Esma Redžepova Teodosievska: Sem tovarna denarja

Kraljica romske glasbe je ženska, ki ne zdrži, da ne bi dajala in svojega imetja delila z drugimi, povedo njeni najtesnejši prijatelji. Sama priznava, da je tovarna denarja, za kar je le odstotek zaslužen talent, vse drugo je rezultat trdega dela. Kariero je začela pri trinajstih, ko jo je odkril vrhunski makedonski glasbenik Stevo Teodosievski, jo vzel v svoje zavetje, ji pomagal in jo pozneje tudi poročil. Skupaj sta v svet ponesla romske in makedonske melose, vzgojila 47 posvojencev, izvrstnih glasbenikov, ki igrajo vsaj dva inštrumenta in pojejo. Leta 1997 je Esma ovdovela in nadaljevala skopski projekt Doma humanosti in Muzeja glasbe in tradicije Esma Redzepova in Stevo Teodosievski. Zaradi humanosti, strpnosti, človekoljubja in filantropije je glasbenica, ki je v najplodnejših letih nastopila po 400-krat na leto, drugič zapored kandidatka za Nobelovo nagrado za mir. 

Večino življenja je preživela v Beogradu in na koncertih po vsem svetu. V rodno Skopje se je vrnila po razpadu Jugoslavije, kjer je na vzpetini Kale nad središčem mesta s Stevom začela graditi hišo muzej. Izpolnila je moževo željo, da sta se vanjo vselila pred njegovo smrtjo. Od tedaj ostaja poslopje bolj ali manj nespremenjeno, nedokončano, Esma pa pomaga preživeti številnim makedonskim družinam, ustanovam, naseljem in beguncem, Romom s Kosova. Med zidovi iz oranžnih opek in betona se le praznijo in polnijo sobe, spremenjene v skladišča jogijev, invalidskih vozičkov, sanitetnega materiala in medicinskih pripomočkov, oblačil, čevljev.

Ključno vlogo v vašem življenju in karieri ima Stevo Teodosievski. Kako sta se srečala?

Nastopila sem v oddaji Mikrofon je vaš na skopskem radiu, kjer so snemali in izbirali mlade talente, v kar je bil kot izjemen glasbenik in pedagog vključen tudi Stevo. Nastopila sem, ne da bi starši vedeli. Zapela sem, ker je ravnatelj vztrajal, da moram, potem ko sem že zmagala na nekaj otroških pevskih tekmovanjih in festivalih. Tudi zmago in denarno nagrado sem skrivala pred starši. Samo nekaj dni je trajalo, da je mama odkrila, kaj sem naredila. Oče pa je ves začuden nekaj dni sprejemal čestitke za petje hčerke Esme od čistilcev ulice. Zatrjeval jim je, da na radiu ni pela njegova Esma, ker je, ko so oddajo predvajali, spala doma. O tem je bil prepričan in bilo je res, saj je bila najprej posneta, pozneje pa predvajana. Mati me je odkrila, ko je videla, da v spodnjicah skrivam zajetno vsoto denarja, ki je nisem mogla zaslužiti s čiščenjem in raznašanjem mleka. Dan po tem, ko so me razkrili, nas je obiskal Stevo in staršem povedal, da me bo glasbeno izobraževal. 

Ali je bil to začetek vaše kariere?

Pri dvanajstih sem sprejela odločitev, da grem s Stevom v Beograd. In ko se nekaj odločim, to tudi uresničim. Oče je nasprotoval, saj so mu ljudje govorili vse mogoče o Stevu, poleg tega je bil 23 let starejši od mene. Toda moj odgovor je bil, da se bom ubila, če ne bom pela. Odšla sem in oče se me je v jezi odpovedal, tako da nekaj mesecev, ko sem bila na turneji, nisem imela nobenih stikov z družino. Nato me je v Beogradu obiskala mama in spor zgladila. Kmalu sem očetu, bil je čistilec čevljev in obdelovalec kož, kupila kiosk v središču mesta. Takoj ko sem začela nastopati, sem bila že priljubljena in nekaj zasluženega denarja sem vedno dala družini. Takrat sem s Stevom podpisala pogodbo, da bom zanj pela do svojega osemnajstega leta. 

Vzela sva otroke, stare od pet do devet let, in z nama so bili do polnoletnosti. V tem času sva jim dala vse potrebno, od stanovanja naprej. Ko so dopolnili petnajst let, sva za vsakega začela varčevati za stanovanje ali kar koli. Hkrati sva vzgajala po šest, sedem otrok, ko so postali polnoletni, so odšli in nasledili so jih novi.

Več let ste živeli v Beogradu, zakaj ste se vrnili v Skopje?

Stevo se je želel vrniti, skupaj sva želela narediti muzej in Dom humanosti, zato sva se vrnila. Sicer pa sva tukaj rojena. On v Kočanih, jaz v Skopju.

Hiša muzej je na bregu, kjer je obzidje srednjeveškega gradu. Kako sta dobila parcelo?

Najprej sem želela graditi v elitnem delu Skopja, na Vodnem, a je prijatelj dejal, da je okolje tam onesnaženo. Vasko je nato izmeril, da bi bilo najbolje, če bi parcelo dobila na hribu nad mestom, kjer so dobre energije. Poleg tega me sosedje niso sprejeli, češ da ne bodo poslušali muzike, trobent, tarabukov in petja. To, da so me meščani Vodnega zavrnili kot sosedo, so objavili tudi mediji. Poklical me je nekdanji član jugoslovanskega predsedstva Vasil Tupurkovski in mi hotel organizirati policijski kordon, da bi lahko začela zidati na Vodnem. Hitro sem sklenila: če oni ne želijo mene, ne želim niti jaz njih. Ideja o gradnji na Kalah je bila sprejeta, čeprav območje ni bilo urbanizirano. To je bilo kmalu urejeno. Mislim, da je čist prostor in da poslopje, ki sem ga postavila, spada v koncept muzejev na hribu. 

Kako je razpad Jugoslavije vplival na vaše življenje?

Ko je Jugoslavija razpadla in je oblast prevzel Milošević, smo imeli privarčevanih 4,7 milijona nemških mark. Zaradi razmer sem se odločila, da jih polovico naložim v Jugobanko, polovico pa v Makedonsko banko. Ko je Milošević agitiral za vojno proti devetnajstim državam Nata, se je makedonski predsednik uprl. Milošević je zavrnitev sprejel z grožnjo, da bo Makedoniji vzel vso vojsko in blokiral vsa finančna sredstva, kar se je tudi zgodilo. Nismo mogli do svojega denarja kljub prošnjam najvišjim politikom v državi, naj nam omogočijo izplačilo vsote, ki bi zadostovala za normalno življenje. Želeli smo dobiti denar, potreben za gradnjo hiše, za nakup materialov. Sprva nam niso hoteli izplačati ničesar. Nato so nam omogočili, da smo iz ene banke dvignili 1,150.000 nemških mark. Vložili smo jih v hišo.

Ste bili v dolgoletni karieri kdaj povsem brez denarja?

Po Stevovi smrti. Imela sem nekaj zlata, prodala sem ga in se tako preživljala. Peti sem začela leto po njegovi smrti, prej nisem želela. Pred tem smo živeli v baraki poleg sedanje hiše. Tedaj so bili z nama še trije otroci, s katerimi sem živela v hišici. Sicer pa sem od bogastva, ki sva ga imela v Beogradu, izgubila vse. Zlato sem prodajala že, ko je bil Stevo živ in bolan. Imel je raka na črevesju. V Skopje sva se vrnila s tremi večjimi avtomobili, a sem jih prav tako prodala, in sicer v Makedoniji. To so bili mercedes hummer, mercedes pullman s šestimi vrati in chrysler. Z denarjem sem kupovala zdravila za Steva, da sem mu podaljšala življenje. Vsak mesec je bilo treba odšteti 1500 ameriških dolarjev za injekcijo, s čimer sem mu pridobila sedem let. Takoj ko sem začela peti, sem začela znova služiti in kupila stanovanje ali hišo in avtomobile tudi zadnjim trem otrokom. 

Imam močne občutke do Romov, ker se jim godijo velike krivice. Ponosna sem, da sem Romka. Ponosna sem na Rome, ker nimajo svoje države, ker živijo kozmopolitsko. Še nikogar niso okupirali, z nikomer se niso vojskovali. So edini narod, ki se ni bojeval z nikomer.

Ste bili lastnica mercedesa s šestimi vrati, kakršnega je imel Tito?

Nekoč sem pela za podjetje Mercedes in ena od zabav je bila namenjena vsem Mercedesovim direktorjem po svetu. Po nastopu so mi želeli dati avtomobil in tako sem izrazila željo, da bi imela pullmana. Tedaj ga je plačal Tito, meni pa so ga podarili.

Veliko vemo o Esmi pevki, manj pa o vaši humanitarni dejavnosti.

Dajanje je del mene; dajem, odkar pomnim. Že kot otrok sem vedela, da bom, če bom imela kdaj več, kot bom potrebovala, z nekom delila. S tistim, ki potrebuje pomoč, ki nima. Ko sem začela peti, sem to popolnoma uresničila. Za petjem je humanost moja druga ljubezen. V nekdanjem jugoslovanskem prostoru sem veliko dala in razdelila. Števila humanitarnih koncertov ne poznam, mislim, da jih je bilo do leta 1984 že več kot 2000. Odkar sem se vrnila v Makedonijo, smo prek Doma humanosti pomagali ljudem v četrti Topana, saj ni bilo mogoče med vsemi prebivalci izbrati najbolj pomoči potrebnih. Poleg osnovnih življenjskih potrebščin smo vsem otrokom zagotovili šolske torbe, pripomočke in knjige, ki jih vračajo, da jih damo naslednji generaciji. Kanalizacije ne moremo urediti, to je stvar občine. Veliko pomoči smo razdelili kosovskim Romom, ki so še danes begunci in nimajo možnosti, da bi se vrnili domov. Vedno pomagamo bolnišnicam, drugim ustanovam, šolam, posameznikom. Ob štiridesetletnici svoje kariere sem denar vse leto namenjala ljudem, ki si niso mogli plačati operacij. Tega je zelo veliko, ne morem naštevati. V Makedoniji mnogo ljudi potrebuje pomoč. 

Petje je vir vaše humanitarne dejavnosti, ki je zelo raznolika. Ali obstaja kakšna stalnica?

Od leta 1976 pomagam Zavodu za ljudi s posebnimi potrebami Demir Kapija, kjer živijo otroci in odrasli s težkimi oblikami zaostalosti. Nekateri so tam od otroštva do smrti, saj je bil zavod ustanovljen že v petdesetih letih. Bil je med največjimi, če ne največji v Jugoslaviji, pa ni tedaj nihče ničesar vedel o njem, kaj šele o ljudeh, ki so tam. Ob vrnitvi v Makedonijo se mi je zdelo najpomembneje, da ga populariziram. Zelo potrebujejo pomoč, veliko pomoči, saj od države ne dobijo dovolj niti za delovanje. Primanjkuje jim osnovnih stvari, obleke in obutve za varovance. Starši puščajo otroke kar tam, sploh jih ne obiskujejo, še huje, niti priznavajo jih ne. Že leta jim nosim jogije, postelje, hrano, higienske potrebščine.

Vedno poudarjate, da pojete za ljudi; kaj to pomeni?

Ko govorimo o narodnem pevcu, bi morali to vzeti dobesedno. Jaz razumem tako: narod te podpira in iz tebe dela kult. Ima te rad, posluša tvoje pesmi in zato mu je treba tudi nekaj dati. Vzemi denar od naroda in vračaj ga narodu.

Kako dojemate glasbo?

V Beogradu sem nastopila v nekem centru za živčne bolezni, kjer so med drugim izvajali terapijo z glasbo. Enkrat na mesec sem prihajala med bolnike in jo vodila. Glasba je terapija. To je velika stvar. Glasba lahko sprošča, podaljša življenje ali vas nekoliko razžalosti, nato pa vselej sprosti. Ob njej se lahko tudi pošteno razjočete, a potem vam je lažje.

Ali ločujete ljudi na Rome in Nerome?

Imam močne občutke do Romov, ker se jim godijo velike krivice. Ponosna sem, da sem Romka. Ponosna sem na Rome, ker nimajo svoje države, ker živijo kozmopolitsko. Še nikogar niso okupirali, z nikomer se niso vojskovali. So edini narod, ki se ni bojeval z nikomer. Zato sem ponosna, da sem Romka. Ko sem začela peti, so začele pregrade za nas padati, zato mislim, da lahko kultura odpira vrata. Vse, kar delam, delam zato, da bi se jim v svetu odprla vrata. Tudi zdaj pri nas v Makedoniji, kamor so pribežali kosovski Romi. Rada imam ves svet, to je moje. Takšna sem. 

Od bogastva, ki sva ga imela v Beogradu, sem izgubila vse. Zlato sem prodajala že, ko je bil Stevo živ in bolan. Imel je raka na črevesju. V Skopje sva se vrnila s tremi večjimi avtomobili, a sem jih prav tako prodala, in sicer v Makedoniji. To so bili mercedes hummer, mercedes pullman s šestimi vrati in chrysler. Z denarjem sem kupovala zdravila za Steva, da sem mu podaljšala življenje.

Ali ste se kako vključili v reševanje težav kosovskih Romov?

Da, obiskala sem jih v begunskih centrih, kjer živijo v najslabših možnih razmerah. In pravim, da rešitev obstaja. Gre za 343 begunskih družin brez urejenega statusa. Države, ki so se vojskovale z Jugoslavijo, bilo jih je devetnajst, bi morale končati tudi njihov problem. To ni bila vojna Romov. Devetnajst držav Nata bi moralo vzeti vsaka po nekaj družin in težava bi bila odpravljena. To sem povedala francoskemu in tudi grškemu veleposlaniku, rešila bi jih lahko tudi EU. Po gostovanjih v Grčiji, Italiji, na Portugalskem in v Španiji sem zaprosila za srečanje z ameriškim ambasadorjem v Makedoniji. Morda bo on lahko pomagal.

Veljate za mater sedeminštiridesetim otrokom, kdo so?

Danes so vsi glasbeniki. To so bili revni otroci, otroci ločenih staršev, sirote, ki sva jih s Stevom sprejela v svoj dom kot svoje in jih izobrazila. Danes sva srečna, mislim, srečna sem, saj Steva ni več med živimi, je pa veliko prispeval. Njegova šola, pedagoško delo z njimi, glasbena pismenost, vse se je izplačalo. Navsezadnje imam pet izvrstnih glasbenikov, ki povsod gostujejo z mano. 

Kakšno je bilo družinsko življenje v tako razširjeni družini?

V bistvu je šlo za vzgajanje generacij. Na primer, vzela sva otroke, stare od pet do devet let, in z nama so bili do polnoletnosti. V tem času sva jim dala vse potrebno, od stanovanja naprej. Ko so dopolnili petnajst let, sva za vsakega začela varčevati za stanovanje ali kar koli. Hkrati sva vzgajala po šest, sedem otrok, ko so postali polnoletni, so odšli in nasledili so jih novi. Imela sva sistem, ki se je nenehno oplajal. Eden od otrok, ki sva ga vzela pri petih, ko nama ga je pripeljala beograjska policija, je zamenjal Steva in vodi orkester.

Tudi vas je izobrazil Stevo. Ste njegova edina učenka, varovanka?

Vse, kar znam, sem se naučila od Steva; samo glas je moj.

Zakaj sta vzgajala zgolj dečke?

Poskusila sem z deklico. Vzela sem bratovo hčer, ko je imela pol leta. Do sedmega leta je bila pri meni. Razloga, da sem jo vrnila bratu, sta bila Kec, malček, ki je igral tarabuk, in še en deček iz Kumanova. Med njima je bilo dve leti razlike, sedem in devet sta bila stara, mala jih je imela pet. Nenehno sta se kregala zaradi nje. Eden ji je rekel, ne igraj se z drugim, njega ne smeš imeti rada, rada imej mene. Zaradi nje sta se stalno tepla. Ko sem to videla, sem vedela, da ni dobro. Dejala sem, da bodo rasli skupaj in potem se lahko nekega dne, ko bodo v puberteti, zgodi kaj hudega. To je bila bratova hčerka, nastal bi lahko velik greh. Zato smo jo vrnili bratu. Dogodek je bil razlog, da nikoli več nisem vzela dekleta. Želela sem si, a nisem mogla. 

Romke znajo splavljati. Oluščeno vejico oleandra vstavijo v nožnico za 24 ur. Potem plod brez težav izstopi. To ve vsaka Romka. Ne škodi ji, ubije pa zarodek. To počnejo po tretjem mesecu nosečnosti, ko je plod že popolnoma živ, sicer bi ostal v ženski. Tako pa se izloči ves, velik kot miš, ima vse: nosek, roke. To znajo naše ženske in Indijke, od koder je običaj prišel.

Kako so otroci sprejeli Stevovo smrt?

Zelo so bili ljubosumni. Niti po naključju se mi ni smel približati kakšen moški. Dobro leto po smrti smo sedli in se pogovorili. Povedala sem jim, da njihovo ljubosumje ne vodi nikamor. Oče jim je umrl, sama sem, nimam še prijatelja, a bom o tem razmišljala, sem jim povedala. Preveč me prizadene vaše ravnanje in tako ne gre več naprej, sem jim dopovedovala. Sicer so me preverjali in klicali vsaki dve uri, kje sem, kaj delam. Potem so mi za rojstni dan kupili mobilni telefon, saj so vedeli, da ga ne morem zavrniti, kot sem ga že prej. To je trajalo tri leta, zdaj pa se je umirilo. Najbrž so videli, da me ne zanima noben moški.

Kakšne odlike bi moral imeti?

Ne vem. Moral bi biti mnogo pametnejši od Steva, ne bi smel biti ljubosumen, morala bi se pogovarjati, poznati bi moral svetovne stvari in zelo bi moral imeti rad mojo glasbo. Ne bi smel ne piti ne kaditi. Ne vem, ali bi sprejel, ker nenehno govorim o Stevu. Prav zato se bojim zvez. Morda bi bilo sprva dobro, potem pa bi začel sitnariti, naj neham s Stevom. Mogoče bi mi omejeval obiske, kaj vem, vajena sem živeti z ljudmi. Ne iščem moškega, ki bi me vzdrževal, te potrebe nimam. Jaz lahko vzdržujem njega. Če sem samostojna in pri nikomer ne iščem ničesar, potem ne potrebujem nikogar. 

Kakšni so rezultati humanitarnega delovanja oziroma koliko lahko človek kot vi pomaga?

Sem ena in edina in ne morem pomagati vsem. Trenutno mnogo ljudi v Makedoniji živi v pomanjkanju, precej je brezposelnih, imamo velike gospodarske težave. Lani, ko sem slavila 40 let kariere, sem ves denar darovala samo za operacije posameznikom. Vse, kar darujem, plačam iz svojega žepa. Tako delam. Morda sem lahko primer že s tem, da sem Dom humanosti dodelila mestu Skopje, ko bom umrla. Imam začasen prostor, kjer sem shranila Stevovo žaro, saj je bil kremiran v tej hiši. Stevo je v spodnjem nadstropju. Tudi jaz se bom kremirala in v muzeju bo poseben kraj za najini žari.

Ste vključeni v politiko?

Da. Sem podpredsednica v stranki Demokratska alternativa, prostovoljno, za svoje delo ne prejemam plačila. Zavzemamo se za dvig izobrazbe in gospodarsko okrepitev države. Ne morem popraviti sveta, ne morem dopovedati ljudem, kaj je prav, lahko sem zgled za strpnost in demokratičnost.

Humanitarno pomoč ste delili za izobraževanje, zdravstvo, infrastrukturo ...

Največji rezultat je bil dosežen z donacijami za operacije, s čimer sem ljudem podaljšala življenje. Človeško življenje je najpomembnejše. 

Kako razumete svoje poslanstvo?

S Stevom sem preživela 40 let. Imela sva vse. Zdaj, ko ga ni, mi je težko. Manjka mi, ker sva bila vajena preživljati skupaj 24 ur, nikoli nisva preživela osem ur v službi ali ločena. Veliko sem vlagala v otroke. V zadnjem obdobju sem stanovanje priskrbela Simeonu, nekdaj petletniku, ki zdaj vodi ansambel. Drugi so se znašli in so iskani glasbeniki; živijo v Avstraliji, Ameriki, Evropi, na nekdanjem jugoslovanskem prostoru in v Makedoniji. Kmalu se bo ženil zadnji od varovancev.

Kakšno vlogo imate pri poroki?

Najprej moram povedati, da je Elvis izjema, saj je iz boljše družine, torej ima starše in se je pri nama samo izobraževal. Takšnih dečkov je bilo štiri ali pet, vsi pa so določen čas živeli z nama. Kljub temu sem tako kot za vsakega od otrok kupila ženinu in nevesti prstana in poročni obleki. Slednji smo izbrali skupaj pri moji modni oblikovalki, ki šiva vso mojo garderobo.

Drugič ste kandidatka za Nobelovo nagrado za mir, kdo vas je kandidiral?

Svetovna organizacija Romov, nevladne organizacije Romov, lionsi, predsednik Makedonije, Pakt stabilnost za JV Evropo, ženske organizacije, razne ustanove iz Švedske, Bolgarije, Grčije, Moldavije, Črne gore, Slovenija, univerze. Vseh, ki so me kandidirali, ne znam našteti na pamet. Vem pa, da bi bila to nagrada Balkanu, če bi jo dobila, ob tem, da mi že nominacija pomeni veliko. 

Ne morem popraviti sveta, ne morem dopovedati ljudem, kaj je prav, lahko sem zgled za strpnost in demokratičnost.

Obstaja v Makedoniji problem nasilja nad ženskami?

Kot povsod v svetu. Romi nikoli ne tepejo žensk, tega ljudje ne vedo. Ves denar zaupajo njim. Ženska ima vse, kar potrebuje. Moški bi prej umrl, kot pa da ne bi mogel dati vsega otrokom in ženi.

Resničnost nam predstavljajo drugače.

Obstaja žalostinka, ki jo pojem o ženskah. Zgodilo se je pred 50 leti v moji družini, mojim tetkam. Najeli so zemljišče, da bi pridelali potrebno hrano. Zaradi toče niso pridelali ničesar. Lastnika zemlje niso mogli izplačati, zato so mu dali nečakinjo za drugo ženo. Napisala sem žalostinko, ki jo imajo radi vsi Romi. Zame je bilo nepojmljivo. Nečakinja je zato kaznovala vso družino, nikoli ni rodila njegovega otroka. 

Kako to?

Bila je v drugem stanju, a je plod sama skvarila. Splavljala je. Romke znajo. Oluščeno vejico oleandra je vstavila v nožnico za 24 ur. Potem plod brez težav izstopi. To ve vsaka Romka. Ne škodi ji, ubije pa zarodek. To počnejo po tretjem mesecu nosečnosti, ko je plod že popolnoma živ, sicer bi ostal v ženski. Tako pa se izloči ves, velik kot miš, ima vse: nosek, roke ... To znajo naše ženske in Indijke, od koder je običaj prišel.

Videti je, kot da bi živeli štiri življenja hkrati, kot da bi se izživeli. Imate še kaj neizpolnjenih želja?

Da bi končala Dom humanosti in muzej, ki bo ostal mestu in Makedoniji.

Kaj je namen hiše, ki jo je treba še končati?

Njena vsebina bodo muzej glasbe in tradicije, amfiteater za 500 ljudi, približno 400 kvadratnih metrov bo vključevalo vse prejete nagrade in vse, kar smo naredili s Stevom in z ansamblom. Nekaj bo dvoran, kjer bodo potekale dobrodelne dražbe, simpoziji. Morda se bo nekega dne zgodilo, da bo v stavbi radijska ali televizijska postaja. Vse je mogoče. Želim si, da bi odprli ambulanto, ki bi nenehno delovala. Zdravniki brez meja bi pomagali siromašnim ljudem, da bi lahko prišli na pregled in po pomoč.