Pred tedni smo na Onini spletni strani objavili vaš komentar afere Weinstein. Usul se je plaz bolj ali manj zanimivih komentarjev, med katerimi so izstopali tisti, ki so trdili, da s svojim pristopom niste nič boljši kot moški, ki trdijo, da si je ženska, ki nosi kratko krilo, sama kriva, če je posiljena. Večkrat slišite kaj podobnega?

O tem, kaj drugi ljudje govorijo o meni, ne vem veliko, ker vsebina ne prispe do mene. Tudi zato, ker me ne zanima. (Smeh.) V logiki, ki mi jo očitajo, češ da sporočam, da je ženska sama kriva za posilstvo, če nosi kratko krilo, je nekaj narobe. Najprej, tega nikjer ne zapišem in tudi ne mislim. Trdim pa, da določene ženske svojo seksualno moč zavestno uporabljajo za dosego svojih ciljev. Takšno ravnanje je znano številnim kulturam. Ne nazadnje je tudi Kleopatra uporabila svojo seksualno moč za nadzor nad Cezarjem. Vse, kar poudarjam, je, da je ženske, ki to počnejo, nesmiselno videti kot žrtve. Uporaba seksualne moči je ženska pravica, če hočete, a potem morajo zanjo tudi prevzeti odgovornost in sprejeti posledice.

V veljavi imamo družinski zakonik, ki prepoveduje eno po riti, funkcionalno neodraslih staršev pa ne. In ti lahko, verjemite mi, otroku naredijo ogromno škodo. Živimo v svetohlinski družbi, ki mrtvo hladno sprejema človeško življenje kot orodje kapitala. 

Razumem. A le nekaj strani naprej objavljamo intervju z Anneke Lucas, ki je bila kot otrok sužnja v pedofilski mreži. Skoraj šest let so jo odrasli moški redno posiljevali. Zato je bilo vse, kar je poznala, zapeljevanje in ugajanje, čaščenje moških. Svojo seksualnost je zlorabljala, vse dokler ni razumela, kaj se ji je zgodilo. Mar ni morda ta preračunljivi um, o katerem ste pisali, v resnici le posledica nečesa, kar je nastalo kot edina možnost preživetja, način doseganja ciljev v patriarhalni družbi?

To ni bilo nikoli edino žensko orožje! Obstaja velika razlika med patriarhalno družbo in tem, v čemer danes živimo oziroma za kar mislimo, da patriarhalna družba sploh je. Namreč, v patriarhalni družbi ženske niso imele ne pravice ne možnosti, da bi svojo seksualno moč uporabljale v svojo korist. Celotna slika ni takšna, kot jo predstavljajo feministke. Trdijo, da so bile ženske vedno brez pravic, revice, izkoriščene, žrtve. Resnica je, da so imele na voljo izrazito močne vzvode moči, ki so izhajali najprej iz tega, da je bila ženska vedno subjekt, naj bo z vidika seksualnosti, akta nege in še bi lahko naštevali.

Obstajajo številne kulture, v katerih so bile ženske vedno ekonomsko močnejše. Takšne, v katerih so deklice zavestno učili, kako nadzorovati moško seksualnost. Danes takšno ravnanje kriminaliziramo, in to je vsaj paradoksalno, če ne še kaj drugega. Zagovornice feminizma pravijo, da se morajo ženske osvoboditi, dati krila svoji seksualnosti. Ne bom se spuščala v to, da v resnici ti »slogani« niso nič drugega kot podrejanje ženske seksualnosti trgu. Lahko pa povem, da imam glede tega resne zadržke. Po eni strani naj bi bile svobodne v odločanju o svoji seksualnosti, a se, potem ko svojo seksualnost uporabijo za dosego osebnih ciljev, začne moraliziranje? Še več, taiste ženske »čez noč« postanejo žrtve. Ko imam v mislih razvpiti primer Weinstein, se seveda strinjam, da so žrtve vse tiste ženske, ki jih je posilil! A ob tem ne smemo pozabiti na bistveno, in sicer da nobena od njih posilstva ni prijavila na policijo!

Zgodbe žensk, ki so se izpostavile v medijih, so seveda nekaj povsem drugega kot zgodba Anneke, ki ste jo omenili. Če je namreč otrok žrtev spolne zlorabe, ta ustvari specifično socializacijo, ki bo vse življenje vplivala na to, kako bo dojemal samega sebe in to, kakšno moč ima, če jo sploh ima, na to, kaj počne in česa ne. Kolikor vem, podatki o tem, da bi bila socializacija žensk, ki so obtožile Weinsteina, takšna, kot je bila Annekina, ni. Kar pomeni, da je srž problema nekje drugje. Živimo v družbi, v kateri je za dosego ciljev dovoljeno vsako sredstvo. Ženske, ki so se znašle v Weinsteinovi bližini, so s tem, ko so »gospodu« nudile svoje seksualne usluge, upale na to, da bodo s tem spodbudile razcvet svoje kariere. A ker niso postale Meryl Streep, so se pač odločile za obtožbo, da bi se vsaj še enkrat znašle v središču pozornosti, kajti sicer bi ostale na stranskem tiru.

Nasilje je danes v marsičem normalno vedenje, ki rojeva najrazličnejše oblike patologije. Cilj opravičuje vsa sredstva. 

Kaj pa možnost, da ženske o zlorabi niso zmogle govoriti, dokler si niso nabrale dovolj moči?

Gotovo je med njimi tudi kakšna s takšno izkušnjo. Sama poznam številne ženske, tudi zelo mlade, ki imajo najhujšo izkušnjo zlorabe zoper svojo voljo, torej posilstvo. Prepričana sem, da imajo odrasle danes na voljo številne mehanizme za predelanje te grozne izkušnje. Lahko grejo na policijo, na terapijo. Žrtvam posilstva nikakor ne očitam preračunljivega uma!

Je pa ta na številnih ravneh, ne samo v filmski industriji. Nedavno mi je znankina hčerka zaupala, da je kljub veliki perspektivi, ki ji jo je ponujal svet manekenstva, izbrala drugačno karierno pot, ko je ugotovila, da je treba za uspeh čez posteljo. Ne vem, pred čem si zatiskamo oči. Če si odrasla oseba, se preprosto ne moreš vesti kot triletnik.

Kot ključno omenjate socializacijo. A že če se zazremo v realnost razširjenosti pedofilije, postane jasno, da je primerna socializacija bolj izjema kot pravilo. Kako naj se človek v tako bolni družbi, kot je naša, sploh razvije v polnokrvno osebnost, sposobno poskrbeti zase in uporabiti vse mehanizme pomoči, ko se mu pripeti kaj hudega?

Zdaj sva šele prišli do bistva. V veljavi imamo družinski zakonik, ki prepoveduje eno po riti, funkcionalno neodraslih staršev pa ne. In ti lahko, verjemite mi, otroku naredijo ogromno škodo. Živimo v svetohlinski družbi, ki mrtvo hladno sprejema človeško življenje kot orodje kapitala. Potem pa moraliziramo ob ekscesih, ki jih je taista družba normalizirala? Pedofilija je normalna, ženska instrumentalizacija moških s seksom (in nasprotno, seveda) je normalna.

Če si izposodim Marxovo terminologijo, živimo v stanju popolne odtujenosti, ko so postali drugi ljudje le sredstvo za dosego cilja. Nismo več sposobni odnosov, v katerih bi drugega človeka sploh videli kot – človeka. Tukaj je vir temeljne poškodbe, vse druge so le njena logična posledica. Če je posameznik nič več kot le sredstvo zaslužka, potem seveda bistvenih sprememb ne moremo pričakovati. Lahko jih morda znotraj posamezne družine, a le če sta starša funkcionalno odrasla, če razumeta, da so vsi ti popularni nasveti namenjeni zgolj temu, da bi iz svojega otroka naredili odvisnika. Ampak iskreno, kolikšen odstotek ljudi, ki razumejo, v čem je kleč, v resnici sestavlja zahodno družbo? Morda en odstotek!

Izpostavljanje zgolj ženske odgovornosti v primeru zlorab se mi zdi problematično. Ponavljam, kako naj bi zmogle pogum obsodbe že ob dogodku samem s pomanjkljivo socializacijo?

Ah, v primeru Weinstein to sploh ni bilo bistvo problema! Obstaja velika razlika med tem, ali ženska uporabi svojo moč v odnosu z nekom, ki ga ima rada, ali pa v odnosu z nekom, od katerega želi filmsko vlogo, napredovanje v službi ali fotografiranje za dobro plačano reklamo.

Prepričana sem, da vsaka v sebi zelo jasno začuti, ali je bila kršena njena osebna integriteta. In če je bila, potem lahko poskrbi zase tako, da se obrne na institucije, ki jih nekdaj ni bilo. Pred sto leti je bila normalna seksualna praksa posilstvo, o tem jasno govori knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Posilstvo je bilo kulturni standard. Seveda ga ne bom idealizirala, lepo vas prosim! Poudarjam pa, da so ženske takrat tudi s tem živele veliko bolj dostojanstveno. Zanimivo, kajne? Danes živimo v realnosti, v kateri je zloraba drugega za »višje« namene nekaj povsem običajnega. Ni čudno zatorej, da je toliko sprevrženega ravnanja, toliko pedofilije. Imamo SOS-telefon, ki je na voljo ženskam in otrokom. Smešno! Mar to pomeni, da ženske ne tepejo moških? Jih! Mar to pomeni, da otroci ne tepejo staršev? Jih!

V redu, Vesna, a roko na srce, odstotek nasilnežev je med moškimi gotovo višji kot med ženskami!

Že res, a ženske uporabljajo še številne druge oblike nasilja nad moškimi. Nasilje je danes v marsičem normalno vedenje, ki rojeva najrazličnejše oblike patologije. Cilj opravičuje vsa sredstva.

Nekoč je slavna pornodiva dejala, da bi bilo na svetu manj gorja, če bi bili vsi moški dobro poseksani. Dodajam, da bi bilo podobno učinkovito, če bi bile kakovostno poseksane tudi vse ženske. 

Ste sami kdaj uporabljali svoj seksapil za dosego želenega cilja?

Ne, ker moja socializacija takšnega ravnanja ni vključevala. Nedvomno je tudi univerza okolje, kjer bi lahko ženska tako dosegla marsikaj, a jaz nisem, ker se mi zdi takšno početje nespremenljivo. Svojo seksualnost umeščam v zasebno sfero.

Kdo je bil v vašem življenju usoden za to, da je socializacija pripeljala do pozitivne samopodobe? Koliko je bila zanjo odgovorna družba, v kateri ste odraščali?

Družba je za otroka objektivno nepomembna, se je ne zaveda. Zaveda se le konkretnih ljudi okoli sebe. Svojega očeta in mamo vidim kot svoja dominantna socializatorja. Čeprav sem hodila v vrtec, nimam nikakršnega spomina, da bi name vplival. Niti marala ga nisem. Šola pa, če je otrok pravilno socializiran, pride prepozno, da bi imela kakršen koli resen vpliv.

Pozitivna samopodoba je posledica več dejavnikov. Strinjam se s Freudom, ki je trdil, da tisti del pozitivne samopodobe, ki ostane neomajan tudi takrat, ko ti je najteže, ki ti omogoči, da obdržiš glavo nad vodo, izvira iz mame. Trdil je, da lahko v življenju uspe le ljubljenčkom svojih mam. Mamina brezpogojna ljubezen je ključna, a če je to vse, kar je, nastane patološki narcis. Zato je enotirna vzgoja nevarna. Imeti moraš dva roditelja. Enega, ki te ljubi brezpogojno, in drugega, ki te nauči, da moraš za to, da si vreden, dosegati določene kriterije.

Koliko je stabilnih in odraslih oseb v Sloveniji po vašem mnenju?

Dr. Rugelj je trdil, da od enega do deset odstotkov. Ocena je bila narejena pred približno 15 leti, kar pomeni, da je danes, ko je veliko otrok poškodovanih zaradi socializacije z le enim od staršev, številka gotovo manj optimistična. Raziskava Mladina 2010 je pokazala, da slovenski mladostniki preživijo največjo mogočo količino časa v virtualni resničnosti. To je odvisnost, jasno. Obenem se jih najmanj odseli od staršev. Kolegice sociologinje družine so raznežene, kajti Slovenci naj bi imeli čudovite družinske odnose! Jaz sem seveda zgrožena. Če namreč mladi v kvalitativnih intervjujih povedo, da se nima smisla seliti od doma, kajti tudi doma brez zadržka seksajo s svojo punco, potem je jasno, da nas je »napadla« huda oblika infantilizma. No, v resnici živimo v družbi, ki ga slavi.

Nemalokrat še danes slišimo, da so ženske, ki so glasne in jezne, v resnici samo nepotešene. Vaše mnenje?

Preden odgovorim, moram poudariti, da obstaja več vrst ženske jeze, frustracij. Verjetno je ena od njih povezana tudi z mankom spolne potešenosti. Nekoč je slavna pornodiva dejala, da bi bilo na svetu manj gorja, če bi bili vsi moški dobro poseksani. Dodajam, da bi bilo podobno učinkovito, če bi bile kakovostno poseksane tudi vse ženske.

Vidimo veliko nezadovoljnih, sitnih, takšnih s specifično sivino, nevrotičnostjo, neartikuliranim nezadovoljstvom. Vse to je velikokrat lahko povezano tudi z mankom kvalitetnega seksa. Nekaj povsem drugega pa so načelni razlogi za jezo, ki se pojavijo ob zlorabah, uziranju krivic. Nekateri od nas imamo takšne službe, da žal velikokrat še preveč podrobno opažamo, kaj vse je v tem svetu narobe. Takrat imaš dve možnosti, ali tuliš javno ali pa si tiho. Sama sem pogosto v precepu, kajti velikokrat preprosto moraš biti glasen, sicer te nihče ne sliši. Podobno je, ko predavam. Lahko bi imela predavanja s power point prezentacijami, a kakšen smisel bi sploh imela? Vsi študentje bi spali. Ne! Hočem povedati, kar je moja naloga, da povem, in to tako, da me slišijo. Včasih za to uporabljam ustaljene in dokazano učinkovite načine. Med njimi so seveda tudi agresija, jeza, tuljenje, humor, provokacija. Retorični postopki pač, ki jih je uporabljal tudi Rugelj. Čeprav se z njim nisem strinjala v vseh pogledih, je s svojim pristopom ljudi prisilil, da so ga slišali.

Moški kot seksualni objekt v resnici v našem seksualnem primarnem svetu ne obstaja. Ugodje, ki ga ženska doživi ob seksu, je posledica sekundarnega učenja. Nekatere ga niso deležne, zato ga ne potrebujejo in so lahko vse življenje zadovoljne s tem, da nikoli niso doživele orgazma. Tega moški ne morejo zapopasti. 

Omenili ste, da se z dr. Rugljem niste strinjali v vseh pogledih. Kje je po vašem mnenju »brcnil v temo«?

Prvič ko sem ga srečala v živo, je pristopil in rekel, da sem nemogoča feministka, čeprav se sploh nisva poznala. Ko si je naslednjič vzel čas in do konca poslušal moje predavanje, se mi je opravičil, kar mu štejem v velik plus.

Ni mi bilo všeč, kako je govoril o ženskah in njihovi vpetosti v odvisnost moških. Seveda je osnovna logika točna. Nezavedna simptomatika je namreč pri kompatibilnosti partnerjev ključna, niso vse pripravljene na življenje z alkoholikom. A problematično je bilo njegovo mačistično in do žensk žaljivo podajanje idej. Res je tudi, da sem nato govorila z mnogimi, ki so k njemu dejansko hodile na terapijo. Povedale so mi, da je bilo to, kar je govoril javno, in ono, kar je učil na terapijah, nekaj povsem drugega. Enako je s tem, kar govori Boštjan M. Zupančič. Šokirana sem bila, ko mi je rekel, da sem tip ženske, ki bi bila primerna za politiko, ki bi morala voditi državo. Kaj hočem povedati? To, da ti moški niso proti ženskam a priori. Vendarle si moramo priznati tudi ženske same, da mnoge pripadnice našega spola ne bi smele kaj početi v politiki, ker svojim funkcijam niso dorasle. Jasno, tudi številni moški ne, da se razumemo!

Boštjan M. Zupančič je že v Prvi od suhih krav pisal o posledicah hormonskih motilcev, o tem, da estrogeni v hrani poženščujejo moške. Kje potem najti moškega, ki bo žensko dobro poseksal, če njegova teorija drži in če je včasih za žensko nevrotičnost kriv menda ravno manko kakovostne spolnosti?

Na področju hormonskih motilcev gotovo nisem strokovnjakinja. Vem pa, da je gender najprej stvar socializacije. Študije neevropskih družb omenjajo številne moške, ki so se vedli kot ženske tudi takrat, ko ni bilo nobenih hormonskih motilcev. Bistvo tiči v kulturnih standardih, ki ne nazadnje zajemajo tudi to, kaj pomeni, da da moški žensko dobro dol. Pomeni to, da jo crklja ali da doživi deset orgazmov na spolni odnos?

Geneza ženskega genderja gre v smeri zatrtja ženske seksualnosti, katere primarna matrica je homoseksualna. Moški kot seksualni objekt v resnici v našem seksualnem primarnem svetu ne obstaja. Ugodje, ki ga ženska doživi ob seksu, je posledica sekundarnega učenja. Nekatere ga niso deležne, zato ga ne potrebujejo in so lahko vse življenje zadovoljne s tem, da nikoli niso doživele orgazma. Tega moški ne morejo zapopasti.

Ženske, po drugi strani, ki so se naučile, čemu lahko služijo moški v seksualnem smislu, bodo gotovo pogrešale, da takšnih, ki bi se jih dalo uporabiti v ta namen, ni. Ne bom rekla, da v teorijah o bioloških determinantah ni nič resnice, trdim pa, da seksualno vedenje (in zadovoljstvo z njim) določa vse kaj drugega. Ni vse odvisno od hormonov.

Sodobna družba močno ogroža temeljno človeško značilnost abstraktnega mišljenja. Ne zanikam, da moji študentje konkretno mislijo mnogo bolje kot jaz, a konkretno mišljenje ni specifična značilnost človeka. To znajo tudi živali. 

V letih profesure je vaše predavalnice zapolnilo veliko študentov. Kako so se spremenili, kaj opažate?

Že pred desetimi leti sem kolegom govorila o tem, kar zdaj opažajo tudi sami, a takrat me niso jemali resno. Današnji mladi kažejo znake temeljitih nevrofizioloških sprememb. Zakaj? Ker preživijo preveč časa na internetu in v virtualni resničnosti. V vsakdanjem delu s študenti se spremembe kažejo v motnjah koncentracije, ko niso več sposobni deset minut sedeti pri miru in brati. Drug problem je zmanjšana sposobnost pomnjenja. Nedavno sem jim naročila, naj preberejo eno stran v standardnem učbeniku in mi povedo, kaj so prebrali. Tema. Kako si bodo šele zapolnili 250 strani? Nemogoče. Poleg tega kažejo znake pomanjkanja sposobnosti abstraktnega mišljenja. Virtualna resničnost jih namreč zadržuje v konkretnem, ki bi ga z abstraktnim morali zamenjati nekje okoli desetega leta. Škodo dela tudi šola, ki omogoča, da je prav vse gradivo ilustrirano. Ko otrok raste in se znajde na fakulteti, nima temeljnega orodja za intelektualno delo. Temu dodajmo še prisotnost narcističnih motenj, ki se kažejo v tem, da mladi med nečim, kar je fino, in onim, kar je prav, običajno izberejo prvo.

Homo sapiens je zares postal človek pred 40.000 leti, ko je dobil kulturo in z njo sposobnost abstraktnega mišljenja. Sodobna družba močno ogroža to temeljno človeško značilnost. Ne zanikam, da moji študentje konkretno mislijo mnogo bolje kot jaz, a konkretno mišljenje ni specifična značilnost človeka. To znajo tudi živali.