Kar je res. Kapital že kar lep čas različno obdavčuje tako moške kot ženske. Kapital je nekje od srede dvajsetega stoletja začel sistematično tržiti vse, česar dotlej ni tržil. Začel je tržiti naša privatna življenja. Naše privatne zahteve. Naše želje. Zadnjič sem pisala o tem, kako je začel tržiti ženska telesa. Kako je za ta telesa postavil nedosegljive tržne standarde. Zaradi katerih se žensko telo slehernice, ki tem standardom nasede, spremeni v neskončen trg. In s tem v neskončen vir zaslužka. Za kapital. 

Torej: da, ženske smo trg. Na naš socialno kulturni spol, torej gender, so vezani posebni načini služenja. Posebne strategije in taktike izkoriščanja. In posebne vrste profitov. Enako velja tudi za moške. Oba trga sta znanstveno vodena. In oba sta skozi eksploatacijo oseb, ki so predmet tržnega služenja, tudi posebna načina podrejanja moških in žensk. Podrejanja, ki je ne le ekonomsko. Ampak tudi socialno. Politično. Moralno. In simbolno.

Morda je najbolj absurden del te zgodbe dejstvo, da so nam natančno ženske, ki najbolj intenzivno sledijo tržno zapovedanim standardom ženskosti, predstavljane kot ideal emancipacije. 

A ostanimo pri ženskem eksploatiranju s strani kapitala. Žensko telo se trži skozi različne strategije. Kot prvo, lepoto, ki in kako je tržno definirana, smo že obravnavali. Druga strategija je zdravje. Ki velikokrat – na primer, ko gre za hujšanje – sovpada z lepoto. Zadnjič sem brala neki zapis, v katerem so strokovnjaki za hujšanje razpravljali o tem, kako napačno je, da ženske hujšajo zato, da bi dosegle lepoto. Da pa je pohvalno, da vedno več žensk hujša zaradi zdravja. Pri tem tem strokovnjakom in strokovnjakinjam ni kapnilo, da ženske pogosto, zato ker jih je sram dejstva, da so padle na finte trženja lastnih teles prek tržno zapovedanih standardov lepote, opravičujejo hujšanje tako, da trdijo, da hujšajo zaradi zdravja. Številne ženske, predvsem tiste »emancipirane«, so dovolj pametne, da znajo izbrati tisto različico tržno zapovedanega predrugačevanja lastnega telesa, ki je ideološko sprejemljiva. Kar kaže na to, kako perfidno se ženske ujamejo v lastno trženje.



A tu so še številni drugi načini trženja in obdavčevanja žensk. Ženska moda. Ženska kozmetika. Ženska gospodinjska dela: peka, kuhanje itn. Žensko razumevanje odnosov. V partnerstvu. Do otrok. Med prijateljicami. Ženske fantazme. Izmed katerih so najbolj zanimive tiste, povezane s tako imenovano žensko sentimentalno literaturo. In še marsikaj bi se našlo. Zato, ja: od nas na prav posebne načine služijo. In nas na prav posebne načine obdavčujejo.

Iluzorno je misliti, da je to mogoče enostavno odpraviti. Temu se bo upiral kapital. A temu se bodo upirale tudi ženske. Marsikatera emancipiranka pridno sledi vsem tržno zapovedanim vidikom lastne ženskosti. Je suha. Da ne rečemo anoreksična. Nosi tangice. Se z vsemi sredstvi bori za napredovanja. In visoke položaje. Je lepa po tržno zapovedanih standardih. Je zdrava po tržno zapovedanih standardih. Je alternativna po tržno zapovedanih standardih. Je emancipirana po tržno zapovedanih standardih. Itn. Skratka, se prostovoljno podreja s strani kapitala zapovedanim oblikam lastne eksploatacije. In tega sploh ne uvidi.      

Izstop iz uveljavljenih načinov trženja ni enostaven. Kar pa ne pomeni, da gre obupati. Nasprotno, treba je kar naprej razmišljati o tem, kako nas tržijo. Kako nas izkoriščajo. 

Morda je najbolj absurden del te zgodbe dejstvo, da so nam prav ženske, ki najbolj intenzivno sledijo tržno zapovedanim standardom ženskosti, predstavljane kot ideal emancipacije. Ali pa tudi ne. Z zornega kota kapitala je jasno, da če druge ženske te ženske sprejmejo kot model dobrega in pravega, potem se bodo same prostovoljno vključile v družbeno vzpostavljene zanke ženske eksploatacije. In ni je boljše eksploatacije od tiste, v kateri eksploatirani sodelujejo prostovoljno. Takšno stanje je idealni cilj. Ki ga ženske v zahodnih družbah v večini primerov same realizirajo. Si pri tem ploskajo. In celo mislijo, kako zelo se borijo proti kapitalu. Nekatere se imajo celo – absurdno – za levičarke. Ali alternativke.

Iz česar sledi, da izstop iz uveljavljenih načinov trženja ni niti enostaven. Kar pa ne pomeni, da gre obupati. Nasprotno, treba je kar naprej razmišljati o tem, kako nas tržijo. Kako nas izkoriščajo.

In treba se je boriti zoper tiste oblike izkoriščanja in trženja, ki so očitne in jasne. To, da so na primer tamponi in/ali vložki uvrščeni med luksuzne dobrine in so zato predmet višjih davkov, je verjetno vsem absurdno. Vsaj takšne absurdnosti bi morale odpraviti. Nekaj narediti za to, da se odpravijo. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.