Ljuba Sobojevnica,

kako zdravilno je najti svoj glas in jasno izraziti svoje meje.

Prejšnje nedeljsko pismo Ali boš raje pridna ali CELA? je bilo čistilno za nas vse.

Začutile smo se kot še nikoli. Iste smo.

Skozi enako meglo se vse prebijamo, dokler ne pridemo do odločitve, da si bomo izborile pravico živeti svoje sonce. Pripada nam že z rojstvom! A potem nas prepričujejo in dresirajo drugače. Želijo nas udomačiti v pudljice na fleksiju, v predvidljive, nezakomplicirane, nečuteče in kimajoče.

Nikdar še nisem dobila toliko pisem. Pisale ste mi tudi tiste, ki mi še nikdar niste. In tiste, ki ste me zdaj prvič začutile. Gola, pogumna iskrenost – na moji in vaši strani.

Kakšna svoboda se rodi, ko se odločimo živeti golo in iskreno.

Tisti, ki nas strašijo in pomanjšujejo – izgubijo vso moč. Zgnijejo v lastni praznosti.

Pišete mi svoje življenjske zgodbe. Jokam, ko berem. Navijam za vas. Vam čestitam. Vas objemam in vam pošiljam moč. Peljete me v svoje najbolj intimne kotičke, na podstrešja, kamor ste morale pospraviti svoje bolečine, da ste preživele. Spustite me v svoja najbolj ranjena mesta, kjer je marsikatera izmed vas našla svoja krila in se začela boriti zase. Druge ste naredile prvi korak v svojo smer. Tretje nabirate moč.

Ni nam treba poznati cele poti, samo korak za korakom je treba stopati v življenju. Sicer je preveč. Prestrašimo se in ustavimo. Korak za korakom – pa gre. Enkrat hitro, drugič počasi – ampak gre.

Ne delimo svojih zgodb druga z drugo zato, da bi se smilile ena drugi. Da bi se ujčkale. Da bi se počutile žrtve. Ne! Ne in ne!

Delimo si jih zato, ker smo preživele! Preživele! Toliko enega sranja smo preživele. Zmagovalke smo. Ker smo tukaj. Še vedno smo tukaj, odprte, sprejemljive, polne vere in ljubezni – kljub vsemu, kar je bilo. In bilo je toliko tega.

Svoje preizkušnje in izkušnje delimo zato, ker nam ni treba, da smo same v njih.

Ja, naše so. Naš boj je naš. Ampak tukaj smo zato, da druga drugi dajemo moč in spodbudo. In ko si ena upa biti gola, cela in iskrena – s tem spontano nalije moč in luč tudi drugi.

Prvič se počutim dovolj varno in dovolj močno, da tudi jaz s tabo delim svojo zgodbo. Ne poznaš je še, čeprav so okvirji znani. Prej sem delila drobne, razredčene, prestrašene delčke. Vedno sem nekoga ščitila, na nekoga pazila, zaradi nekoga stopala po prstih in šepetala.

Vse sem ščitila, razen sebe.

Ti je to kaj znano?

Ko sem ščitila druge, sem še bolj poškodovala sebe.

Kolikokrat si ti to storila sebi?

Kolikokrat si zaradi drugih poškodovala tisto osebo, zaradi katere si se rodila, da jo varuješ? Sebe.

Ne živim v preteklosti. Ne želim je pogrevati. Želim pa jo priznati. Če jo zanikam, zanikam tako zelo pomemben del sebe.

Zaradi preteklosti sem, kjer sem. Sem, kdor sem. In če skrivam, redčim, pazim, šepetam o tem, kar je bilo takrat: redčim sebe zdaj. Če jo pospravljam pod preprogo in se delam, da je ni bilo (to, kar mi svetuje in z zgledom dokazuje moja mama), ne bom nikdar živa zdaj. Mrlič v megli bom. To je edini pekel, ki obstaja.

Raj je golota in iskrenost.

Raj je, da neustrašno na glas poveš, da si pojedla jabolko. Pa kaj! Da si poslušala sebe in pojedla jabolko.

Pekel se ne zgodi zaradi jabolka, pekel se zgodi zaradi sramu. Predajanja moči zunaj sebe.

Toliko sramu je bilo nabranega v mojem telesu. Tolikokrat je bilo zahtevano, da se poteptam.

Ni me več sram. Ne bojim se pekla. Ker če sem iskrena, ga ni. Ne more ga biti.

Če si ne bom upala čutiti tega, kar boli – ne bom nikdar čutila tega, kar je lepo in toplo.

Toliko bolečine kot si upam čutiti – toliko se bom upala odpreti ljubezni.

To velja zame. To velja zate. To velja za nas vse.

Da sem CELA, pomeni, da zajamem CELO sebe. Z vsem, kar je bilo, kar je in kar bo.

Cela sem šele takrat, ko se nikogar ne bojim, za nikogar ne spreminjam, za nikogar ne olepšujem. Cela sem, ko sem gola in iskrena.

Samo to odstrani napačne ljudi iz mojega življenja in prikliče prave. Izključno to.

Zdaj te jaz prvič peljem na svoje zaprašeno, temno podstrešje, polno senc. V svoja ranjena mesta. Šele ko si upam iti tja in tam, v največji temi, sama prižgati svojo luč – potem se lahko zacelim in postanem cela. Vse drugo je samo odmik od mojega bistva.

Pogum je, da gremo tja, kjer je tema. In tam zasvetimo.

Hvala ti, da me držiš za roko. Tudi jaz držim tebe.

Rada te imam,

Savina

(Se nadaljuje). 

Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa lahko nadaljujete tako.