Verjetno drži, da si sami določimo vrednost, po kateri nas presojajo svet in ljudje. In to spoznanje osvajamo počasi. Mnogokrat se opečemo in motimo, saj proces opolnomočenja odpira stare rane in zadaja nove. Resda smo lahko že vzgojeni v nekaj posebnega in izrednega, a nam svet morda te usmeritve ne potrdi in nas zavrne in razočara. A tisti, ki se vse življenje borijo, da dokažejo, da so vredni, nizajo spev žalostnih zgodb, kjer so se počutili kot odvečna roba tako pri starših kot okolici. Res je, vrednost nekoga ni samoumevna in spoštovanje, ki si ga pridobimo, ni trajne narave, saj se je za dobre posledice lastnih odločitev in dejanj potrebno truditi dan za dnem. In ko lastno samopodobo kot zrcalo uzremo v partnerskih odnosih, vprašanje, kdo zares smo, zažari povsem drugače. 

Vselej dostopne, razumevajoče in srčne ženske pogosto naletijo na zaprta vrata, klofute življenja in hlad src ljudi, ki jim prekrižajo poti. Kajti zrelih in duhovno prosvetljenih posameznikov, ki bi zali ceniti tisto, kar se daje samo po sebi, ni zares veliko. 

In tako poslušamo in beremo o zgodbah in ženskah ter moških, ki sobivajo, ustvarjajo, hrepenijo, iščejo in se učijo. Nekatere ženske razumejo, da je pojem ljubezni enak jemanju te svete energije le zase. Postanejo preračunljive in zvite, spretne in izredno mehke, saj s svojo žametno naravo znajo pridobiti vse tisto, kar hočejo. Nikdar se ne postavijo na stran pravičnega in pravega, pač pa se postavijo na stran sebe. Zveste so edinole sebi. Pogosto so hedonistične in skrajno posesivne do materialih stvari. Dojemajo se v superlativih in navzven žarijo zahtevo po spoštovanju, občudovanju in odobravanju. 


Takšne dame vsekakor niso avtobusna postaja, pač pa protokolarni objekt, v katerega se lahko vstopa le s povabilom in ustreznim pedigrejem. In kako takšen tip žensk razume pojem ljubezni? Le kot poligon za lastni užitek, performans in cilje. Ti cilji pa so vselej one same. Ali sploh lahko ljubijo svojo moške? Seveda jih, a le prek sebe in iskanja lastnega zadovoljstva in užitka.

Seveda lahko podobno povzamemo za moške, ki živijo le svoje sanje in za drugega človeka praktično nimajo ne časovnega, psihičnega, še najmanj pa emotivnega prostora. Kdaj šele na vrsto pride kvalitetni čas za ženske? Ah, le te so uporabna vrednost. Takšni moški niso empatični in tako ne zmorejo (ali pa ne znajo?) stkati čustvenih in čutnih vezi, ki so nujni predpogoj empatije (več o empatiji v kolumni Svet kapitala: Sočutje). 

Foto: Cristina Conti/Shutterstock

Po drugi strani pa srečamo ženske, ki ljubijo s polnim srcem in dušo. V njih ni trohice zaigranega, zato se večkrat spuščajo v odnose, ko rešujejo, tolažijo in sebe postavljajo na zadnje mesto. V ljubezni večkrat nimajo sreče, saj nezrel moški ne ceni ženske, ki se preda in ne igra iger večne samice, ki je neulovljiva. Žal prevečkrat privlačijo izkoriščevalske moške, ki jim je mar le zase. Pogosto naletijo na samouničevalne in negativne posameznike, ki jih na poti iskanja in dela celo ovirajo. 


In kako te ljube ženske razumejo pojem ljubezni? Kot skrb za druge. Pogosto se same sebi zdijo kot avtobusna postaja, ki je vselej tam, sprejemajoč vsakogar. Vselej dostopne, razumevajoče in srčne ženske pogosto naletijo na zaprta vrata, klofute življenja in hlad src ljudi, ki jim prekrižajo poti. Kajti zrelih in duhovno prosvetljenih posameznikov, ki bi zali ceniti tisto, kar se daje samo po sebi, ni zares veliko. A s časom in s trdim delom na sebi prepoznajo, da lastno samopodobo lahko spremenijo, jo izboljšajo in zapakirajo v popolnoma nov svet, kjer so suverene in spoštovane. In s časom, ljubljene.

Seveda pa so tudi takšne, ki želijo moške podjarmiti in sebe in lastno ženskost poveličevati. Ni potrebno posebej poudarjati, da je takšna drža nenaravna in daleč od zdravega razuma, zato posameznic, ki se ovijajo v »več vrednost«, nikdar ne izpolni. Tudi moški se v odnosu lahko razvrednoti in se počuti kot avtobusna postaja: vselej na razpolago, tam, da se nanj obrne kdor koli in kadar koli ... Vselej pripravljen pomagat in stati ob strani. Vsem. Kaj šele izbranki svojega srca. 

Ko vidimo, kako vredno je ob sebi imeti ljudi, ki so za nas pripravljeni prehoditi miljo dlje, jih nikdar več ne gledamo kot samoumevne. In ko sebe pričnemo jemati prehodno, lahkotno in neulovljivo, se ob nas zares marsikdo spočije. In predvsem, počuti vrednega. 

Zares težko je mestoma poiskati ravnovesje med moško in žensko dušo, med dajanjem in prejemanjem. Med zdravim egoizmom in preudarnim altruizmom. In sinergija, ki jo v partnerstvih soustvarjamo, je zares močna. Cilj vseh nas bi moral biti, da se dopolnjujemo. Povezujemo. Da s pomočjo iskrenega jezika in bližine, ki ni zaigrana, prehajamo v nove svetove do novih in celovitih odkritij. A če se do sebe in drugih vedemo, kot da s(m)o avtobusne postaje, vedno tam, nič vredne, same po sebi umevne … sinergij ne more biti. Zato je samospoštovanje tako pomembno. In naša samopodoba je kot kompas, po katerem usmerjamo hrepenenja in prek hrepenenj aktiviramo resnično podobo. 


Kot sem nekoč zapisala, je aktivacija sveti čas, ko pridemo do jasnega zaključka, da je nekaj potrebno storiti. Da je sprememba, čeprav neprijetna in se je bojimo, nujna. Saj v tem, kar smo in kar je, ni napredka. Ni zraka. Ni pretočnosti. In določena spoznanja, izkušnje ali pa življenjske zgodbe, ki so se nas dotaknile, v nas ustvarijo prazen prostor, ki ga je potrebno zapolniti. In ta praznina, s katero se soočamo v obdobjih življenja, je darilo, ki sicer ni okrašeno s pentljo, tako da ga kot takega ne prepoznamo … A aktivacija notranje moči, ko se zavemo, da smo na točki, od koder ni vrnitve, je neponovljiva.

Za dobro in uspešno življenje je nujno, da za zunanji premik poskrbimo sami. Ko drugim ne dovolimo več, da bi s seboj ravnali kot s predpražniki, jim pomagamo tako, da z njimi lepo ravnamo. In ko vidimo, kako vredno je ob sebi imeti ljudi, ki so za nas pripravljeni prehoditi miljo dlje, jih nikdar več ne gledamo kot samoumevne. In ko sebe pričnemo jemati prehodno, lahkotno in neulovljivo, se ob nas zares marsikdo spočije. In predvsem, počuti vrednega.