Sama spadam med ljudi, ki mislijo. Dvomijo o tistem, v kar verjamejo drugi. In ki še posebej dvomijo o tistem, v kar verjamejo sami. To preizpraševanje samoumevnih ugotovitev, predpostavk razmišljanja, vedenj in znanj, ki so vsem razumljiva in jasna, nikakor ni lahka pozicija. Niti osebno. Niti javno.

Ni napačen vtis, da je tisto, čemur smo v današnjih družbah, v katerih menda velja svoboda govora in mišljenja, priča, praviloma soočanje različnih polj in načinov verovanja. Razmišljanja je malo. Ali celo nič. 

Osebno ne zato, ker takrat, ko preizprašuješ tisto, v kar verjameš, to neizogibno vodi v notranje krize, tudi v notranje trpljenje. Z osebnostnega zornega kota je najenostavneje verjeti. Ker če tisto, v kar verjameš, preizprašuješ, to vodi v veliko količino notranjih vprašanj. Notranjih dvomov. Notranje negotovosti. Notranjega trpljenja. Zato je z zornega kota posameznikove/posamezničine notranjosti vsekakor laže verjeti. In bistveno teže, pa tudi nevarneje, dvomiti.

Isto velja za socialni zorni kot. Če verjameš, kar tako rekoč vsi drugi vedo, da je res, potem si v soglasju z drugimi. Drugi se s tem, kar misliš in govoriš, strinjajo. Si družbeno sprejemljiv. In zaželen. Če dvomiš o tem, kar drugi mislijo, verjamejo in vedo, si za večino vsaj problematičen. Lahko tudi nesprejemljiv. Celo osovražen. Izločen. Nezaželen. To je razumljivo. Tvoj dvom o tistem, v kar verjamejo drugi, namreč pri drugih sproža delovanje obrambnih mehanizmov. In ljudje, ko in kadar delujejo pod učinkom obrambnih mehanizmov, delujejo iracionalno. Tudi agresivno. In sovražno.



Kar je bila natančno reakcija na moje pisanje o Weinsteinu. Jaz razumem, kar so počeli moji napadalci. Ne verjamem pa, da so moji napadalci razumeli, kaj počnem jaz.

To, da mi grozijo s tem in onim, je natančna manifestacija obrambnih mehanizmov, ki jih vodi vera. Vera, ki je na ravni verskega fundamentalizma. Enako kot pri vernikih v Islamsko državo.

Žal je na to raven zdrsnila tudi velika večina tistega, kar se danes poimenuje feminizem. Enako velja za tisto, kar se danes poimenuje 'alternativa'. In enako velja za velik del tistega, kar se danes poimenuje 'levica'. Da o populizmu in desnici niti ne govorimo. Zato ni napačen vtis, da je tisto, čemur smo v današnjih družbah, v katerih menda velja svoboda govora in mišljenja, priča, praviloma soočanje različnih polj in načinov verovanja. Ter konfliktom, ki jih te različne 'vere' proizvajajo. Razmišljanja je malo. Ali celo nič.

Treba si je, preprosto, postaviti vprašanja, kot so: ali so ženske res vedno bile in so manj vreden spol? Ali so ženske imele in imajo res manj moči kot moški? Ali so ženske res bile in so 'drugi spol'? Kaj pa, če so bile in so 'prvi spol'? 

Razmišljanje se namreč ne začne takrat, ko proizvajaš primere in dokaze, kako in zakaj neko polje verovanja drži. Ampak takrat, ko o tem polju zdvomiš.

In morda je danes eno od polj verovanja, ki ga je najbolj nujno misliti, polje, ki zadeva razumevanja položaja žensk. To je eno od polj, o katerih je treba radikalno zdvomiti. Kar vključuje tudi feminizem. Veliko večino tistega, kar se kot feminizem razume. In samorazume.

Treba si je, preprosto, postaviti vprašanja, kot so: ali so ženske res vedno bile in so manj vreden spol? Ali so ženske imele in imajo res manj moči kot moški? Ali so ženske res bile in so 'drugi spol'? Kaj pa, če so bile in so 'prvi spol'? Ali nam gre danes res bolje, kot je šlo našim starim mamam? Ali obstaja res le ena prava oblika 'biti ženska', ki je zahodna oblika? Ali morda takšno razmišljanje ni kolonializem? Zakaj ženske hočejo biti žrtve? Zakaj to hočejo biti posebej tiste, ki se menda borijo za žensko enakopravnost? Kaj sploh je ženska enakopravnost? Ali je to to, da smo in imamo isto, kot moški? Ali to ni morda istost? Ali je enakopravnost enako kot istost? Itd. ipd.

O tem bom pisala v prihodnje. Pa ne se jeziti. Vabim vas le k razmišljanju. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.