Savina, v prispodobi radi rečete, da vam tisti, ki so vas zlorabili, mečejo pasje bombice, vi pa imate zanje za skrajni primer vedno pripravljeno pravo bombo, saj si končno jemljete pravico, da se zaščitite. V branje ste mi zaupali uvod v svoje nove tri knjige. Že v njem nanizate toliko konkretnih brutalnih dogodkov, da sem se spraševala, ali ne bodo po izidu knjige nemara sledile kakšne zasebne tožbe. Doslej jih sicer še ni bilo, pa čeprav ste v intervjujih povedali marsikaj.

(Se na kratko zasmeje.) Ali ni zanimivo, da moramo vedno žrtve paziti na takšne stvari? Vse življenje naj bi določene dogodke filtrirale, pa čeprav bi morale zaradi njih osebe, ki so jih povzročile, pristati v zaporu. Ali ni grozno, če moraš sebe redčiti kot malinovec? Živimo v krasnem času, ko ni več mogoče utišati nikogar, ki je trpel. Podpora, ki zadeva soočanje in prebolevanje kakršne koli zlorabe, je zelo velika, pa naj gre za ženske ali moške. Vsi mi, ki smo redčili svoje zgodbe zaradi ustrahovanja vse življenje, smo dobili pogum, da bolj jasno spregovorimo. Zanimivo se mi zdi, ko me nekateri ljudje sprašujejo, zakaj nisem tega povedala že prej, kot devetletna in dvanajstletna punčka.

Končno imam občutek, da sem gospodarica svojega življenja, in zares diham s polnimi pljuči. Giorgos kar ne more verjeti, ko vidi to spremembo v meni. Dal mi je zadosti prostora – za to mora biti moški zares samozavesten in izoblikovan – počakal je in dočakal. Zdaj si prvič iskreno oba želiva postati starša. 

Saj ste, pišete v knjigi, a niste imeli pravih poslušalcev.

Res je, mamici sem prvič povedala pri devetih letih. O tem sicer ni lahko govoriti, saj je izjemno ponižujoče, a je treba. Zame je bila prva izkušnja telesnega intimnega dotika moškega zloraba. Šlo je za nasilen, tako energetski kot telesni vstop v moj prostor. S tem je povezanega ogromno sramu, popolnoma si ponižan. Počutiš se vrednega manj kot packa na tleh. Pravzaprav nimaš vrednosti. Vsem, ki smo bili zlorabljeni, se travma dobesedno zaklene v možgane, tudi vizualno; Lady Gaga, prav tako žrtev zlorabe, je to pred kratkim odlično povedala v intervjuju v enem stavku. Psihologi pritrjujejo. Sama se ne spominjam, denimo, kaj sem kot devetletna punčka jedla za zajtrk, natančno pa še vedno vem, kakšna sta bila obraz in vonj osebe v trenutku, ko me je prvič zlorabila; prav tako vidim barvo posteljnine ter vseh drugih podrobnosti, ki so bile takrat okoli mene. Dokler o takšnem travmatičnem dogodku ne spregovorimo, smo ujeti vanj, nekako mrtvi. Oživiš in osvobodiš se šele, ko poveš, pa čeprav te v želodcu še vedno stiska in se najprej spet počutiš kot tisto ranljivo razvrednoteno bitje. Prav zato je treba ta korak narediti v varnem prostoru, se zaupati varni osebi. Vprašali ste me, ali me ni strah morebitnih tožb. Odkar sem javno objavila, da bo izšla moja nova knjiga, mi mama dnevno pošilja grožnje, tudi z zaporom pa da bom šla v pekel. Seveda sem poskrbela za to, da so knjigo odvetniško pregledali. V njej ni pravih imen in prepoznavnih osebnih podatkov. Pripovedujem le zgodbo, navdihnjeno po resničnih dogodkih; pišem izključno o sebi, to ni klasična avtobiografija. Ne gre niti za maščevanje niti za kazanje s prstom.



Pa vendar lahko osebe, ki se prepoznajo v zapisih, protestirajo in trdijo, da ni bilo tako.

(Rahlo zviša glas.) Gre za moje življenje in ne nazadnje opis procesa mojega zdravljenja, s čimer lahko mnogim pomagam. S tem, ko dam od sebe glas jaz, ga lahko dobijo tudi druge ženske. V tem sem brezkompromisna. Žalostno pa je, da moram kot žrtev še vedno paziti na tistega, ki me je zlorabil. Znova in znova. Kot deklici in pozneje mi je pretil: »Da ne boš komu povedala! Ti si kriva! Ti si me zapeljala! Lažeš!« Uradna statistika kaže, da kar 98 odstotkov žensk, ki prijavijo zlorabo, govori resnico. Kar zadeva mojo knjigo oziroma knjige, če se bo katera oseba vendarle prepoznala v njej, bo marsikaj povedala o sebi; tudi odvetniki pravijo, da bo tako najbolj priznala krivdo. Zbrane tehtne dokaze, ki ne zastarajo, sem pripravljena dati v obravnavo, če bo treba . Policistka, ki mi je pomagala vse skupaj pripraviti, me je sicer opozorila, kako zelo je takšen proces naporen predvsem za žrtev; sistem je tak, da se na trenutke zdi, kot da se sodi njej, ne pa storilcu. Pa vendar sem z vsem ustrahovanjem zaradi knjige dobila še več poguma. Naučila sem se zaščititi sebe. Že dalajlama je rekel: Zaupaj v ljudi in zaklepaj svoj avto.

To je tudi vaše načelo?

Tako je. Nisem več punčka, temveč odrasla uspešna, odločna ženska, ki je iz svojega življenja naredila čudež. Tega ne govorim kot slavospev sebi, temveč glede na to, kaj vse se mi je zgodilo; povsem normalno bi bilo, da bi bila danes v kakšni psihiatrični ustanovi ali že mrtva. Jaz pa se ne bojim ničesar in nikogar. Imam tudi Giorgosa (Parasirisa, zaročenca, s katerim sta par sedem let, op. a.), ki me neprebojno ščiti. Zelo pomembno je, da imamo ženske moškega, ki nas zna varovati. Giorgos mi je tudi sam lepo simbolično dejal, da je moj ščit. Mojega dolgoletnega posiljevalca, ki nikoli ni šel v zapor, je iz oči v oči odločno posvaril: »Savina ni več sama. Nima le mene. Na svetu je 3000 Parasirisov, ki stojijo za njo in komaj čakajo, da jo lahko branijo pred takšnimi, kot si ti.« Kako zelo je dragoceno, ko dober moški prepozna slabega in žensko zavaruje pred njim! Prav Giorgos mi je dal krila in pogum, da lahko povem čisto vse. Ne zato, ker bi bilo to luštno, saj ni, ampak ker je nujno. Na vsako svoje nedeljsko pismo, ki ga pošljem svojim naročnicam, dobim po dvesto odzivov žensk, ki so doživljale podobno. Pa če smem še nekaj dodati, kar zadeva vaše prejšnje vprašanje; moja odvetnica me je glede dejstev v knjigi na novo spomnila, da je bila moja mama uradno pogojno obsojena kot odgovorna za smrt mojega brata. Prav tako je objavila uradno osmrtnico v časopisu Delo, da je umrla, čeprav ni. V priporu je bila zaradi suma drugega kaznivega dejanja. Časopisi so dolgo pokrivali zgodbo o smrti mojega brata. Tudi mamin partner je javno objavil, da je izstopil iz cerkve. Imam več kot 500 shranjenih grozilnih pisem. Natančno lahko opišem intimne karakteristike tistega, ki me je zlorabil. Žal nikdar ne bom pozabila, kako je videti vsak detajl njegovega penisa. Skratka, dokazov imam več kot dovolj, če jih bo treba podati, a potem bodo osebe, o katerih pišem, dobile tudi imena in obraze. Vse nas otroke bi morala takrat vzeti socialna služba.

Mami mi v sms- in e-sporočilih še vedno ne piše o sebi, temveč denimo napiše: »Savina, meni je Jezus rekel, da ... Jezus stoji za menoj ... Jezus je moj odvetnik ... Pišem ti v imenu Jahveja.« Verjela je tudi, da bo z molitvijo njen sin, moj mrtvi bratec, vstal od mrtvih in da ni odgovorna za njegovo smrt. Oživel ni, tako si je razložila, ker so naredili obdukcijo. Skratka, drugi so krivi in ona nikoli. 

Bi vas kot nekoga, ki je bil tako zelo zlorabljen, kaj potolažilo, vsaj malo pomirilo iskreno opravičilo posiljevalca oziroma soodgovorne osebe za ne le eno spolno zlorabo, temveč kopico?

(Grenak nasmeh.) Do konca življenja bom čakala ne na opravičilo, temveč to, da mama verjame hčerki. Mami mi je enkrat samkrat verjela. Takrat sem živela na Golniku. Pri osemnajstih letih sem naredila zvočni posnetek, ki dokazuje zlorabo. Poslušala ga je tudi ona, ko je prišla k meni ter rekla: »Savina, verjamem ti. Ne morem verjeti, kaj ti je storil moj partner. Zapuščam ga in se ti opravičujem. Groza, kaj si morala prestajati. Vsa leta mi je zatrjeval drugače.« V tistem trenutku se je v mojem srcu odprlo na tisoče vrat, ker mi je mami končno verjela. Zdelo se mi je, kot da sem prvič dobila potrditev, da sploh obstajam. Moj oči in bivši mož sta me sicer velikokrat svarila pred njo, naj ji ne nasedam, a sem ji, vsakič znova, ko je zatrjevala, da je vse drugače in naj se vrnem k njej. Po krasni gledališki predstavi, ki jo je uprizorila, je zame sledila kruta prizemljitev, ko je dejala: »Samo nekaj bi te prosila. Veš, moj partner ima zdaj ljubico, ki ima hčerko, staro toliko, kot si bila stara ti takrat. Prosim, pokliči in ljubici povej, kaj se ti je zgodilo.« Takrat me je prešinilo boleče spoznanje, da njej v resnici ni mar zame ali za to, kar se mi je zgodilo, ona si želi le odgnati ljubico. Tako kot mi je nekoč povedal dr. Zoran Milivojević, jaz sem bila vse življenje zgolj lesena noga, orodje moje mame, ne pa bitje s čustvi, ki si zasluži imeti svoje življenje. Seveda mi ne bo nikoli verjela in vem, zakaj. Ko vidiš, da si v življenju tako zelo iztiril, moraš iti nazaj na začetek in to je pogosto izredno težko, pretežko. Pa vendar jaz vem, da moja mami ve.

To so rane, ki se ne morejo popolnoma zaceliti, tudi če se pretvarjaš, da jih ni.

Res je. Tako kot mi je dejal Giorgos, ko sem jokala, ker je udaril moškega, ki me je nadlegoval, in mu je zato iz nosa tekla kri: »Poglej, Savina, njemu se bo kri ustavila, srce zlorabljene ženske pa nikoli ne neha krvaveti.« To je res. Naučila sem se živeti s svojimi ranami in jih hkrati ne uporabljati kot izgovor; kar je tista oseba hudega naredila meni, zadeva njo, ne mene. Vse je stvar odločitve. Včasih se mi denimo med spolnim odnosom zgodi – pa Giorgosa ljubim najbolj na svetu – da ob določenem gibu ali dotiku ne vidim njega, temveč obraz osebe, ki me je zlorabila.



V eni od delavnic na spletu ste v živo dejali, da ti določeno rano v telesnem smislu lahko pozdravi le podobna telesna izkušnja, vendar storjena ljubeče. Ste imeli v mislih tudi analni spolni odnos, v katerega ste bili večkrat prisiljeni kot deklica?

Žal ni tako preprosto. Med spolnostjo ne razmišljam o tem, kaj se mi je zgodilo. Letos sem začela delati skupaj z izjemno terapevtko Sasho Cobro, največjo svetovno avtoriteto zdravljenja spolnih travm. Ona dobro pove, da ko se nam ena od teh zgodi, se nam v možganih naredi nevrotransmiterska pot, nekakšen kavelj, na katerem se zatakne spolna energija užitka skupaj s travmo. Potem se povezujeta in dokler kavlja fizično ne odstraniš, torej z dihom in med samim spolnim aktom, si ujet. Sodelujem tudi z Ano Novak, ki je z Unicefom izdala priročnik za pomoč otrokom v hudih stiskah. Ana prav tako odlično razloži, da ti lahko včasih med spolnim odnosom oživijo travmo določeni restimulanti, ki se med seboj seštevajo. Da ponazorim: ženska je bila posiljena, medtem ko je pred njeno hišo peljal rešilec in je malo prej jedla jagode, v ozadju pa je odzvanjala pesem Jingle Bells. Pozneje je ne bo nujno vrgel iz tira sam rešilec, če pa bo zraven predvajana omenjena pesem, se lahko pri njej zgodi restimulacija travme. To se včasih zgodi tudi meni.

Kaj naredite v tistem trenutku?

Predvsem ne delam drame. Ne skrčim se, kar sem naredila kot punčka, ampak se odprem in osredotočim na sedanji trenutek. Ne pogledam Giorgosa, ker nima nič s tem, temveč predmete okoli sebe, ki so v sobi. Tako se v možganih naredi preklop: »Aha, tukaj sem, ne več tam! Kar se mi dogaja, je varno.« To je edini način, da se nevrotransmiterske poti na novo prevežejo. Res imam srečo, ker je Giorgos tako zelo postavljen moški, da me takrat, ko vidi, da padam v krč, proti kateremu se borim, pa ne le v spolnosti, temveč na splošno v odnosih, ne obravnava kot poškodovano blago. Vedno mi daje občutek varnosti, pa čeprav natančno ve, kaj se mi je zgodilo. Nobeden od naju ne pusti, da se moja prejšnja življenja dotikajo moje sedanjosti. Poleg tega, ko doživim obuditev travme, pokličem za nasvet Sasho ali Ano in grem z njima skozi fizične vaje, zaradi katerih je soočenje s travmo vsakič manj boleče. Prav zato ne sprejemam očitkov, da je biti žrtev moja identiteta. Travmo oziroma čustveno bolečino se trudim odpraviti, kolikor je mogoče, saj se za njo skriva ogromno energije, ki gre sicer v prazno. Dejstvo pa je tudi, da se moja zloraba ni zgodila enkrat, temveč znova in znova in znova, leta in leta. Prav zato, ker sem tako dolgo živela v preživetvenem strahu, sem imela hude težave z zdravjem ter imam še zdaj slabše delujočo nadledvično žlezo ter imunski sistem.

Bratec je umrl, mama je javno razglasila svojo smrt, mene pa so najbližji prezrli kot kakšno Pepelko. Nato mi je dal priznanje, me na odru pred množico vsega sveta izpostavil nekdo pomemben! Mi nevidni komaj čakamo, da nas kdo javno pohvali. Mi zlorabljeni hrepenimo po avtoritativnih gospodarjih. 

Zdaj ste me spomnili na prav zares žalostno in bizarno prigodo, ki jo opisujete v knjigi, namreč o svetovno znanem zdravilcu, ki vas je, takrat petnajstletno dekle, javno razglasil za nadpovprečno nadarjeno učenko, potem pa vas je spolno zlorabil. Na eni strani takšno silno priznanje, na drugi pa največje ponižanje.

Gre za tipično zanko, v katero posiljevalec ujame svojo žrtev. To je drugače od tega, ko te na ulici nepričakovano posili neznan moški. Kadar pa te zlorabi znana oseba oziroma nekdo iz ožjega kroga, vedno okoli tebe naredi psihološko zanko. O tem razlagajo tudi psihologi. Prvič ko se me je mamin partner med držanjem v naročju čudno dotikal, sem to takoj povedala ne le mami, ampak tudi očiju. Ta mu je zagrozil, naj me pusti pri miru, a mamin partner in mami sta vse skupaj spreobrnila v le očijevo ljubosumje, ker sta srečna. Po tistem me njen partner več mesecev ni niti pogledal. Prej je bil do mene izjemno prijazen, mi celo pomagal delati seminarske naloge za šolo, za katere sem dobila pet plus, pa igral kitaro na mojem rojstnem dnevu.

Napisali ste, da vas je njegova ignoranca bolela bolj kot neprimerno dotikanje.

Natančno tako. Tudi specialistka za odnose Alison Armstrong pravi, da ni nič večja kastracija kot ignoranca. Moški imajo raje, da njihova ženska vpije nanje, kot da jih ignorira. Podobno čutimo ženske. Mene je mamin partner po tistem skoraj vse leto bolj ali manj ignoriral, kot da me ni, kar je občasno pospremil s klofuto ali udarcem s kuhalnico. (Za nekaj trenutkov obmolkne.) Na meni so se lomile kuhalnice. Zares najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da sem takrat začela pogrešati obdobje prijaznosti, ki je vsebovala tudi neprimerne dotike; ti zame seveda niso bili prijetni. Vsi psihoterapevti so mi potrdili, da je povsem normalno, ko punčka čuti izjemno navezanost na očeta oziroma očetovsko figuro in celo reče: »Jaz se bom pa poročila z očijem!« Anton Majhen, moj mentalni trener in podpredsednik združenja za psihoterapijo in svetovanje Slovenije, mi je razložil, da se punčka podobno naveže tudi na očima, ga objema in mu sedi v naročju. Moja mami pa mi je govorila, da ga zapeljujem. Imela sem devet let! Naloga odraslega, ne pa otroka je, da zna postaviti mejo. Pri meni tega ni bilo. Po skoraj enoletni ignoranci, ki me je noro bolela, sem, potem ko me je mamin partner prvič ponovno vzel v naročje in mi dejal, da sem sama kriva in sva v tem skupaj in ne smem več govoriti naokoli, doživela olajšanje! Kljub zlorabi, ki je sledila in zaradi katere sem spet jokala in se ji upirala. Hkrati pa mi je bilo vse skupaj v paketu bolj prijetno. Zakaj? Bila sem spet vidna! Zato toliko žrtev spolne zlorabe molči, saj nosijo občutke krivde, češ, bila sem zlorabljena in v tem tudi malo uživala. O moj bog! Zato se potem še bolj preziraš! Prej sva se pogovarjali o tem, da me je zlorabil svetovno znan zdravilec. K njemu me je poslala mama. Prav v tistem obdobju je že umrl moj bratec, moja mama je javno razglasila svojo smrt ipd., mene pa so najbližji prezrli kot kakšno Pepelko. Nato mi je dal priznanje, me na odru pred množico vsega sveta izpostavil nekdo pomemben! Mi nevidni komaj čakamo, da nas kdo javno pohvali. Mi zlorabljeni hrepenimo po avtoritativnih gospodarjih. (Nasmeh.) Zdravitelja sem med spolnim napadom sicer ugriznila in zbežala, a če bi bila še mlajša, bi zagotovo mislila, da je to, kar je storil, treba sprejeti.

Spominjam se še ene pretresljive podrobnosti iz uvoda v knjigo. Medtem ko je vaš bratec hiral, imel drisko in je po navodilih vaše mame smel uživati le korenčkov sok ter je nekaj dni pozneje v bolnišnici umrl, se je ona ukvarjala s spreobrnitvijo papeža, ko mu je pisala pisma s pozivi o odpravi celibata. To drugo je sicer bilo pozitivno, kajne?

Ja. Verjamem tudi, da sem jaz moja mami in moja mami je jaz. Na začetku knjige zapišem, da so prav vsi liki v moji knjigi pravzaprav jaz sama.

To se sliši malo strašljivo.

Sploh ne. Vsi imamo v sebi vse.

Kakšno je bilo otroštvo vaše mame?

Ravno tako zelo težko, polno zlorab. Prav zato ni prav, da ljudi, ki delajo nekaj narobe zaradi lastnih ran, pribijemo na križ. Morajo pa prevzeti odgovornost, se zavedati, kaj so storili. Mami mi v sms- in e-sporočilih še vedno ne piše o sebi, temveč denimo napiše: »Savina, meni je Jezus rekel, da ... Jezus stoji za menoj ... Jezus je moj odvetnik ... Pišem ti v imenu Jahveja.« Verjela je denimo tudi, da bo z molitvijo njen sin, moj mrtvi bratec, vstal od mrtvih in da ni odgovorna za njegovo smrt. Oživel ni, tako si je razložila, ker so naredili obdukcijo. Skratka, drugi so krivi in nikoli ona.

Tako zelo se je umaknila od sebe?

Jemlje si pravico, da citira Boga. On pa si verjetno ne želi, da ga uporabljamo tako. Bog ni naša bergla.

Imam več kot 500 shranjenih grozilnih pisem. Natančno lahko opišem intimne karakteristike tistega, ki me je zlorabil. Žal nikdar ne bom pozabila, kako je videti vsak detajl njegovega penisa. Skratka, dokazov imam več kot dovolj, če jih bo treba podati, a potem bodo osebe, o katerih pišem, dobile tudi imena in obraze. Vse nas otroke bi morala takrat vzeti socialna služba.

Ali vas je pri vaših dvanajstih letih zares prisilila v to, da ste morali gledati ljubljenje z njenim partnerjem?

Ja. (Premor.) Ja. (Še en premor.) Ja.

Vam je tako želela pokazati, kako se imata rada in on nima nič z vami ali kaj?

Verjetno. Ves čas je govorila, da ogrožam njeno razmerje. Ali pa ga je cerkev. Vedno je bil kriv kdo drug. Rekla je, da njenega partnerja zapeljujem. Nikoli ne bom pozabila, ko sem pred intimnim prizorom hotela zbežati v kopalnico, pa me je ustavila: »Ne, glej, mene ljubi! Mene je izbral!«

Žalostno in ganljivo hkrati, da je takšno potrditev iskala pri svoji hčerki.

Prav zato sem svoj zadnji del trilogije naslovila Oprosti, mama! Opravičim se ji, ker sem tako dolgo upala, da ji bom lahko dala, kar pričakuje od mene, vendar če sem se še tako trudila, je nikoli nisem mogla zadovoljiti. Opravičujem se ji, ker sem obupala in začela živeti sebe. Svoboden si namreč šele, ko si sposoben odpustiti in se opravičiti. Njo verjetno boli, ko vse to bere. Ona ima svojo zgodbo. Vsak si naredi svojo, da laže preživi, in do tega ima vso pravico. Jaz pa rušim mamino zgodbo z dejstvi, ki jih ni mogoče zanikati in se jih ne sme prezreti. Glavni ključ do prave duhovnosti je, da pogledamo resničnost takšno, kot je. Moja mama tega še vedno ne želi. Nazadnje mi je napisala: »Vrzi knjigo v ogenj, krsti se v mormonski cerkvi, jej grozdje in rodi štiri otroke!« Se opravičujem, jaz nisem takšna hči! (Nasmeh.)

Mislite, da bo prebrala vašo knjigo?

Zagotovo. Prebere vse, kar napišem. Ves čas mi sledi.

Morda pa pride na vašo predstavitev knjige in potrdi, da vsaj delno govorite resnico?

Do konca bom upala, da se zgodi čudež. V otroštvu sem živela za tiste redke lepe in sproščene trenutke z mami, zaradi katerih nisem obupala; ko je denimo najela kočijo in sva šli okoli Blejskega jezera ter mi je dovolila, da v nasprotju s siceršnjo strogo dieto pijem marelični gosti sok z dodanim sladkorjem. Pa ko sem ji povedala šalo in se je smejala s popolnim, smaragdnim sijajem v očeh ter sva se na poti v kino držali za roke. Ponavadi sva gledali romantične filme, ki so mamina velika strast. V določenem trenutku pa sem razumela, da ni prav, da živim le za takšne redke trenutke, hkrati pa v sebi umiram. Sčasoma jih je bilo vedno manj. Seveda bom do konca upala, da bo mami prišla, vendar ne tako kot doslej, nasilno, ko je vdrla skozi vrata, dobesedno in v prenesenem pomenu. Mislim, da se bo čudež, ko bo videla in sprejela resnico, zgodil šele pet minut pred njeno smrtjo; če se bo.

Svojo trilogijo ste dolgo napovedovali in za vas je močna poetska katarza. Kaj bo prinesla bralcem?

Toliko let sem odlašala s knjigami, ker sem morala dozoreti v tem, da nisem pisala le v vlogi žrtve. Hočem pokazati in dokazati, kako velik lotos lahko zraste iz kanalizacije. Skoraj dobesedno. Pred dnevi sem dobila pismo sledilke, ki mi je napisala, kako pretresljiva je moja zgodba in da njena sicer ni tako zelo grozna, saj je morala vsak teden obiskovati očeta v norišnici, kjer je bil privezan s pasovi. Rekla si je, če je Savina preživela in zacvetela, bom tudi jaz! To je moj cilj. Želim navdihovati, omogočiti zdravo pretočnost vseh čustev, dajati energijo varnega prostora. Kadar si v njem, se namreč tvoje travme zdravijo same po sebi. Knjiga, polna citatov, je lahko pozneje, ko jo že prebrana, tudi meditativni sončni priročnik. V njem konkretno pokažem, kako sem šla v svojo temo in končno oživela, zasijala, izostrila čute. Na Kreti (tam skupaj z zaročencem Giorgosom živi na njegovem idiličnem posestvu ob morju, op. a.) zaradi vsega, kar sem preživela, še bolj čutim veter na svoji koži, bolj opazim srebrn odsev morskih valov, migotanje listov tisoč oljk. Kako lepo je življenje, ko se ne pustiš ustrahovati in živiš sebe! Prvič v življenju si tudi zares želim otroka. Ta preklop, ki se kaže tudi v vse večji potrebi po spanju ob pravih urah, sem začutila takoj, ko sem dokončala knjigo. To mi sporoča tudi telo, ki ga bom pripravila na nosečnost v novem šolskem letu za moje ženske. Povsod vidim dojenčke. (Nasmeh.) Tudi ime imam že izbrano.

Končno imam občutek, da sem gospodarica svojega življenja, in zares diham s polnimi pljuči. Giorgos kar ne more verjeti, ko vidi to spremembo v meni. Dal mi je zadosti prostora – za to mora biti moški zares samozavesten in izoblikovan – počakal je in dočakal. Zdaj si prvič iskreno oba želiva postati starša. 

Kateri spol si bolj želite?

Želim si roditi fantka. Bom pa z veseljem sprejela tudi punčko, seveda. Ne bojim se več. Tudi tega ne, da bi se pri meni morda v stiku s hčerko aktivirala mejna osebnostna motnja, ki jo, kot vse kaže, ima moja mami. Prej me je tako skrbelo, da sem se šla večkrat preverit zanjo k strokovnjakom. Končno imam občutek, da sem gospodarica svojega življenja, in zares diham s polnimi pljuči. Giorgos kar ne more verjeti, ko vidi to spremembo v meni. Dal mi je zadosti prostora – za to mora biti moški zares samozavesten in izoblikovan – počakal je in dočakal. Zdaj si prvič iskreno oba želiva postati starša.