Bil je moški prepovedi, odpovedi in naučen, da je vreden samo, če se razdaja. Niso ga naučili jezika ljubezni, poznal je le jezik moči in dokazovanj. Marie je to zaznala in se ga hitro oklenila in bila odločena, da ga nikdar ne izpusti. Tekom let se je priučila raznih nians čustvenega izkoriščanja in manipuliranja, brez zavedanja, kako slab vpliv ima na celotno družinsko klimo. Kastracija, kar pomeni prepoved iskanja veselja in užitka po naravnem redu stvari, privede do psihološke impotence tako partnerja kot otrok, ki se večkrat umaknejo v stanja, ko se jim ni potrebno dokazovati, saj je potenca sila, ki gradi. A ne izbira, kaj bi gradila. Zdrav moški rad pogleda lepo zaobljeno telo tam, kjer se mu odpre polje domišljije in potence ter strasti, ki jo običajno prevede ali v posel ali delo doma, na vrtu. Moški, ki je ljubljen, se v ljubeče gnezdo vrne prav rad. In zdrava ženka se temu pogledu njenega samca nasmehne, saj razume, da je njen moški zdrav. A Marie ni bila ne ženstvena in ne zdrava. Umberta je stalno nadzorovala, prikrito in nežno, skoraj nevidno. Realnih seksualnih spojev je veliko manj, kot bi pričakovali, trdijo številne raziskave, saj se moške na razne načine kastrira, tako kulturno kot simbolno. 

Pri moškem prepovedi je popularna seveda tista ženska, ki se vede kot samica, ki se nikdar ne preda in ukloni, ki vselej pušča prostor za boljšo večerjo, lepši avtomobil, bolj dragocen nakit ali dober seks. Nikdar dovolj dobro. Ne, on je bil vselej premalo ali preveč. Nikdar pravšnji. 

In ker je Marie njegova znanja in roke želela le zase, ga je uničevala počasi in neslišno, z nasmehom in krivdo kot valuto, ki zgodovinsko gledano, nosi veliko višje obresti kot depoziti v bankah. Bila je resnično precizna čustvena spletkarka, ki je dosegla prav vse, kar si je zadala. Pred njim je vselej igrala ubogo žrtev in njegovo plemenito srce črpala in prav uživala, ko je krvavel za njene cilje in številne kaprice, ki jim ni bilo konca. Da se spodobi, da se njo kot kraljico pita in ščiti, razume in ujčka, se je Umbertu zdelo samoumevno, saj ni poznal drugačnih praks. Nikdar se ni vprašal, kaj v odnosu dobi on sam, kaj pa prejeme. Njegovo delovanje je bilo stvar navade, in tako je mineval čas. Vodila sta uspešno skupno podjetje. On navzven, ona za hrbtom, z večnim nasmeškom in dobro voljo, skrivajoč vse preračunljive namene, ki so ji dajali visoke finančne nagrade in donose. Poigravala se je z njim prek prijaznega obraza in zahrbtnih potez, na kar so ga večkrat opozorili njegovi prijatelji. A Umberto, počasi že v letih in po vseh družinskih obvezah brez moči, ni imel možnosti izhoda. V odvisnost in utrujenost je le tonil…

Njeno spretnost je opazila marsikatera ženska, ki se je Umberta ognila v velikem loku, saj so moški, ki ne prepoznajo čustvenih manipulacij svojih žensk, vselej njihove žrtve, ki s seboj potegnejo vse morebitne rešiteljice, ki skrbno kovane prevare hitro prepoznajo. In Marie je ostajala brez konkurence. Vodila ga je in menedžerirala njegovo slo, ki je tako ali tako ni kaj dosti ostalo, saj se je neprestano procesiral za njene interese in cilje. Kmalu ga je zdresirala v dajalca, ki je s seboj vselej nosil krivdo, saj ni nikdar ničesar naredil zanjo dovolj dobro, kar je bil glavni trik njene pretkane igre. Pri moškem prepovedi je popularna seveda tista ženska, ki se vede kot samica, ki se nikdar ne preda in ukloni, ki vselej pušča prostor za boljšo večerjo, lepši avtomobil, bolj dragocen nakit ali dober seks. Nikdar dovolj dobro. Ne, on je bil vselej premalo ali preveč. Nikdar pravšnji. Da je tak odnos tipičen odnos frustracij in da se z nasmehom pride najdlje, je Marie vedela. Seveda pa se milimeter dlje pride s tarnanjem, pritoževanjem in vedenjem grlice, ki vselej potrebuje zaščito. Njen prikrit hedonizem, ki se je napajal v njegovem podrejanju njenim muhastim željam, pa je prepoznala ženska, ki se ni pustila odgnati. Prišla je v vlogi starejše terapevtke, ki je Umbertu nadomestila vselej zahtevajočo in nenasitno mater, ki je sina uničevala po obrokih, podpirala snaho in skrbela, da ne bo pogledal predaleč ali pregloboko. Ujet, prijazen, darežljiv in skrben moški je trofeja, ki je ne gre spustiti iz rok. In sin, ki streže egu staršev, je večni ujetnik, ki se pogreza v specifično nemoč. To je nemoč poguma pogledati stvari takšne, kot so in ne tako, kot jih slikajo nenasitne manipulativne ženske, ki obračajo celo smer vetra, da bi ohladil njihovo nedrje. 

Marie je Umbertu večkrat očitala, da ni dovolj čustveno inteligenten, saj ne razume njenih potreb in se ne zanima dovolj za svoje otroke in je, tako kot mnogo prikrito nevrotičnih žensk, z njim manipulirala neusmiljeno. Kadar ni bilo dovolj očitanje, se je lotila teme zdravja in si izmišljevala goro simptomov, da ga je ohranjala na varni distanci brez moči in energije. Seveda pa so bili otroci njena trdnjava, od koder je uveljavila interese in ga dotolkla brez milosti. 

Je že kje opisano, koliko vrst in izrojenih oblik sebičnosti poznamo? Čas bi že bil, da koprena pade. In tako kot voda ali elektrika, ki vselej izbereta pot najmanjšega odpora, je Marie delovala v javnosti, v svetu in z ljudmi, ki jih je kar vse imenovala prijatelji, seveda s tehtnim razlogom. O nikomer ni nikdar povedala, kaj si misli, saj je vselej skrbela, da je bila njena podoba koherentna, zgledna, brez napak in tako domnevno v vseh iščoč tisto lepo plat, kar je utrujeni Umberto razumel kot dobroto njenega srca. Skrbela je, da zares ne bi spregledal in prepoznal razpok njene osebnosti, ki je bila precizno preračunljiva in nadvse sposobna uigravanja v karkoli, kar je služilo njenemu interesu. Seveda pa je izbrala tiste, od katerih sta z možem imela korist. Ker se je Marie že zgodaj v življenju naučila manipulacije in ker je instinktivno vedela, da mora potencialno sovražnico ohraniti dokaj blizu, je bila navidezno presrečna, ko je Umberto naznanil, da se je odločil za terapijo, saj mu je grozil sindrom izgorelosti. Terapevtka je iz lastnih in predvsem tujih izkušenj še predobro vedela, da se pod besedo ljubezen skriva marsikaj, zato ga je osvobajala odločno in prav nič boječe. Pod besedo ljubezen se ne skriva le posedovanje in lastninjenje drugega, ekonomska varnost, status, lastna dobrobit in energijska bilanca, saj ni bolj taktičnega odnosa kot drugega usmeriti proti cilju tako, da dela namesto nas. Nekdo bo takšni lastnosti rekel inteligenca, a etična presoja veli, da ji rečemo vsaj skrajno egoistična sprevrženost, ki se hrani in povampiri.  In egoisti lastno sposobnost čustvenega izigravanja skrijejo v nasmeške in lepe besede, saj bolj kot vse cenijo lastno udobje, za ohranjanje katerega so pripravljeni marsikaj potrpeti in odigrati prizore, ki jim koristijo; od laži do raznoraznih dram, pri katerih pridobijo čustveno energijo nedolžnih žrtev, ki se praznijo preko medija lastne plemenitosti.

Marie je Umbertu večkrat očitala, da ni dovolj čustveno inteligenten, saj ne razume njenih potreb in se ne zanima dovolj za svoje otroke in je, tako kot mnogo prikrito nevrotičnih žensk, z njim manipulirala neusmiljeno. Kadar ni bilo dovolj očitanje, se je lotila teme zdravja in si izmišljevala goro simptomov, da ga je ohranjala na varni distanci brez moči in energije. Seveda pa so bili otroci njena trdnjava, od koder je uveljavila interese in ga dotolkla brez milosti. Lastnost, ki ji rečemo pogum, je edina dimenzija, ki ljudem pomaga, da se rešijo okov mentalnega, duševnega in emocionalnega suženjstva, kar je terapevtka vedela. Umberta je počasi odpirala in mu prikazala, kako zelo uporabljen je in kako je ime za družino zanj le sinonim za številne dolžnosti, brez pravic. Umberto je le delal, stregel in reševal. In pogum, da si upajo pogledati resnici v oči, da prepoznajo sence svojih izbrank in njihove apetite, da si vzamejo čas za kritično oceno njihovih potez in da sledijo tistim ljudem, ki so jim pripravljeni pomagati odpirajoč vrata v resnične namere onih, ki so najbolj pretkani, je zlata vreden. Terapevtka je pred realno kastracijo, ki jo izvajajo številne ženske in obratno, nasilje in psihološko izsiljevanje, ki ga izvajajo moški kot plod celovite izkrivljenosti odnosov, v katerih se procesiramo, prepoznavala hitro in učinkovito. In pogum, ki pomaga, da prepoznamo, v kaj nas usmerjajo pomembni drugi, vselej tlakuje pot žalosti. In Umberto je proti koncu delovne kariere prihajal do uvidov in spoznanj, da je zavozil življenje. Ko je v podjetje pričela prihajati mlada pravnica, ki je ravno prebolela raka, hči alkoholika in duševno bolne mame, ga je streznilo. Prvič je dojel, kaj vse ženske prenesejo in kako druge znajo sebe postaviti na piedestal ugodja, čakajoč in velujoč le izpolnitve. Marta, pametna in prodorna ženska, od njega seveda mlajša dvajset let, mu je hitro zlezla pod kožo. Pravzaprav v trenutku, ko jo je zagledal. Njena drža, njena moč in pogum sta ga presunili. Seveda se je nesmrtno zaljubil in prav vseeno mu je postalo za Marie in že zdavnaj poročene in odrasle otroke, ki so ga obravnavali kot sredstvo za dosego ciljev in udomačevali s krivdo, pritoževanji in nerganjem. Ona, ki ga je neusmiljeno treznila in od njega pričakovala odločitev, ga je rešila.

Kdo v tej zgodbi ste, kako delujete? Osvobajate in gradite mostove, ali le manipulirate in zganjate cirkus samo zato, da bo nekaj tako, kot naj bi bilo zaradi nepomite posode ali prepozne ure prihoda domov? 

Seveda je od Marie odšel in seveda je vreščala, grozila, ga tožila in ga nasploh uničevalno blatila, a Umberto se je v sebi le smehljal. Kajti moški, ki je ljubljen in zadovoljen, premika gore in se požvižga na govorice in cel svet, saj tisti, ki zares ljubi in je ljubljen, ni suženj nikogar več! Moški, ki najde izpolnitev prek ljubečega erotičnega pristnega stika z žensko, ki zna dajati, je nepremagljiv. In Umberto je nekdanjo ženo bogato izplačal, novo žensko, ki ga je osvobajala, pa le občudoval, saj je nositi po rokah in ji igrati služabnika mu ni bilo več treba. Saj zdrave ženske znajo poskrbeti zase in moškemu dati občutek, da so suvereni, neodvisni in ravno zato zanje nezamenljivi.

In kdo ste vi, dragi bralec, draga bralka? Kakšni smo? Ste? Ste čustveno inteligentni ali izrabljate sposobnost čutnosti za mobilizacijo resursov drugega, ki ga ujamete in izžamete? Zatirate, teptate ali znate biti darežljivi? Sodite in vpijete na stranke, zaposlene in ste nasploh tiranski, ko pa pride mimo šef, pa prijazni in navidezno pošteni? Kdo v tej zgodbi ste, kako delujete? Osvobajate in gradite mostove, ali le manipulirate in zganjate cirkus samo zato, da bo nekaj tako, kot naj bi bilo zaradi nepomite posode ali prepozne ure prihoda domov? Kdo v tej zgodbi bi želeli biti? V kom se najbolj prepoznate? Komu pripisujete krivdo in koga manipulirate z njo? Kaj date in kaj dobite? Ste čustveno zreli ali polni pristranskih ocen, ki ščitijo le vas in vaše interese? Imate pogum, da živite svobodno in osvobajate? Kajti tako, kot se vedete v ljubezni, tako se vedete v življenju nasploh. In biti osvobojen prisil krivde in izrabe konteksta je prava pot, ki jo uberejo ljudje časti, integritete in modrosti. Vsak od nas pa se mora odločiti za pogum in svobodo ali suženjstvo in krivdo. Izbira je vselej težka, naša in neobhodna. Umberto je izbral. Srečo.