Božja svetloba čute okrepi in uči: »Svetloba za svetlobo.«

Rumi

Množični mediji praviloma hranijo ovce s podobami površja, globlje se ne spustijo. In človekove oči tudi zaradi njihovih temnih slik slabo ali nič ne vidijo, ušesa slabo ali nič ne slišijo. Ker je bistvo očem nevidno, kot je povedal Mali princ, dobro slišan in malo razumljen. Živimo pač v času občil, ki pomembno vplivajo na iskanje, prepoznavanje in reprezentacijo pomenov in smisla človekovega obstoja. So mesta izrekanja najpomembnejših »resnic« o svetu in nas samih. Govorijo o tem, kdo smo in kaj naj bi bili, da se bomo skladali s podobami, zavezujočimi za naš čas in skupno globalno vas.

Ko je Simona Weiss božala duše več sto tisoč poslušalcev po vsej Sloveniji, mediji o njenih neverjetnih uspehih skoraj niso poročali, na internetu ni bila zaznana. Miha Mazzini, 1998: »Dobro obveščeni imenik SloWWWenia ni pod geslom Simona Weiss našel niti enega zadetka. Še bolje obveščeni imenik Mat' Kurja tudi ne. Še iskalec TOBI, ki se plazi po strežnikih kar povprek in zbira podatke kot hrček, je našel eno samo omembo. Simona Weiss na slovenskem internetu ne obstaja.« Danes je seveda drugače, na njenem profilu na facebooku je na tisoče sledilcev. A tako imenovani resni mediji je niso vzeli za mar. Razen Delove Sobotne priloge, v kateri je Vesna Milek obravnavala »fenomen Weiss« in šla leta 2000 na njen koncert v Novo Gorico. Dvorana je bila nabito polna, več kot dva tisoč ljudi je sprejela, zunaj pa so se tepli za vstopnice. Vesna Milek je napisala: »Simona Weiss je poseben fenomen slovenske estrade. Tudi zato, ker je ta estrada nikoli ni zares sprejela. Ljudstvo jo očitno ljubi veliko bolj kot mediji. Razprodane športne dvorane po Sloveniji, sedemkrat mariborska Dvorana Tabor, petkrat Hala Tivoli … » Pa: »Zdaj razumem. Ljudje so prišli gledat in šele nato poslušat – božanstvo.« Ne gre le za koncert, je razmišljala, »to je vodenje nespolne ljubezni z maso, ki diha tako, kot hoče ona«.

Tisti, ki so hodili na njene koncerte, so Simono Weiss poimenovali »kraljica src«, »dobra vila«, »izvir ljubezni« ipd. Drugi so se norčevali iz njene glasbe, češ, a je to sploh kakšna muzika. Tretji so zanjo sicer slišali, a jim ni bilo mar, saj jih nič v zvezi z estrado ne zanima. Mednje sodim tudi sama. Zato sem bila pred dobrim desetletjem silno presenečena, ko mi je telefonirala – Simona Weiss.

Da bi se o nečem rada pomenila z menoj, je rekla, in čez nekaj dni prišla v moj kabinet na fakulteto. Ko je odprla vrata, je v sobo stopila – Svetloba. Začutila sem čisto srce in njegovo dobroto. Pripovedovala mi je o sinu in povedala, da študira psihologijo tudi zato, da bi bolje razumela otroke z avtistično motnjo. Me vprašala, ali mi lahko pošlje diplomsko nalogo in ali bi hotela napisati recenzijo za knjigo, ki jo bo izdala, ko bo opravila zagovor.

Simona je bila odlična študentka, študij je končala s povprečno oceno 9,6. Čeprav so na začetku mnogi vihali nos, kaj bo ta misica in pevka plehke glasbe. Poznam te predsodke, dobro jih poznam. Ko sem prišla na takratno FSPN, sem pisala kolokvij pri uglednem profesorju nezadostno, tisti, ki so prepisovali od mene, pa prav dobro. Kako to? Gospod profesor mojega izdelka sploh ni pogledal, češ, manekenke in filmske igralke so znano butaste, kaj bi se mučil z branjem. Obe sva za svoje diplomsko delo prejeli Prešernovo nagrado, Simona leta 2008 za nalogo z naslovom Posebnosti in težave v razvojnem procesu dečka z Aspergerjevim sindromom: študija primera.

Besedila za pesmi Simone Weiss so silno preprosta, uglašena na bistvo: Vse življenje svoje pravo pot do duše sem iskala … Dokler sem zate tu, mirno bodi brez strahu … Ti si ljubezen, darilo meni od Boga …. Sreča je ljubiti neskončno in v nove dni verjeti … Nekje zame luč gori … Njena besedila žarijo upanje in opravljajo poslanstvo, ki ga je nekdanji pokojni nadškof Alojzij Šuštar takole opredelil: »Vzgoja k upanju je ena od temeljnih etičnih vrednot.«

Simona Weiss je širila upanje in vero v dobro nenehno. Najprej kot pevka srčnih pesmi, potem kot psihologinja – strokovnjakinja, ki je pomagala staršem in otrokom z avtistično motnjo. Brezplačno. Na fb so presunljiva pričevanja, kako je prestradana podelila svojo edino hrano po mučnem potovanju v bolnišnico v Padovo, dva kosa prepečenca. Enega je dala medicinski sestri, ki jo je spremljala. Ali kako je dan pred napornim koncertom v hali Tivoli, ko drugi histerično lovijo čas za rep, še obiskala prijateljico v porodnišnici in v miru blagoslovila novorojeno dete.

O takih stvareh množični mediji ne poročajo. Ker jih ne zanimajo, svojega pogleda ne usmerjajo v njihovi smeri. Kar ni v pogledu, je nevidno. Mediji se zanimajo za svetne stvari in jih ne pritegne živo življenje, ki tli pod našo kožo. Saj zato so križali Njega, čigar rojstvo slavimo na božični praznik. Slavimo praznik Luči, ki jo je širil s tako močjo, da je bilo treba ubiti svetleče telo. Ubiti radikalno držo, saj je vedno znova kazala na nasprotje med vidnim in nevidnim: svet je kraljestvo vidnega, življenje je kraljestvo nevidnega. In koga zanima to živo meso, »sestavljeno iz naših vtisov, želja in prizadevanja, da bi jih potešili, pa tudi naših žalosti in radosti, (ki) je naša prava resničnost, srce in skrivnost naše biti« (Michel Henry, Jezusove besede)?

Jezus je rekel (Tomažev evangelij): »Svetloba biva v notranjosti človeka in osvetljuje ves svet. Če ne sveti, je tema.«

Malo je ljudi, ki bi tako svetili, kot je Simona Weiss. Čeprav niso vedeli, so ljudje to čutili. Zato jih je toliko prišlo na njene koncerte, pokupilo pol milijona njenih plošč … In sem jo močno čutila tudi jaz, da sem se pozanimala, kje leži bolnica, si napisala na listek, naj jo obiščem. Takrat ko me je notranji glas večkrat opozoril, naj grem na obisk, sem bila tako zasuta z delom, da nisem zmogla. Sem šla v samoto in tišino na post in takoj po vrnitvi hotela k njej, pa je zazvonil telefon in mi je neznan glas sporočil, da je že drugje. Umirajoča. V duhu sem se povezala z njo, ugledala njen odhod v svetlobi, ki je bil milo lep, ker je bila tako zelo lepa Simona dobrega srca.

Zato se ji je izpolnila velika želja. Da bi videla Pedra Opeko. In je po večeru v hali Tivoli stal pred bolnišnico ravno takrat, ko je iz stavbe stopil Simonin mož Goran Šarac, topel, ljubeč mož, ki je bil skrben ob ženi, dokler ni zaprla vek in spustila nežnega Diha. Goran je Opeko prijazno pozdravil, Opeka vesel, da je kak Slovenec, ki se zna tako odprto razveseliti srečanja. Ni mu odrekel, da gre obiskat njegovo hudo bolno ženo, ne da bi vedel za njeno ime. Mazilil jo je, objel in bil radosten, da je bil na pravem mestu ob pravem času.

Ni naključij. Vse je na pravem mestu ob pravem času. Le da tega (še) ne vidimo. Potrebujemo Svetlobo, da nam razsvetli temo. Svetloba ni abstraktna Luč, nosijo jo skozi vse čase konkretni ljudje odprtega srca. Lepe duše. Take, kakršna je Simona Weiss. Pokopana v času pričakovanja rojstva Svetlobe, ki je obsijala svet in še ni povsem obupala nad nami. 

Prispevek je avtorica zapisala za revijo Ona, ki je izšla 29. 12. 2015. Preberite še zadnji intervju s Simono Weiss, ko je pevka v Oni spregovorila o študiju in področju psihologije.