Takšnih vprašanj si vsekakor ni zastavljal Največji copat. Uglajen. Ne preveč lep. Uspešen, dokaj premožen, z zgledno kariero in morjem občudovalk. Kaj so pravzaprav videle na njem, je bilo večini treznih žensk uganka, saj jih je življenje streznilo do te mere, da so hitro zaznale ukane in igrice, ki vodijo le v izpraznitev notranje moči. Resda se je Največji copat vselej smehljal, saj je vedel, da nasmeh rodi nasmeh, za kakšno globljo resnico pa ni imel ne interesa in ne posluha. Imel je posebno prijazen stil govorjenja, ki je obljubljal samo nežnost brez kančka upora. Zato so ženske, ki so verjele iluziji in iskale večnost izdihov in vdihov brez konkretnih epilogov, Največjega copata naravnost oboževale in iskale raznorazne priložnosti za stik z njim. Res je, tem ženskam je znal hitro dati tisto, kar so želele. Vsaj za prvi hip. Njihove hrepeneče oči je takoj zaznal in odprl svoj trebuh, da je življenjsko energijo dam in deklic sesal vase. Nikdar ni ničesar konkretiziral in ko je katera od zagretih samic želela odgovor ali konkretizacijo platonskega odnosa, se je hitro zavil v molk, zbežal ali se sprl. Saj veste, razlog za prepir je pogosto banalen; tisti, ki konflikt želi, ima od njega korist. In tako je, kot čebelica, letal po cvetovih in se napajal z rilčkom in nožicami. Hranil je sebe, jemal in vračal bore malo. Služba, kjer so ljudje ves čas v stikih z drugimi ljudmi, kjer po vrhu vsega še potujejo, so prikladne telovadnice uma, prostori opazovanja in iskanja kratkočasja, kar številne simpatije nudijo, podpirajo in omogočajo.

Človek, ki nima jaza, nima niti sposobnosti jasnega uvida vase. Zato ne raste. In se le širi, kot mrtev rečni rokav. 

Največji copat je bil sicer v pravšnjih čevljih. Zelo sposoben za delo, ki ga je opravljal. Ker je bil veliko na terenu in na svežem zraku, je imel veliko časa za razmislek o svojih ciljih. V otroštvu so ga vzgajali strogo, zato ni znal izpreči in se posvetiti sebi, svojemu notranjemu svetu in čustveni poštenosti. Tako bi morda dojel, kako podlo igro igra. Kako je čustveno nenasiten, predatorski in izkoriščevalski? Največji copat je bil zelo strahopeten, pravi slabič pravzaprav. Kadar so v službi imeli težave, se je vselej umaknil in počakal, da minejo. Ko je vodja oddelka skušala z njim spregovoriti o težavah, se je zavil v jezo, zavzel vlogo žrtve in posegel po ostalih oblikah manipulacije, ki jih je tekom bivanja in sobivanja z ljudmi razvil. Ni bil pošten, ne jasen. Osrednji cilj je bil on sam, njegov ugled in člani družine, ki jih je vsakega posebej zavijal v vato. Seveda si je zatiskal oči pred težavami otrok in žene, ki jo je le s težavo prenašal. A ker je bil slabič in Največji copat, si tega ni nikdar v celoti priznal. Ujetnik Iluzije lahko nudi le iluzijo: kalno vodo, bežne nasmeške in plehkost. Ob ženi je bil kot polit cucek; kimajoč, izpolnjujoč ukaze in »zvest«. Seveda, pogledi še niso varanje, lepe besede še ne prekršek, in če nekdo nečesa ne vidi ali če se pač nek prekršek skrije, jaz ostane nedotaknjen, je menil Največji copat. In tako je čas tekel, Največji copat pa počasi ostarel. Ker ni ničesar videl, je še v pozni starosti vrtel iste misli in ideje. O tem, kako dober človek je on sam, kako čudovito družino ima. Človek, ki nima jaza, nima niti sposobnosti jasnega uvida vase. Zato ne raste. In se le širi, kot mrtev rečni rokav.

Prevelik copat pa je bil drugačnega kova. Nežen, mil in nekonflikten. Zato ni težko razumeti, da je on vselej potiskal voziček, nosil vrečke iz trgovin in zalival rože ter sadil solato. Prav tako ni težko razumeti, da je soprogi pomagal tako poslovno kot zasebno, ter da je intimno vselej razumel, da jo boli glava, nikdar premišljujoč, da ga pač koristi kot servis, ljubimka pa drugje. Prevelik copat je tako živel nežno, milo in spravno življenje. Vsi, ki so ga poznali, so ga občudovali. Vsi so ji ga zavidali, saj takšnega pridnega moža res ni lahko najti. Večkrat se je pošalil, da je copata, a da ima preveč rad svoje princeske in da ga uslužnost ne moti, da se s tem daruje zanje. Da uslužnost pač ni pogum in da je pogum najbolj seksi silnica za oba spola, Prevelik copat ni vedel. Da je pač uspavana v mehurček prijaznosti, kjer ne upa tvegati nesoglasja, tudi ne. In tako je on, podobno kot Največji copat, verjel v iluzijo. In tako bo z mislijo o zvesti ženi po vsej verjetnosti dočakal starost. Če se le ona ne bo premislila in ga zapustila. Saj veste, ob bogatem ljubimcu je vsak še tako dober servis plačljiv in nadomestljiv.

Kako lahko ženske sploh so ženske ob moških, ki namesto odprtega pogovora bežijo v nadstreške, kosilnice in nogomet? 

Največji copati in največje izkoriščevalke v kolektivno zavest moškega in ženske ukalupljajo strupene misli in kvarljive relacije moči. In kaj manjka Največjim copatom? Prava ženska, ki bi jih vzgajala in oboževala ter obenem naučila, kaj pomeni imeti jaz. Integriteto in pogum. Mar ni nekaj najbolj žalostnega na tem svetu opazovati odrasle, suverene in sposobne moške, ki se ob svojih soprogah prelevijo v Največje copate, četudi znajo hoditi v ravno pravšnjih čevljih in klatijo zvezde z neba, izumljajo, služijo in nadvse bogato skrbijo za potomstvo? Mar ni groteskno opazovati moške, kako capljajo za gospemi in se muzajo ob vsaki konkretni »ženski«, v strahu pred domačo metlo? Četudi nosijo domov denar in podpirajo vso domačo živelj, ki le čaka, kaj bo padlo na mizo, imajo vendarle  pravice? A zakaj so jih pozabili? Kdo je uničil moč moškega in moč ženskega? Mar ni prav obupa vredno opazovati te silnice odnosov moči, ko moški niso več moški in ženske ne več ženske? Kje so mehkoba, nežnost, milina, ljubeznivost? Kako lahko ženske sploh so ženske ob moških, ki namesto odprtega pogovora bežijo v nadstreške, kosilnice in nogomet? Tako kot so žalostni Največji copati, so ženske, ki pozabijo na moč vode. Na jezik ljubezni. Ki so polne agresivnega ognja do vseh, ki se ne uklonijo njihovim pogledom. Ki so preračunljive izkoriščevalke. In kako lahko ženska ljubi moškega, ko uniči njegovo potenco in ga oblikuje po svojih egoističnih težnjah, iz njegove veličine oblikujoč malenkostnost, postavljajoč sebe in svoj zarod kot vrh vseh stvaritev? Res je čas več kot dozorel za rehabilitacijo pozicij moči med spoloma in predvsem, za resnično soočenje s pojmom ljubezni, ki ima z zakoni, hipotekami in prikritimi oblikami manipulacije, izkoriščanja in skorajda pohabljanja, kaj malo skupnega.