mi vedno vključi svarilna rdeča lučka. »Znaki« so ponavadi samo krinka za podzavestne želje in namere, ki si jih sami sebi še ne upamo priznati.

Hm, takole bom rekla. Na Havajih obstaja otok – pozabila sem njegovo ime – kamor se po pripovedovanjih preseli nenavadno veliko ljudi. To preprosto morajo storiti. V sebi začutijo potrebo, otok jih pokliče k sebi. Zanimivo pa je, da menda prav nobeden od njih ne ostane. Nekateri preživijo tam dve leti, drugi štiri, nekateri celo deset. A sčasoma grejo prav vsi nazaj v svet. Kot bi jih otok zacelil in jim predal, kar jim je imel predati, potem pa jim dal jasno vedeti: »Tako, zdaj si zdrav. Rad te imam in vedno si dobrodošel, a zdaj pojdi v svet!« Ne vem, ali ni bila zame ta otok Kreta.

Si sploh lahko predstavljate, kako zelo se bojim pustiti svojo grško pravljico, kjer imam vse? A kaj ko me duša tako očitno kliče nekam drugam. Ne k nekomu drugemu – kje pa! A mene moja duša ne kliče, da bom rojevala otroke na Kreti. 

Aha, razumem.

Kreta mi je podarila najlepše možno zavetje, ko sem ga najbolj potrebovala. Tam sem bila varno povsem odmaknjena od svoje preteklosti, da sem jo lahko toliko bolj učinkovito zacelila. Najbližji sosed je bil oddaljen pol ure hoda, Giorgios je pogosto delal tudi do štirih zjutraj … Tako da sem bila ure in ure, dneve in dneve, noči in noči popolnoma sama sredi ničesar. To mi je ponudilo več kot dovolj priložnosti, da se končno soočim sama s sabo. Pravzaprav me je v to prisililo. Kar je zdaj, ko lahko na to gledam v vzvratnem ogledalu, sijajno!

In zdaj vas otok pošilja nazaj v svet?

Tako se zdi.

Ampak če že zapuščate otok, zakaj – morda – zapuščate tudi svojega najljubšega otočana?

Veste, midva se že vse od začetka zavedava, da sva iz popolnoma različnih svetov. Kar je, da ne bo pomote, super!

A kaj ko si želijo na dolgi rok ostati skupaj predvsem podobnosti, ne različnosti …

Ne ne, meni se zdi čudovito, da nisem s kakšnim modrecem, ki vse dneve meditira. Moj grški Zorba-Buda je tako čudovit človek, in tudi čudovit zame. Najina ljubezen, še enkrat, je močnejša kot kadar koli. On pravi: »Ne samo da te ljubim. Ti si moj angel in moja družina za vedno, ščitil te bom do konca sveta!«

O, kako … grško.

Ravno danes sva se pogovarjala in ga je malo skrbelo zaradi tega intervjuja. Pa sem mu rekla: »Ne skrbi, saj ne bom povedala čisto nič takega. Midva sva še vedno skupaj – in na tisti daleč najpomembnejši način tudi vedno bova.« Kako bi lahko ne bila? Ves avgust in september sva prejokala – skupaj sva jokala. A znaki, ki jih dobivava, so preprosto premočni.

Ampak kakšni znaki vendar?

Velja povedati, da je Giorgios februarja v sebi prvič – res, pogovorno rečeno »iz nule« – odkril željo, da bi postal župan Krete. Moj Zorba izhaja iz mogočne tradicije. Gre za popolnoma drugačno kulturo od naše. Vedno sem jo občudovala, a doslej je bil pravzaprav on tisti, ki se je želel od te tradicije nekoliko odmakniti, torej omejiti njen vpliv tako nad sabo kot nad nama. Za to si je tudi aktivno prizadeval, ni poznal dvomov. Vse starodavne tradicije, sploh pa tako plemenita, kot je grška, te lahko obogatijo na tisoče načinov. Ampak samo če si od njih vsaj malo odmaknjen. Če pa si povsem v njih, če te, kako bi rekla …

Prav nič mi ni žal, da sem takole izzvala univerzum! Letošnji božič bom, kolikor se poznam, storila natanko isto. Spet se bom ulegla v listje in podaljšala pogodbo. Čisto iskreno lahko povem, da sem za vse s tem sprožene pretrese hvaležna, saj sem se res ogromno naučila. 

Če te ta ali katera koli tradicija kontrolira?

Tako je, hvala! No, tedaj pa lahko zelo hitro zazija velik prepad med življenjem, ki sta ga dva človeka načrtovala, in dejanskim potekom dogodkov. Tradicija ima tudi določene navade, ki niso bile nikoli del najinega dogovora. Verjamem, da prava ljubezen nikdar ne izgine, a jo je mogoče alkimistično pretopiti v drugo obliko. Zdaj sva v trenutku same alkimistične reakcije – in kot prava alkimista seveda ne veva, kaj točno bo nastalo.

Kaj se je zgodilo z njegovo župansko kandidaturo?

Oh, bil je izvoljen. Zdaj je odgovoren za 95 vasi.

Prej takih teženj ni izražal?

Nikoli. Niti z besedo. Nujno moram sicer povedati, da sta bila njegov oče in dedek znana kot nekakšna modreca Krete. Bila sta izjemno spoštovana tako zaradi modrosti kot poštenja, in ljudje z vsega otoka so hodili k njima, da sta razsojala v najrazličnejših sporih.

Hudiča. Kakšna zgodba!

Zdi se, da je univerzum njega izbral za Kreto, mene pa za drugje. Zdaj bom začela jokati, ker me ta misel tako boli … In ker sem na naju tako ponosna, ker vse skupaj peljeva tako zrelo in ljubeče. (Prav res iz srca zahlipa.) In ker me je tako strah!

Seveda vas je strah …

Si sploh lahko predstavljate, kako zelo se bojim pustiti svojo grško pravljico, kjer imam vse? A kaj ko me duša tako očitno kliče nekam drugam. Ne k nekomu drugemu – kje pa! A mene moja duša ne kliče, da bom rojevala otroke na Kreti. (Odločno si obriše zadnjo solzo.) Ne tako. Poanta ni v tem, da si ne želim otrok. Ampak trenutno okolje ni zdravo. In čeprav bi bilo to najlaže narediti, preprosto ne morem zamižati. S tem bi izničila vso svojo notranjo moč, ki sem jo pridobila, in izdala tako sebe kot otroka. Tu so še nekatere druge reči, o katerih preprosto ne morem in tudi ne smem govoriti …

(Ko mi jih z nekaj diskretnimi, a zelo stvarnimi stavki nakaže, se lahko samo strinjam, da gre v tem posebnem primeru nemara celo res za brzojavke univerzuma.)

Dobro, absolutno vam priznam pravico tako do rabe velikih tiskanih črk kot do sklicevanja na »znake«. In tudi jaz verjamem, da se da pravo ljubezen alkimistično pretopiti v drugačno obliko, ki je lahko celo še bolj dragocena. A vse v tem vašem letu kalvarije tudi ni bilo samo slabo, kajne?

Ne, nikakor.

V težkih zadnjih mesecih sem spoznala, da se je zlorabljena punčka v meni odločila, da hoče živeti kakovostno življenje. Imela je tisoč izgovorov, zaradi katerih bi bila lahko še naprej žrtev. No, ampak zdaj sva se z nevidno punčko v meni končno odločili, da hočeva na polno zaživeti. 

Še en vratolomen zasuk na tem dirkališču je bil, da ste se po vseh letih spravili z mamo. To bi nedvomno zahtevalo čisto svoj intervju.

Nedvomno. A pozor: vse, kar se mi je v tem letu zgodilo, se mi je na mojo izrecno željo.

Kako to mislite?

Vse skupaj se je začelo na božično jutro, ko sem se med sprehodom s še vedno polnim trebuhom prečudovite božične večerje ulegla na tla med listje in univerzumu v smehu sporočila: »Tukaj sem! Evo, jaz sem 'all-in' v življenju. Kar mora odpasti, naj odpade – tako kot tole listje tukaj na tleh. In kar mora zrasti, naj zraste. Zgodi naj se Tvoja, ne moja volja. Oklesti me in me potem pregneti kot glino.«

Ježeš, kakšno zaupanje v stvarstvo!

To je bil pač tisti magični novoletni čas, ko narediš bilanco in kuješ načrte. Poleg tega je bilo za mano ravno zmagovito obdobje, ko sem požela veliko sadov preteklega truda. Ampak ja, niti malo mi ni bilo lahko. Obenem mi ni prav nič žal, da sem takole izzvala univerzum! (smeh) Letošnji božič bom, kolikor se poznam, storila natanko isto. Spet se bom ulegla v listje in podaljšala pogodbo. Čisto iskreno lahko povem, da sem za vse s tem sprožene pretrese hvaležna, saj sem se res ogromno naučila.

Česa najbolj?

Da velja reči jemati čim manj osebno. Če se v tem izmojstriš, se neprimerno manj zatakneš v najrazličnejše zaplete in zdrahe. Ampak to, da jih ne jemlješ osebno, nikakor ne pomeni, da niso pomembne. Kje pa, ravno nasprotno! Tvoji projekti in želje so še kako pomembni! In toliko bolj ti bo pri njihovem uresničevanju koristilo, če čim prej usvojiš moč doziranja razdalje do različnih delov svoje okolice.

Huh, to je prav res supermoč. In vi pravite, da vam jo je uspelo razviti?

No, to je seveda proces. Še ena prednost je, da se ti tak odnos pomaga naučiti odpuščanja v imenu lastnega duševnega miru.

Vzgajana sem bila kot orodje, ki ni smelo čustvovati. Dobre novice pa so, da sem ob tem potlačila tudi večino lepih čustev – torej velikanski kos življenjske radosti, ki ga zdaj obujam. 

Še ena supermoč.

Ja. In na tem zraste spoznanje, da na slabo prav res nima smisla odgovarjati s slabim – da je to vedno najslabša stvar, kar jih lahko narediš! Tudi če sem ranjena, tudi če me neizrekljivo boli, tudi če bi koga utopila v žlici vode … Ne, ni mi treba udariti nazaj. Zakaj? Ker je ta človek v resnici povsem nepomemben. Edina relevantna spremenljivka v celotni enačbi je odnos med mano in univerzumom. Vsi tisti, ki jih v danem trenutku doživljam kot zlikovce, so preprosto nepomembni. 

Sam Jogananda ne bi mogel povedati lepše!

V težkih zadnjih mesecih sem spoznala, da se je zlorabljena punčka v meni odločila, da hoče živeti kakovostno življenje. Imela je tisoč izgovorov, zaradi katerih bi bila lahko še naprej žrtev. Imela je vso pravico, da bi do smrti igrala na to karto. To je dolgo tudi počela, a tega ji po mojem ne gre preveč zameriti. Če si tako dolgo tlačil svoj glas, potem pa sme kar naenkrat odmevati – in še več, ker si prav zato, ker odmeva, končno dobil ljubezen in priznanje, po katerih si tako dolgo hrepenel … Hja, potem pač kar nekaj časa vztrajaš na tej premici. No, ampak zdaj sva se z nevidno punčko v meni končno odločili, da hočeva na polno zaživeti.

Kar seveda v vlogi žrtve ni mogoče.

Tako je! Vzgajana sem bila kot orodje, ki ni smelo čustvovati. Dobre novice pa so, da sem ob tem potlačila tudi večino lepih čustev – torej velikanski kos življenjske radosti, ki ga zdaj obujam. Otroška igrivost in veselje do proslavljanja sta samo dve izjemno pomembni veščini, ki se ju šele učim. Za to pa je seveda nujno, da se naučim tudi dokončno prevzeti odgovornost zase in za svojo prihodnost.

Kar pomeni, da niste kljub karmičnemu bombardiranju zadnjih mesecev na univerzum nič jezni?

Ah ne, kje pa. To seveda ne pomeni, da mu kdaj ne povem, kar mu gre. Midva z univerzumom se veliko kregava, a se imava zelo rada. Saj univerzum zelo dobro ve, kdaj misliš resno in kdaj ne! (Smeh in še zadnji zmagovit srk kombuče, potem pa je žal že čas za pripravo na novo celonočno delo za Kozmično kurtizano.)