Če sodite med večinske predstavnice ženskega spola v zahodnih družbah, tega verjetno več sploh ne štejete. Niti spomnite se ne več tega, kolikokrat ste do svojega telesa v predkopališkem času občutile najmanj nelagodje. Skozi možgane mi hodi stavek neke moje nekdanje, žal že pokojne študentke, ki je to predkopališko sezono opisal kot eno najhujših v celem letu. Rekla je dobesedno: »Ko se moram prvič pojaviti na plaži v kopalkah, se počutim grozno.« Sodila je med mlade ženske, ki so imele nekaj kilogramov preveč. Ni pa sodila med tiste okrogle dame, ki višek svojih kilogramov štejejo v dvomestnih številih. In spomnim se drugih mladih, mlajših, starejših in celo žensk mojih let. Vse, brez izjeme, so in še vedno trpijo ob misli, da prihaja čas kopalk. Vse menijo, da njihovo telo za kopalke ni primerno. In ga zato skušajo z najrazličnejšimi metodami, med katerimi vodi hujšanje, takoj za petami pa mu sledi fitnes, vsaj nekoliko predrugačiti. Seveda v smeri, da bi ustrezalo tržnim standardom. Da bi bilo vitkejše. Bolj čvrsto. Brez celulita. Maščobnih blazinic. In vsega ostalega, kar trg oziroma tržni standardi prepovedujejo. Kriminalizirajo. Marginalizirajo.

Ženske zahodnih družb se v lastnih telesih počutijo praviloma najmanj nezadovoljne. Da ne rečem bedno. 

Je pa zanimivo opazovati, kako se v zadnjih letih kot nekakšna emancipacija od predkopališkega teroriziranja ženskih teles v zahodnih potrošniških družbah pojavljajo trendi afirmacije 'bolj okroglih' in 'manj popolnih' ženskih teles. Skupno sporočilo teh trendov je jasno: ne nasedajte tržnim standardom o popolnem in lepem ženskem telesu; takšnih teles ni; lepo in na svoj način popolno je vsako žensko telo itd. ipd. Skratka, gre za poskus pokazati tudi normalna, po tržnih standardih nepopolna ženska telesa kot telesa, s katerimi ni nič narobe. V katerih se slavne in manj slavne predstavnice ženskega spola počutijo dobro. Celo odlično.  



Tisto, kar se pri tovrstni 'emancipaciji' od tržno vzpostavljenih predstav o sprejemljivem ženskem telesu spregleda, pa je najmanj troje. Prvič to, da potreba po emancipaciji od tržno vzpostavljenih standardov te standarde v resnici le potrjuje. Drugič to, da se velika večina žensk, ki gleda ženske, ki imajo enako tržno nepopolna telesa kot one same, ob tem počuti še bolj klavrno in povoženo kot v primeru, ko se primerjajo s posameznicami, ki imajo telesa, ki so po tržnih standardih popolna. Da o neprijetnem občutku, da dame, ki svoja tržno nepopolna telesa slavijo kot čudovita, povsem sprejeta, kot nekaj, v čemer se počutijo odlično itd. v resnici lažejo, niti ne govorimo.  

Problem je namreč, da dame, ki slavijo svoja po tržnih standardih nepopolna telesa, praviloma povedo tudi, kako se za lepoto, sprejemljivost in ustreznost svojih teles trudijo z dietami. Telovadbo. In drugimi ukrepi. Kar seveda pomeni, da s svojimi telesi v resnici niso zadovoljne. Če bi bile, se z vsem tem ne bi trudile.

Kakor koli obrnemo in kar koli počnemo: z vsem implicitno in/ali eksplicitno hote in/ali nehote priznavamo, da pristajamo na tržno sproducirane standarde o ženski telesni lepoti. 

Enako je problem, da je morda celo laže sprejeti sebe kot telesni fiasko, če se primerjaš s telesi, ki ustrezajo tržnim standardom, kot če se primerjaš s telesi, ki so enako ali celo bolj tržno nepopolna kot je tvoje lastno. V slednjem primeru ti namreč primerjava res ne govori o lastni telesni inferiornosti. Ti pa govori o lastni psihološki, mentalni ipd. inferiornosti. Ta pa je še bolj skrb vzbujajoča kot telesna inferiornost.

Skratka, kakor koli obrnemo in kar koli počnemo: z vsem implicitno in/ali eksplicitno hote in/ali nehote priznavamo, da pristajamo na tržno sproducirane standarde o ženski telesni lepoti. Kar nujno vodi v konsekvenco, da se v lastnih telesih ženske zahodnih družb počutijo praviloma najmanj nezadovoljne. Da ne rečem bedno. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.