Ne bom se na tem mestu spuščala v razpravo o tem, da je logika 'fajn' problematična kot vodilo vedenja kogar koli, pa naj bodo to starši ali otroci, moški ali ženske, stari ali mladi itn. In to zato, ker gre za logiko, ki je identična logiki živalskega vedenja. Tudi se ne bom spuščala v to, da so ženske s tem, ko se želijo prepustiti logiki 'fajn' in tej lastni logiki podrediti tudi moške, nevarno regresirale. In da ta regresija otežuje predvsem njihov lastni položaj in zadovoljstvo z življenjem. Čeprav, resnici na ljubo, tudi moškim ni lahko. Tisto, o čemer želim pisati, je nekaj drugega: da se je namreč to, o čemer sem predavala, zdaj zgodilo. Da so se ženske začele javno boriti za pravice moških. In to ne katere koli ženske. Ampak sto uglednih Francozinj, ki jim je na čelo stopila Catherine Deneuve.

Po mnenju Francozinj zahteve in delovanja gibanja MeToo krepijo puritanizem. Kar je spet povsem točno. In, če smem dodati nekoliko bolj eksplicitno, kriminalizira seksualnost med moškim in žensko. 

Sto uglednih Francozinj, na čelu s Catherine Deneuve, je namreč napisalo javno pismo kot odgovor na gibanje MeToo. V njem so se avtorice med drugim zavzele za pravico moških do zapeljevanja žensk.

Kar je samo po sebi dovolj povedno. Da namreč danes v zahodnem svetu živimo v družbah, v katerih se morajo ženske boriti za to, da bi moški imeli pravico do zapeljevanja žensk. In to ne katere koli ženske. Ampak ugledne in pametne ženske. In če smem dodati: ženske, ki so heteroseksualno seksualno realizirane. Ki torej vedo, čemu moško zapeljevanje služi. Ki seveda vedo tudi, da to zapeljevanje z malo vaje, spretnosti in modrosti praviloma vedno (izjema je posilstvo zoper voljo ženske) vodijo in kontrolirajo ženske. Da so moški v njem rado vodljivi del zgodbe. In da iz tega zapeljevanja heteroseksualna ženska lahko potegne veliko mero zadovoljstva. In še marsičesa drugega.



A ne bi o tem. To, kar bi rada izpostavila, je, da torej živimo v družbi, v kateri se morajo ženske boriti za pravice moških. Tudi za pravico moških do zapeljevanja žensk. Kar je seveda šokantno.

Gospe pa so dodale še nekatere druge ključne premisleke in teze. Ena je, da se gibanje MeToo v resnici ne bori za enakopravnost žensk. Ampak tej enakopravnosti škodi. Kar je povsem točno. S čemer se stoodstotno strinjam. In izpostavile so tudi, da gibanje MeToo niti slučajno ne pomaga ženskam. Ampak jim škodi. Saj ne krepi ženske enakopravnosti. In svobode. Kar koli že oboje pomeni (vsi namreč na veliko govorijo o obojem, a se zdi, da nikomur ni ravno jasno, kaj pomeni prvo in kaj drugo). Po mnenju Francozinj zahteve in delovanja gibanja MeToo krepijo puritanizem. Kar je spet povsem točno. In, če smem dodati nekoliko bolj eksplicitno, kriminalizira seksualnost med moškim in žensko. Kar se meni sami, enako kot omenjenim sto uglednim Francozinjam, zdi nekaj, kar ženskam nikakor ne more koristiti. Koristi lahko marsikomu in marsičemu. A heteroseksualnim ženskam gotovo ne.

Bi res rade živele v družbah, kjer bi bil sleherni znak moškega navdušenja nad vami, sleherni znak tega, da vas bere kot osebo, s katero bi želel imeti seks, bran kot nekaj nedovoljenega? Nekaj negativnega? 

Ali če povzamem maksimalno poenostavljeno: bi res rade živele v družbah, v katerih bi se vas moški bali zapeljevati? Bi res rade živele v družbah, kjer bi bil sleherni znak moškega navdušenja nad vami, sleherni znak tega, da vas bere kot osebo, s katero bi želel imeti seks, bran kot nekaj nedovoljenega? Nekaj negativnega? Razumem, da bodo istospolno usmerjene ženske odgovorile na to vprašanje z da. Razumem tudi, zakaj.  A je vendarle v zahodnih družbah še kar nekaj heteroseksualnih žensk, ki si tega ne želijo. Pri čemer niso ne grde, ne neumne, ne neuspešne, ne neemacipirane.

Catherine Deneuve je namreč nadpovprečno lepa, nadpovprečno uspešna in tudi nadpovprečno emancipirana. Hvala bogu je tudi pametna. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.