Nato je trgovka dodala, da je pravzaprav bolje, da me ni bilo. Ker je bila norišnica. »Nimate pojma, kakšno je bilo. Nismo mogli niti dihati.«
Torej je uspelo: Slovenčki in predvsem Slovenčice so se v samo nekaj črnih petkih pretvorili v bebce. Ki stojijo v vrsti, da nakupijo na črni petek vse, kar so si ogledovali leto prej. Ob tem so izračunali, da se nakup vsekakor izplača. Prihranki so enormni. Enormnost prihrankov pa seveda opravičuje nakup. Za prihranjeno si lahko v drugi trgovini, če bodo lahko preživeli čakanje v vrsti, nakupijo še goro drugih reči. Pri katerih bodo spet prihranili ogromno denarja. Kar jim bo omogočilo, da se postavijo v vrsto še v tretjo, četrto, peto itn. trgovino, kje bodo spet kupovali nove in nove stvari po res občutnih popustih.
Povedano v bistvenih dimenzijah zarisuje individualno psihološko patologijo današnjih zahodnjakov. Tudi Slovencev in Slovenk. Ki na videz vsi ravnajo nadvse racionalno. Kupujejo po najnižjih cenah tisto, kar potrebujejo. Zanka je le v tem, da nakupljenega praviloma ne potrebujejo.
Dokler ne bodo potrošili vsega denarja, ki ga imajo. Ali celo več. Razlika v potrošenem denarju je nič. Potrošijo enako ali celo še več, kolikor bi odšteli, če bi kupovali na običajni dan, ne na črni petek. Razlika je le v količini nakupljenih stvari, ki jih zvlečejo v svoje domove. V svoja življenja. Namesto ene nagrmadijo kupe nepotrebnega. Kar Američanke in Američane, enako pa očitno tudi Slovenčice in Slovenčke, osrečuje. Srečo ob nakupu dveh televizorjev za spalnico smo lahko videli na obrazu Američanke. Slovenskega primera sicer ni bilo. A so bili srečni nasmehi gotovo vsaj primerljivi tistemu ameriškemu. Logika, da se splača in da tisti, ki prvi pride, prvi melje, ki jo je omenila Američanka, pa tudi. Da o sreči, da si zaradi tega nakupa še na televiziji, sploh ne govorimo.
Povedano v bistvenih dimenzijah zarisuje individualno psihološko patologijo današnjih zahodnjakov. Tudi Slovencev in Slovenk. Ki na videz vsi ravnajo nadvse racionalno. Kupujejo po najnižjih cenah tisto, kar potrebujejo. Zanka je le v tem, da nakupljenega praviloma ne potrebujejo. In da je to na videz racionalno delovanje v resnici nezavedni avtomatizem. Nezavedna prisila. Ki posameznice in posameznike sili v nora vedenja. Ki v ZDA vključujejo to, da ljudje stojijo v vrstah za vstop v trgovino že dan poprej. Nekateri kolapsirajo. Nekatere odpeljejo reševalci v bolnišnico. Številne trgovine se namreč na črni petek odprejo ob polnoči.
Čakam, da bodo v Slovenijo uvedli še zahvalni dan, za katerega sicer ni čisto jasno, kako bi ga lahko umestili v kozmologijo Slovencev, a se bodo že česa spomnili.
Navada, ki je v Slovenijo sicer še nismo vpeljali. Me pa glede na hitri tempo, s katerim se amerikaniziramo, ko gre za krompirjeve počitnice, valentinovo, noč čarovnic, črni petek in podobne neumnosti (čakam, da bodo v Slovenijo uvedli še zahvalni dan, za katerega sicer ni čisto jasno, kako bi ga lahko umestili v kozmologijo Slovencev, a se bodo že česa spomnili), ne bo čudilo, če bodo že naslednje leto nekateri trgovci prišli na idejo, da bi tudi odpiralni čas trgovin na črni petek posneli po ZDA. In potem bodo Slovenčice in Slovenčki že dan poprej stali v vrstah pred zaprtimi vrati trgovin in čakali, da jih bodo ob polnoči odprli. In da bodo prvi – ali med prvimi – vstopili v trgovini. Kjer bodo lahko grmadili tisto, česar si po običajnih cenah ne morejo kupiti. Da bodo lahko izbirali in izbrali med vsem tistim, česar si po običajnih cenah ne morejo privoščiti. Na črni petek pa lahko. Še zlasti če so v trgovinah prvi. Kdor prvi pride, pač prvi melje. Da bodo nekatere vozili v bolnišnice, da bo drugim slabo itn. seveda sodi zraven. K ugodju, ki ga prinašajo norosti, ki jih proizvajajo notranje prisile. Kar prisila po nakupovanju reči, ki jih nihče v resnici ne potrebuje, vsekakor je.
*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: