Scena je podobna tisti o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi. Kjer se kar naprej odkrivajo novi in novi primeri oziroma bolje nove in nove mreže tistih, ki so zlorabljali. In tistih, ki so zlorabljeni. Zadeva je grozljiva. In nagnusna. Celo Frančišek je, se zdi, izgubil kompas. Zanj značilno moralno noto. Kar zmore, je molitev za žrtve spolnih zlorab. In da prosi Boga za odpuščanje za one člane njegove Cerkve, ki so to počeli. In ki to počnejo naprej. Kar zelo verjetno ne bo kaj dosti pomagalo. Nikomur. Niti žrtvam. Niti storilcem. Niti Cerkvi. Stvar teče in bo tekla naprej. 



Moška seksualnost
V obeh primerih pa gre za neko jasno istost: za problematizacijo in kriminalizacijo moškega libida. Moške seksualnosti. Za spolne zlorabe otrok v Cerkvi je kriva moška seksualnost. Za posiljene in spolno zlorabljene ženske pa tudi. Gre za individualne zgodbe. Individualne žrtve. In individualne pošasti. Ki jih vodi moški spolni gon. Nekak moški seksualni instinkt. Ki skozi oba diskurza postaja nekak obče kriminaliziran objekt današnjega časa. Ki je problematičen. Ki ga je treba regulirati. Zatreti. In odpraviti. Ali vsaj nadzirati. Strogo nadzirati. Ker sicer proizvaja škodo.
Čeprav bi bila že tudi zgolj takšna ideja o generalni negativnosti moške seksualnosti problematična drža in gesta, se tokrat zgodba (žal) ni ustavila na tej točki. Ampak se je razlila. Aktivirala je bazični odpor, bazično sovraštvo do moških nasploh in v celoti, ki se zdaj razliva po zahodnih družbah. To generalizirano in nadpersonalizirano sovraštvo do moških neprijetno spominja na antisemitizem v Nemčiji v času Hitlerja. Kjer je bil ideološki diskurz zastavljen enako: kriv si, ker si član določene skupine. V konkretnem primeru Jud. Če si Jud, si po definiciji slab. In če si Jud, te je treba odpraviti. Četudi si ti kot oseba povsem v redu. Nisi naredil nič slabega. Ti ni česa očitati. Ampak si Jud. In kot Jud si kriv. Ali vsaj sumljiv. Zato te je treba najprej strpati v geto. Nato pa še v koncentracijsko taborišče. Ter upliniti. Z nesnago in sovražniki je treba ravnati tako. Treba je družbo očistiti zla. Torej Judov.

Moški niso več moderni. In sprejemljivi. Danes zahtevamo le ženske. V obeh telesnih zgradbah. Ker ženske so menda po definiciji dobre. Ženske so svetli spol. In sveti spol. Zato je treba moška telesa spremeniti funkcionalno v ženske.

Kulturno kastriranje moških
Protimoški diskurz na Zahodu danes poteka po isti logiki. Kriv si, ker si član določene skupine. V konkretnem primeru, ker si moški. Če si moški, si po definiciji slab. In če si moški, te je treba odpraviti. Četudi si kot oseba povsem v redu. Nisi naredil nič slabega. Ti ni česa očitati. Ampak si moški. In kot moški si kriv. Ali vsaj sumljiv. Namesto tega, da moške trpamo v geto in uplinjamo v koncentracijskih taboriščih, danes za njihovo izginjanje uporabljamo druge tehnike. Na primer socializacijske. Fantki naj razvijajo ženske lastnosti. Naj jokajo. Itd. Igrajo naj se z igračami za deklice. Pardon, igrač za dva različna spola sploh ni več. Imamo namreč enospolno družbo. Moške lastnosti je treba socializacijsko zatirati. Moški niso več moderni. In sprejemljivi. Danes zahtevamo le ženske. V obeh telesnih zgradbah. Ker ženske so menda po definiciji dobre. Ženske so svetli spol. In sveti spol. Zato je treba moška telesa spremeniti funkcionalno v ženske. Tako imajo danes otroci dve materi. Očeta pa ne več. Itd. Ipd. Kar počnemo, torej niso koncentracijska taborišča. Ampak kulturna nivelizacija. Če hočete. Kulturno iztrebljanje moških. Ali kulturno kastriranje moških kot drugačnega spola od žensk. Kot drugega spola. Ker danes drugi spol niso več ženske. Ampak moški.
Stvar spet neprijetno spominja na nekatere druge tehnike in procese. Na primer na iztrebljanja domačinov, ki so jih izvajali Zahodnjaki v neevropskih družbah. Tudi ti procesi so bili vodeni ideološko. Povezani z odporom. In nabiti s sovraštvom. In čeprav smo v primeru zahodnega ravnanja z domačini in nemškega ravnanja z Judi na Zahodu vsaj v glavnem dojeli, da gre za neustrezne prakse in ravnanje, danes ponavljamo isto logiko in prakso zoper moške. Pri tem pozabljamo na temeljno dejstvo: kadar se katero koli čustvo sovraštva razlije po kateri koli družbi kar vsepovprek proti eni kategoriji njenih članov, je to za družbo nevarno stanje. In početje. Za tiste, ki so žrtve tega sovraštva. In za tiste, ki sovražijo. Konec koncev, gledano s časovne razdalje, danes vemo, da so bili bolj problematični evropski kolonizatorji kot domačini. Torej tisti, ki so sovražili. In da so bili bolj problematični Nemci kot Judje. Spet tisti, ki so sovražili. Ali to pomeni, da bo časovna perspektiva pokazala, da so danes bolj problematične ženske s svojim protimoškim ravnanjem kot moški? Se bojim, da da. Kajti, kot sem rekla: kadar se čustvo sovraštva razlije po kateri koli družbi kar vsevprek proti eni kategoriji njenih članov, je to za družbo nevarno stanje. In to zato, ker se o stvari več ne misli. Se je ne skuša razumeti.



Razmisleki
V današnjem splošno razširjenem sovraštvu do moških nasploh in do moške seksualnosti še posebej pa bi bilo treba razmisliti o kar nekaj stvareh.
Prvič o tem, da gre pri današnji gonji proti moški seksualnosti za družbenozgodovinski proces. Kot je šlo za družbenozgodovinski proces v zahodni gonji proti Judom. Ker marksistični teksti niso več v modi, ljudje ne poznajo več Marxove Kritike židovskega vprašanja. Kjer je Marx antisemitizem analiziral natančno s tega zornega kota. Če to družbenozgodovinsko gesto ponovimo v analizi današnjega antimoškizma (ne bom zapisala antimačizma, ker to pomeni nekaj drugega), lahko ugotovimo, da sedanji kapitalizem enako kot Marxov še vedno potrebuje svoje Jude. Ki so danes moški. Tudi vemo, zakaj: ker so moški v svojem tradicionalnem socialno-kulturnem spolu (torej genderju) postali za današnji kapitalizem nepotreben in neuporaben spol. Danes funkcije reprodukcije gospostvenih razmerij današnjega kapitalizma bistveno uspešneje opravljajo ženske kot moški. Najbolj ilustrativen primer za to dejstvo sta Thatcherjeva in Merklova. Pa številne druge ženske na vodilnih položajih. Zato danes boj za več žensk na vodilnih položajih ni leva protikapitalistična strategija. Ampak desna politika. Saj izboljšuje delovanje sedanjega kapitalizma. In reprodukcijo za ta kapitalizem značilnih gospostvenih razmerij. S tem pa moč in oblast kapitala. Kapitalizma ne najeda. Ampak ga krepi.

Tudi ženske vedo, da imajo moč. In jo uporabijo. Ženske vedo, da je seks njihovo orožje. In ga uporabijo. Ko se jim splača. Gre za delovanje kalkulativnega uma. Po logiki: če bom naredila to, kar hoče, bom dobila, kar hočem. 

Kapital potrebuje antimoškizem
V tem smislu je splošno razlito sovraštvo do tradicionalnega zahodnega moškega spola zgodovinsko logično. In nujno. Za kapital. Za njegovo preživetje. Zato ga današnje zahodne družbe dovoljujejo. Spodbujajo. In slavijo. Ker jim služi. Ker ga potrebujejo. In to življenjsko potrebujejo. Za gospostvene pozicije tistih, ki v današnjem kapitalizmu vladajo, je kriminalizacija moških in moškosti kar vsepovprek tehnika reprodukcije njihove moči vladanja, saj tradicionalne zahodne moške kot današnjemu kapitalizmu nepotrebne odpravlja. Tisti, ki to kriminalizacijo in odpravljanje izvajajo, pa opravljajo delo, ki kapitalizem krepi in ohranja. To pa so danes prav ženske (s svojim sovraštvom do moških) in cela vrsta civilnih in drugih protimoških gibanj (ki čistijo zahodne kapitalistične družbe elementa, ki ga te družbe več ne potrebujejo oziroma jim več ne koristi).
A to je makrozgodba protimoških sentimentov in aktivnosti. Obstajajo pa tudi mikrozgodbe. Oziroma mikrozgodba. Ki je kulturnozgodovinska matrica. Ki jo konkretni posamezniki in posameznice sicer individualno variirajo. A je še vedno v osnovi ena matrica.

Če ženska, ki seksualnost z moškim doživlja kot neugodno, živi v družbi, ki vsako nelagodje v seksu z moškim enači s spolno zlorabo, potem je jasno, da je večina žensk v svojih očeh in očeh drugih spolno zlorabljena. In danes na Zahodu živimo v takšnih družbah. 

In kalkulativni um
Ta matrica ima več dimenzij. O eni sem že pisala v svojih kolumnah o Weinsteinu. Če na kratko ponovim: ženske so z Weinsteinom (in drugimi moškimi, ki so jih spolno zlorabili) počele, kar so moški želeli. Molčale. In profitirale. Zdaj govorijo. So žrtve. In spet profitirajo. V številnih primerih t. i. spolnih zlorab na Zahodu gre za tiho igro. Ki jo obe sodelujoči strani sprejemata. Ker imata obe od nje koristi. Moški dobijo seks za to, da dajo ženski delo (zelo pogosta, verjetno celo najpogostejša različica). Ena moč se zamenja za drugo. Ena dobrina za drugo. Moški vedo, da imajo nekaj, kar ženske hočejo. In za to postavijo ceno.
A velja tudi nasprotno. Tudi ženske vedo, da imajo moč. In jo uporabijo. Ženske vedo, da je seks njihovo orožje. In ga uporabijo. Ko se jim splača. Gre za delovanje kalkulativnega uma. Po logiki: če bom naredila to, kar hoče, bom dobila, kar hočem. Ta logika implicira, da ženske v njeni realizaciji sodelujejo. Pač zato, da dobijo nagrado. V Hollywoodu vlogo.
Zato sem zapisala, da ženske v tej igri niso žrtve. Ampak soakterke. Soakterji pa so sokrivci. Zato sem zapisala, da bi bilo primerneje kot na žrtve na večino dam, ki so z Weinsteinom in drugimi v njihovih perverzijah sodelovale, gledati kot na sokrivke. In dokler sokrivcev ne ustavite, igra teče naprej. Neka dama, ki od blizu pozna slovenski poslovni svet, mi je povedala, da bi bila sama, če bi sprejemala te ponudbe, zelo bogata. Jih ni. In ni bogata. Povedala pa je tudi, da pri tovrstnih menjavah dela za seks ne gre za seksualno zlorabo. Ampak za posel. Za čisti posel. Ki ga vodi kalkulativni um. Z zanj značilno logiko koristi. In natančno ta logika je jedro problema. Je namreč normalna, hvaljena in stimulirana logika današnjega kapitalizma. V slovenskih šolah celo menijo, da bi jo morali v okviru posebnih predmetov zavestno razvijati že v osnovni šoli. In jo pozitivno nagrajevati.
Kar gre pri nerazumevanju tovrstnih poslov v izgubo, je, da obe strani vanje privolita. In da zato tu ni mogoče govoriti o spolnih zlorabah. In da sploh ne gre za to, da ženske nimajo moči. Ampak jo imajo. Česar na splošno noče nihče slišati. In razumeti. Zapovedani ideološki diskurz slika ženske kot žrtve. Kar ne le da ni točno. Ampak tudi onemogoča razmišljanje o tem, ali ženske znajo danes to svojo moč uporabljati. Ali zanjo prevzemajo odgovornost. In ali prevzemajo odgovornost za posledice uporabe te svoje moči. To, da so ženske potisnjene v (katoliško) pozicijo žrtve, jih neustrezno odvezuje lastne odgovornosti. Kar je na splošno nerazumljeno. Z nekaj izjemami. Med katerimi je na primer urednica revije Philosophie Magazin in avtorica knjige Die potente Frau Svenja Flasspöhler.



Žensko seksualno neugodje
Naslednji problem, ki v današnji splošni poplavi sovraštva do moških in njihove seksualnosti ostaja nepremišljen, je problem enačenja ženskega nelagodja, ki ga čutijo pri seksu z moškim, s spolno zlorabo. Zdi se, da je prevladalo stališče, da je vsak seksualni stik z moškim, ki ženskam ni »fajn«, isto kot spolna zloraba. A je tudi ta logika, enako kot ostale zgoraj opisane, netočna.
Žensko nelagodje ob seksu z moškim je namreč konstitutivno za žensko heteroseksualnost. Če povem maksimalno poenostavljeno: gre za to, da se ženska libidinalna matrica v osnovni različici izoblikuje v diadi z objektom nege, ki je praviloma mati. To pomeni, da je homoseksualna. V tej matrici je kot pravi objekt ljubezenskega življenja za deklico definirana mati, torej ženska. Moški v to matrico ni vpisan. Kompleksen proces učenja je potreben, da majhna deklica, katere matrica je homoseksualna, postane heteroseksualna ženska. A četudi ta proces učenja uspe in je primarna homoseksualna matrica uspešno potisnjena, heteroseksualna ženska v stiku z moškim nezavedno ve, da gre za napačen objekt. Za napako v izboru objekta. Da gre za objekt, od katerega ne more pričakovati seksualne zadovoljitve.
Kar ne pomeni, da ženske v seksu z moškimi ne morejo uživati. Lahko. A je to stvar sekundarnega učenja. Oziroma tega, da seks z moškim izkusijo kot zadovoljujoč. Za kar pa mora biti izpolnjena vrsta pogojev. Eden ključnih je, da moški zna ženski pokazati, da je seks z njim za njo lahko nekaj dobrega. To pomeni, da zna žensko seksualno zadovoljiti. Kar pomeni, da se je moral tudi sam tega naučiti. Ni zanemarljivo, da so še manj kot pred sto leti sina, ki je bil dovolj star, v javno hišo vodili na pouk kar očetje. Pri Trobriandcih je na primer to učenje prevzela teta. Itd. A danes nihče nikogar več nič ne uči. In posledice so znane: ženske se v seksu z moškimi v glavnem ne naučijo tega, zakaj bi lahko bil seks z moškimi nekaj dobrega. Pozitivnega. Seks z moškimi preveva nelagodje, ki izvira iz njihove primarne homoseksualne matrice. Kot je izkušnjo svoje prijateljice opisala neka meni dobro znana ženska: dvakrat na mesec pač stisne zobe, da je mož zadovoljen in da je ne vara. Katastrofa! In to za oba. Za moškega. In za žensko.
Če ženska, ki seksualnost z moškim doživlja tako, torej kot neugodno, živi v družbi, ki vsako nelagodje v seksu z moškim enači s spolno zlorabo, potem je jasno, da je večina žensk v svojih očeh in očeh drugih spolno zlorabljena. In danes na Zahodu živimo v takšnih družbah. Zato ni nič čudnega, da vedno več in več Zahodnjakinj poroča o tem, da so bile ali da so spolno zlorabljene. Kar pa v resnici ni točno.

Iz kategorije spolnih zlorab bi bilo treba izločiti tisti seks, ki je posel. Posel, v katerega so ženske soakterke privolile zato, ker so od tega pričakovale in/ali pridobile koristi. 

(De)kriminalizacija odnosa
Doslej zapisano pomeni več stvari. Prvič, da je napačno enačiti spolno zlorabo z vsakim ženskim nelagodjem v seksu z moškimi. Drugič, da bi bilo treba bistveno bolj natančno ločiti eno in drugo. Kar ženske, ki poznajo vse tri izkušnje – zadovoljujoč seks z moškim; seks z moškim, ki sproža neugodje; in spolno zlorabo – tudi zelo jasno ločijo. Tretjič, bilo bi priporočljivo mladostnike učiti zadovoljujočega seksa. Morda ne tako, kot je predlagal Rugelj. Vsekakor pa na katerega od načinov, ki so že družbeno in zgodovinsko preverjeni. Četrtič, predvsem bi bilo mladeniče treba naučiti, kako prepričati ženske, da je seks z njimi zanje lahko ugoden. In zadovoljujoč. In petič, iz kategorije spolnih zlorab bi bilo treba izločiti tisti seks, ki je posel. Posel, v katerega so ženske soakterke privolile zato, ker so od tega pričakovale in/ali pridobile koristi. Povedano seveda ne velja, kot sem že velikokrat zapisala, za posilstva.
A se bojim, da se zgoraj opisani ukrepi v zahodnih družbah ne bodo uresničili. Pač zato, ker tudi današnji kapitalizem potrebuje svoje Jude. In ti so zdaj moški. In begunci. Kot so to bili včasih Judje. In ženske. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.