Ljuba Sopotnica,

to pismo si želim napisati že dolgo, končno sem pripravljena in dovolj močna. Zelo ranljiva tema je, a je prav, da se o tem spregovori na glas in ne hodi šepetaje po prstih okoli nje.

Pismo o čem?

O tem, kaj se, na žalost, v tako zelo velikem obsegu dogaja v svetu duhovnosti in samopomoči. Na kaj moraš biti še posebej pozorna, ko izbiraš učitelje, terapevte in pomočnike na svoji poti.

Kaj je nesprejemljivo in kje se tanka črta zlorabe začne. Tako zelo, zelo je tanka. Tako počasi se jo prestopa. In naenkrat si ujeta.

Iskreno in boleče pismo o tem, kako sem se na tej poti sama poškodovala in kako pozdravila.

Obljubil mi je, da sem varna

Kot deklica sem ob spremljanju mame po svetu od blizu videla toliko manipulativnih duhovnih učiteljev, ki so na vse možne načine izkoriščali svoje sledilke. Očitne in pritlehne. Nekateri tudi mojo mamo. Pa mene, punčko.

Zaradi vseh teh izkušenj sem bila kasneje prepričana, da imam radar za duhovne šarlatane in da jih bom na daleč zaznala ter se jim na široko ognila.

Kako sem se zmotila!

Šestindvajset let sem bila stara. Ravno sem napisala knjigo (ki je bila pospravljena v predalu), v kateri sem se prvič, zelo preplašeno in oddaljeno, začela soočati s svojo preteklostjo. Ob pisanju se je odprlo toliko ran: smrt bratca, spolna zloraba maminega partnerja, ki je trajala več let … Tako sama sem bila. Sama z vsemi okostnjaki, ki so me zdaj začeli še bolj žreti – prej so bili potlačeni daleč, daleč v omaro moje podzavesti. Prezirala sem se in krivila. Doma nisem imela podpore. Bila sem poročena, a mi je bilo jasno in glasno povedano, da so določeni deli mene umazani in se o njih ne bomo pogovarjali.

Jaz pa sem potrebovala pogovor in podporo

Globoko sem spoštovala to, kar uči.

Konec koncev je raziskoval iste teme, ki sem jih sama študirala od šestnajstega leta. Kot novinarka sem napisala prvi članek o njem ter ga še mnogokrat predstavila širši javnosti. Zdelo se mi je, da je moje poslanstvo narediti to znanje dostopno in znano.

Prvič v življenju sem prosila za pomoč. Želela sem odpreti omaro in jo počistiti. Nisem želela vodnika. Potrebovala sem samo vedeti, da ne bom sama, ko bo začelo strašiti.

Obljubil mi je, da me bo čuval. In da nikdar ne bom sama. Vedel je, kako poškodovana sem in kako strah se me je odpreti. Zagotovil mi je, da sem varna.

Bil je prvi, ki je o meni vedel vse in me je z vsem sprejel. Imela sva redne terapije. Imela sem dnevno domačo nalogo. Dve leti sem mu morala vsak dan napisati sporočilo: najti nekaj lepega o sebi, nekaj, na kar sem ponosna v zvezi s sabo. Pa česa me je strah, kje sem ranljiva.

Nikdar v življenju nisem niti za stotinko gledala nanj kot na moškega. Klicala sem ga Oblaček. Zame je bil Bitje, ki mi je prišlo na pomoč.

(Se nadaljuje.) 


Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodba pa se nadaljuje tako.