A sem pred dnevi dobila pismo bralke mojih kolumn, v katerih je komentirala moja pisanja, ki so se začela z afero Weinstein in se nadaljevala vse do Catherine Deneuve. Če povem na kratko: bralka je nad mano, milo rečeno, razočarana; svoje stališče argumentira z dejstvom, da sama o spolnih zlorabah žensk govorim iz »neke svoje teorije«, ne da bi sploh vedela, za kaj gre, saj sama nisem bila posiljena in ne poznam nobene posiljene ženske. Ona pa je bila posiljena dvakrat, kar ji je pustilo travmatične posledice.
Zaradi konkretnih primerov, ki so dejansko nedopustni, se z neutemeljeno generalizacijo moških kot vseobčih nadlegovalcev in posiljevalcev ustvarja družbena klima, ki po eni strani vnaprej (in za nazaj) kriminalizira vse moške.
Res je, da sama nisem bila posiljena. Ni pa res, da ne poznam nobene posiljene ženske. Poznam jih kar nekaj. Ki so mi natančno popisale to grozovito izkušnjo. Z občutki, ki so jih imele. Med katerimi se je pri nekaterih pojavila tudi strast. Celo užitek. Tega ne pišem, da bi zmanjševala grozovitost njihove izkušnje. Ampak zato, da povem, da vsaj do neke mere razumem, za kako grozovito, opredeljujočo, strašljivo in pri nekaterih v sebi notranje protislovno izkušnjo gre.
Kar pomeni, da ko sem napisala, kar sem napisala o aferi Weinstein, o Catherine Deneuve itn., nisem pisala brez tega vedenja. Ali celo – kot očitno mnogi napačno berejo – kot zagovornica moških nadlegovalcev žensk. Naj zapišem še enkrat: vsak moški, ki žensko resno spolno nadleguje, da o posilstvu sploh ne govorim, mora biti sodno preganjan in kaznovan.
Tisto, o čemer sem hotela pisati, je nekaj povsem drugega: namreč, da se na osnovi nedopustnih individualnih primerov ustvarja družbena klima, v kateri se sleherno moško vedenje lahko opredeljuje kot 'nadlegovanje', ki se avtomatično (kot v pismu bralke) izenači s posilstvom. Da v tej klimi lahko tudi ženske, ki so zavestno in hote manipulirale s svojo seksualno močjo, ker jim je to koristilo, to svojo aktivnost prikazujejo kot 'nadlegovanje' in iz takšnega prikazovanja, ko so razmere ugodne, kujejo medijski in poklicni dobiček. In se ob tem prikazujejo kot žrtve. Čeprav to sploh niso.
Skratka, če povem drugače: zaradi konkretnih primerov, ki so dejansko nedopustni, se z neutemeljeno generalizacijo moških kot vseobčih nadlegovalcev in posiljevalcev ustvarja družbena klima, ki po eni strani vnaprej (in za nazaj) kriminalizira vse moške. In to brez dokazov, da so žensko sploh nadlegovali. Hkrati v tej klimi pod 'nadlegovanje' lahko sodi vse. Tudi reči, ki sploh niso nadlegovanje. In se moškega preganja kot 'nadlegovalca', čeprav ženske sploh ni nadlegoval. Ampak je šlo le za slučajen trk nog pod mizo. Ali kaj podobnega. Bila sem priča tudi takšnim primerom v praksi: moški se je moral braniti za 'nadlegovanje' ženske, ki ga sploh ni bilo. Ki si ga je ženska dejansko umislila. Ženska je bila apriori obravnavana kot žrtev. Čeprav dogodka sploh ni bilo.
Družbena stanja, ki jih vodijo kolektivne fantazme, ki kriminalizirajo druge ne glede na to, kaj dejansko počnejo, pa so nevarna družbena stanja. In vedno, kadar se pojavijo, je treba stopiti korak nazaj. Se ustaviti. In premisliti. Kaj se dejansko dogaja.
Skratka: hočem govoriti o družbeni klimi, ki jo ustvarja gibanje MeToo. Ta klima nima nič skupnega z upravičeno zaščito žensk žrtev spolnih zlorab. In upravičenim sodnim preganjanjem moških, ki so spolne zlorabe izvajali. Ta klima daleč presega konkretne primere. Konkretne dokaze. Ampak ustvarja kolektivno fantazmo. V kateri so vsi moški posiljevalci. Ali vsaj spolni nasilneži. Vse ženske pa so žrtve.
Družbena stanja, ki jih vodijo kolektivne fantazme, ki kriminalizirajo druge ne glede na to, kaj dejansko počnejo, pa so nevarna družbena stanja. In vedno, kadar se pojavijo, je treba stopiti korak nazaj. Se ustaviti. In premisliti. Kaj se dejansko dogaja.
In samo o tem govorim: da se je treba ustaviti. Pogledati, kaj se dejansko dogaja. Dogajanj ne poenostavljati. In ne kriminalizirati celih kategorij ljudi vnaprej. In povprek. Ustaviti se je treba, ker gre za nevarno prakso. Nevarna je za družbe. In za posameznike.
Nemški antisemitizem za časa Hitlerjeve Nemčije je morda najbolj znan primer te nevarnosti.
*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: