Ne želim omenjati vseh preozkih jaken. Ki, ko so zapete, zategujejo. In ustvarjajo občutek, da bo gumb, s katerim so zapete (trenutno se jakne praviloma zapenjajo le z enim gumbom), ravnokar odletel. Saj so ženske osebe, ki so vanje stlačene, za dotične jakne preobilne. Čeprav v resnici sploh niso obilne. Le jakne so za številko premajhne. Ne bom razpravljala o tem, zakaj ni mogoče nabaviti jaken, ki so za številko večje. In torej ne »vežejo« na vseh koncih in krajih. Kar enako velja za veliko večino oblek. Tudi ne nameravam razpravljati o tem, zakaj je treba nujno preganjati očala napovedovalk. Tudi takrat, ko predstavljajo (najbolj) zanimivi del imidža novinarke. Kot se tudi ne nameravam spuščati v to, da kadar koli se na nacionalki pojavi oseba s prepoznavnim osebnim stilom, ki je primeren nacionalki (zadnji tak primer je nekdanja dopisnica iz Rima), se v najkrajšem času postori vse, da se ta stil uniči. In spremeni v nekaj značilno šentflorjanskega. 

Ne govorim o okusih. Govorim o profesionalnem kodu oblačenja. In o tem, da z obleko nekaj sporočamo. Na primer: ali sem verodostojna novinarka ali nisem? Ali je to, kar govorim, mogoče jemati resno? Ali ne? 

Tisto, o čemer želim govoriti, je, da na nacionalki nekdo očitno ni v ustreznem starostnem obdobju preživel barbik. Kar ima za nacionalko in tako rekoč vse dame, ki na njej nastopajo (izjeme so tri ali štiri) neko usodno posledico: nekdo jih ureja, kot bi urejal svoje barbike. Tako jih oblači. Tako jih češe. Tako sestavlja barvne kombinacije. Tako jih obuva. Itd. Zato gledamo v vseh oddajah nacionalke same ženske like, ki bi morda sodile v hišo barbik. Ki pa na nacionalko nikakor ne sodijo. 



Zadnji kruti primeri te dezorientacije zadevajo mlado vremenarko, ki mora sredi zime napovedovati vreme v poletnih oblekah brez rokavov. Z enakim domislekom nas je nedavno razveseljevala napovedovalka iz športnega uredništva, ki je dnevne športne novice napovedovala v (pol)večerni obleki. Ki prav tako ni imela rokavov. Ob tem nas je dodatno razveseljevala viseča koža na rokah gospe, ki nikakor ni mogla prikriti, kako zadovoljna je s svojo garderobo dneva. O »alternativnih« domislekih oprav dam, ki realizirajo oddaje s področja kulture, prav tako nima smisla izgubljati besed.
Še enkrat: ne govorim o okusih. Govorim o profesionalnem kodu oblačenja. In o tem, da z obleko nekaj sporočamo. Na primer: ali sem verodostojna novinarka ali nisem? Ali je to, kar govorim, mogoče jemati resno? Ali ne? Ali je mogoče besede nekoga, ki je videti kot karikatura, jemati resno? Ali je na nacionalki sredi zime verodostojno razgaljati novinarke in druge sodelavke? Ali so novinarke in sodelavke na nacionalki za to, da se gleda in razpravlja o njih, ali pa so tam zato, da nam posredujejo informacije, ki so tiste, o katerih naj gledalci razmišljajo in se o njih pogovarjajo?
Nekdo na nacionalki se je očitno odločil, da informacije pač niso važne. Da je glavna naloga nacionalke ta, da nam v prevladujočem številu ponuja ženske karikature, ki tako zelo in povsem absorbirajo gledalčevo pozornost, da ta sploh ne ve, kaj dotična novinarka ali sodelavka govori.

Na resnih televizijah je tistim, ki oblačijo novinarke in sodelavke, jasno, da je prvo, kar morajo te sporočati gledalcem in gledalkam, to, da so verodostojne. Kar pa ne morejo biti, če je njihov stil barbi stil. Ali če spominjajo na delavke v javnih hišah, poceni spremljevalke, osebe iz cirkusa ali kaj podobnega. 

Točno zato so na resnih televizijah pozorni na oblačilni kod. Ker vedo, da se morajo njihovi gledalci in gledalke ukvarjati z vsebinami, ki jih posredujejo. Ne pa z videzom njihovih novinark in sodelavk. Da njihov videz ne sme odvračati od vsebin. Tudi zato je oblačilni kod na resnih televizijah resna stvar. Saj je na resnih televizijah tistim, ki oblačijo novinarke in sodelavke, jasno, da je prvo, kar morajo te sporočati gledalcem in gledalkam, to, da so verodostojne. Kar pa ne morejo biti, če je njihov stil barbi stil. Ali če spominjajo na delavke v javnih hišah, poceni spremljevalke, osebe iz cirkusa ali kaj podobnega.
Zato, drage dame na nacionalki, dajte se vendar obleči! Za začetek bo dovolj, če ne boste sredi zime hodile v oblekah brez rokavov. Vrzite čez vendar kakšno jakno, ki ne bo v popolnem barvnem neravnovesju s siceršnjo opravo. In ki naj ne bo premajhna. Če pa gumb veže, ga je vedno mogoče pustiti nezapetega. Vnaprej hvala!