Ko se začnemo spraševati o ljubezni, nas rado odnese k ideji naravnega. Ampak kakšna naj bi sploh bila – naravna ljubezen?

Ne obstaja. Vsa ljubezen je kulturno pogojena in s tem tudi spremenljiva.

Zahod misli, da je gledati na razmerja skozi luč tega, kar je prav, omejitev, svoboda pa, da so z nekom tako dolgo, dokler jim je všeč in je vse fino. A se izkaže, da to ne pomeni nič drugega kot »dovoljenje«, da delamo z ljudmi enako kot s – pralnimi praški. 

Danes se veliko piše o »novih« oblikah bivanja. Všečke dajemo člankom, ki opisujejo žensko, ki se je poročila sama s sabo, debatiramo o poliamoriji. Pozabljamo pa, kar pove tudi dr. Helen Fischer, da smo ljudje zavistne živali. Kako najti v svetu, v katerem je »mogoče vse«, tisto pravo kombinacijo, ki bo ohranjala zdravo samospoštovanje?

Že vprašanje je napačno. Ker bi morali najprej vedeti, kaj sploh pomeni zdravo in kaj samospoštovanje. Z obema konceptoma so težave. Razumeti zdravje v luči človeškega vedenja je ideološki konstrukt. Omenili pa ste nekaj, kar je zelo zanimivo, in sicer da se v ljubezni na veliko slavita individualna svoboda in izbira, čeprav vemo, da je oboje neoliberalni koncept. V ljubezni danes kot progresivno, napredno in pozitivno razumemo nekaj, kar je nič več kot konstrukt. V družbi obstajajo področja, na katerih je neoliberalna ideologija zmagovalka. Morda jo na ravni ekonomije še kritizirajo, v zasebni sferi pa ne. Še več! Velikokrat se zgodi, da ravno tisti intelektualci, ki ekonomske koncepte kritično ocenjujejo, na področju ljubezni in vzgoje z zagovarjanjem neoliberalne ideologije pogrnejo na celi črti.



No, pa ti intelektualci vedo, da so, da smo vsi mi padli na finto?

Niti sanja se jim ne. Saj niti levica v celoti ne ve, kaj se dogaja. Pardon, levica sploh ne obstaja. Ne v Sloveniji ne Evropi. Tisti, ki se vidijo kot levico in se borijo za človekove pravice, individualno zadovoljstvo, pravice homoseksualcev, za legalizacijo konoplje in kar je še tega, ne vedo, da se borijo za neoliberalne zahteve, ki postavljajo v ospredje posameznika in njegovo zadovoljstvo. Če mislimo, da so tisti, ki zagovarjajo navedene ideje, levičarji, smo neumni. Danes bi moral nekdo ponovno napisati Nemško ideologijo. Tako kot sta jo Marx in Engels, v kateri sta pokazala, kje so ljudje padli na finto. Večina tistih, ki sami sebe vidijo kot napredne, kritične in ozaveščene, so namreč nič drugega kot zagovorniki neoliberalne ideologije. Ne na področju ekonomije, se ve, nedvomno pa na področju zasebnega življenja.

Zakaj levica ne obstaja?

Ker neoliberalna pozicija ni leva, temveč desna pozicija. Jamramo, da smo nesvobodni, ker smo omejeni samo na enega partnerja, druge družbe pa so bolj odprte in ti omogočajo več partnerjev hkrati. Ni mi čisto jasno, priznam, zakaj bi bilo to, da moraš imeti več partnerjev, svoboda.

Ste gledali film Ana in kralj? No, film prikazuje kralja, ki je imel več žena, da bi tako imel tudi več otrok, kar bi mu zagotavljalo stabilnost prestola. Nato se je zaljubil v žensko, s katero si je želel biti, a mu socialna pravila tega niso dovolila. Zakaj je to, da imaš lahko več partnerjev, svoboda? Je svoboda tudi to, da imate možnost izbirati med več pralnimi praški?

Ko sem še bila v ZDA, sem dobila ponudbo, naj pojasnim, kako delujejo Slovenci, da bi jim lahko na podlagi tega nato vse živo prodali. Ponudbe nisem sprejela, zato sem se vrnila domov. Me je pa enaka logika kasneje srečala doma, zato sem dala odpoved tudi na fakulteti za družbene vede. 

Saleclova (Renata, filozofinja, op. p.) trdi, da to ni svoboda, temveč izbira. Ljudje mislijo, da je svoboda to, da imaš v zvezah priložnost za to, da bi ti bilo fino. Ampak ljubezen sploh ne more obstati na temeljih tega, kar se zdi fino tebi, temveč na temeljih tistega, kar je prav! Ljubezen je simbolna zaveza. Jaz nisem z drugim zato, ker mi je ob njem fino, ampak sem z njim, ker je tako prav. To je ljubezen. Zahod misli, da je gledati na razmerja skozi luč tega, kar je prav, omejitev, svoboda pa, da so z nekom tako dolgo, dokler jim je všeč in je vse fino. A se izkaže, da to ne pomeni nič drugega kot »dovoljenje«, da delamo z ljudmi enako kot s – pralnimi praški.

Odnosi so postali blago. Ampak ljudje ne razmišljajo o tem, ker so jih, po domače povedali, nategnili, pa še vedo ne?

Lacan trdi, da ne smeš popustiti svoji želji. Ne smeš! Namreč ko popustiš, svobode ni več. Ljudje danes podlegajo svojim željam in zraven kličejo: »Osvobajam se!« Pa kaj še! Nič drugega ne počnejo, kot dovoljujejo neoliberalni logiki, da vodi njihova življenja vsepovsod tam, kjer se ji je uspelo prilepiti na občutek, da nam je fino. Kritizirati zgolj ekonomijo ni dovolj.

Ko je Slavoj Žižek sodeloval pred leti na okrogli mizi v SMG Maribor s kolegoma filozofoma Mladenom Dolarjem in Alenko Zupančič, je dejal, da je danes edina mogoča alternativa pozicija moralnega zakona. Pa povezovalec ni jenjal dregati z dovtipi, da je namen zakonov to, da jih kršimo. Žižkov odgovor je bil: »Nisi naredil domače naloge!« Povezovalec ga ni razumel, jasno. Nihče ga ni. Razumela sem jaz in moji študentje, ostali so se zgražali. »Si slišala, kaj Žižek govori? Zagovarja pravila!« so mi zgroženo pripovedovali. Normalno, sem odvrnila, kaj pa drugega?!



Če prav razumem, se je neoliberalni poziciji uspelo kot normalni in sprejemljivi uveljaviti na toliko področjih, da je to, ali jo sprejmemo v ekonomiji, v bistvu povsem nepomembno.

Žal je tako. Ljudje namreč vsakodnevno življenje živijo v skladu z njo. Ampak že Marx je govoril: »Ni važno, kaj ljudje mislijo, da delajo, važno je, kaj dejansko delajo.«

Je pa hecno. Po eni strani hočemo seksualno svobodo in ob partnerju, ki ga imamo v dnevni sobi, možnost uživanja tudi drugih osebkov, a če to počnemo, se nad nami vseeno zgražajo. Tu ni logike, no.

Hja, kot v primeru države smo se tudi tu ujeli v dve ideološki polji, od katerih nobeno ni produktivno. Eno je katoliško ideološko polje, drugo je neoliberalno, obe sta problematični. Alternativnega levega polja sploh nimamo. Po eni strani preganjamo korupcijo in uveljavljamo zakonitost, ne vemo pa, da pri nas uveljavljanje zahodne zakonitosti pomeni spreminjanje Slovenije v kolonijo. Tretje, leve možnosti ne vidimo.

Prav tako leve pozicije nimamo v zasebnih življenjih, skozi katero bi imeli možnost svoje življenje uzirati v luči družbenega in ne individualnega. Ne dojamemo, da so naša življenja – spolnost, ljubezen do otroka, psa in vse drugo – spremenjena v trg in blago. Vse je priložnost za profit. Ostajamo ujeti v dve konservativni poziciji, od katerih ne vemo niti, katera je hujša.

Včasih so družbe jasno zavzele stališče, da »prave ljubezni« ni. Danes pa ti družba govori, da je mogoča (čeprav vedo, da ni). A le zato, da ti lahko čim več prodajo. In ker ti resničnost nenehno kaže drugačen obraz, kot si ga želijo tvoje iluzije, nikoli ne prideš do konca. In voilà – si prisilni potrošnik na neskončnem trgu ponudbe. 

Kako v luči tega obstati? Morda doumemo, da je treba gledati nase skozi družbene oči, a če ravnamo tako, se a priori od družbe oddaljimo, ker večina ne bo delila našega »novega« prepričanja.

Če si kot večina Slovencev orientiran v druge in te zanima samo to, kaj si drugi mislijo o tebi, boš imel problem.

A saj smo vsi odnosna bitja!

Družba lahko obstaja tudi kot imaginarna instanca moralnega zakona. Če ta družba obstaja v obliki imperativa Ne popusti svoji želji!, se meriš po njej in ne glede na to, kaj drugi mislijo o tebi. Če pa je mnenje drugih tako zelo pomembno zate, izhoda ni.

Edina možnost je umik iz tega prekletstva vpetosti v eno ali drugo ideološko polje. V obeh boš deležen kritik, kar pa seveda prav tako ne sme postati kriterij. Dokler je, ni velike verjetnosti, da se boš produktivno premaknil naprej.



Si kdaj med opazovanjem razmerij drugih rečete: »Presneto, res smo zašli!«?

Skoraj vedno. V centru Živa že sedem let vodim predavanja na temo partnerstva. In ves ta čas opažam enak problem, prepričanje, da je bistvo partnerske zveze: midva se ljubiva, ti moraš brati moje želje, delati tisto, kar jaz hočem, skupaj pa nama mora biti fino ipd. Sicer je res, da si večina ljudi, ko pride do konca deset ur trajajočih srečanj, oddahne. Nekateri se strinjajo z mano, drugi ne. Razumejo pa, kje je nateg.

Če smo vsi pogrnili v pričakovanju, da nam mora biti fino, bi potem, ko razgalimo nateg, lahko skupinsko ugotovili, da vse te drame, ki jih doživljamo v partnerstvih, niso nič drugega kot precej nesmiselno izgubljanje časa. Zadeve so jasne, ko enkrat udobnost umakneš iz formule.

Paul Verhaeghe v delu Ljubezen v času osamljenosti piše o tem, da lahko v življenju danes pogrneš na marsikaterem področju, a če boš zadovoljen s svojim partnerskim odnosom, boš lahko imel občutek, da si vendarle ustvaril nekaj vrednega, da nisi zapravil življenja. Pred sto leti nihče ni bil tako neumen. Zakaj se je partnerstvo premaknilo v središče naših življenj? Ker je izvrstna priložnost za dobiček.

Ko niste zaljubljeni, drugega ne bremenite z nerealističnimi zahtevami. Ljubezen boste zato težko dosegli, če jo boste začeli z zaljubljenostjo. Enostavno. 

Priznam, da mi je težko sprejeti, da je čisto vse podrejeno trgu.

Kisik še ni, bo pa kmalu. Kar zadeva naše individualno življenje, je vse trg. Z nami služijo kapitalski centri, korporacije, ki objavljajo priročnike, tiste, ki proizvajajo zdravila, korporacije, ki krojijo spodnjo perilo itd. Vsi.

Ti kapitalski centri pa se lahko za uspehe zahvalijo izsledkom aplikativne znanosti. Ko sem še bila v ZDA, sem dobila ponudbo, naj pojasnim, kako delujejo Slovenci, da bi jim lahko na podlagi tega nato vse živo prodali. Ponudbe nisem sprejela, zato sem se vrnila domov. Me je pa enaka logika kasneje srečala doma, zato sem dala odpoved tudi na fakulteti za družbene vede.

Zato se mi zdi res noro videti na primer dr. Gregorja Tomca na koncertu Pankrtov, kako prepeva Bandiera rossa, obenem pa je človek, ki zahteva odstavitev pedagoga, ki uči študente kritičnega razmišljanja o današnji družbi. Ker se, kot je povedal javno, on v tej družbi dobro počuti ter da bi se morali zato dobro počutiti tudi študenti. Seveda je bilo to zadnje, kar bi pričakovala od človeka, kot je on, ki samega sebe umešča med alternativce! Kar je še huje, ljudi, kot je on, kot alternativce vidijo tudi ostali. Povej mi, Nika, v kateri sferi tvojega privatnega življenja ne obstajajo pravila standardnega vedenja?

Zanimivo vprašanje. V resnici so povsod, če dobro pomislim.

Kaj poješ, kako se oblečeš, kako seksaš, katere multivitamine uživaš, ali si barvaš lase ...? Ni sfere, ki bi ostala nedotaknjena. Seveda se lahko odločiš, da se s tem ne boš sprijaznila, a to ne bo vplivalo na to, kako svet deluje. Žal. (Smeh.) Lahko gojiš iluzijo svobode, ni problema. To, da sebe doživljaš kot svobodno, bo kapitalu zelo všeč. Ker tako proti njemu ne boš ukrepala. Poglej, kaj je nam všeč, je povsem nerelevantno. Ekonomijo prvič v človeški zgodovini vodi znanost. Zanjo dela najboljša pamet sveta.



Ampak mi kar nočemo spregledati, kaj?

Nočemo opustiti infantilnega spomina na potopljenost v diado mati-otrok, ko je ob nas obstajal drugi, ki je skrbel za naše dobro. Na delavnicah velikokrat rečem, da je ta izkušnja skupna vsem ljudem, in to vseh družb v zgodovini. Le da so obenem ljudi v veliki večini vseh družb učili, da takšna oblika bivanja v odraslosti ne obstaja. No, kaj je nauk Flaubertovega dela Gospa Bovary? Da boš, če padeš na finto in iskala pravo ljubezen, uničila sebe, moža in otroke. Kaj je lekcija Ane Karenine? Isto! Motenci govorijo, da sta bili ti dve ženski emancipirani ženski. Aha, gotovo, ja. Bili sta moteni! In to mi danes slavimo!

Včasih so družbe jasno zavzele stališče, da »prave ljubezni« ni. Danes pa ti družba govori, da je mogoča (čeprav vedo, da ni). A le zato, da ti lahko čim več prodajo. In ker ti resničnost nenehno kaže drugačen obraz, kot si ga želijo tvoje iluzije, nikoli ne prideš do konca. In voilà – si prisilni potrošnik na neskončnem trgu ponudbe.

Je najbolje biti sam?

Ni nujno.

Velikokrat na delavnicah vprašam, ali bi se razšli s svojim partnerjem, če bi vedeli, da nikoli ne boste našli duše dvojčice. Nemalokrat se mi po tem zgodi, da mi udeleženci pošljejo pismo z zahvalo, češ da sem jim rešila zakon. 

Dobro, kako potem vidite smiselno in tvorno zvezo dveh, ki se denimo zavedata, kakšno moč ima trg tudi v zasebnem življenju?

Vse to, kar sem povedala doslej, ne pomeni, da uspešne zveze niso mogoče. Pomeni le, da so na voljo le dvojicam, ki niso padle na finte trga. Obe osebi v razmerju morata biti funkcionalno odrasli, kar pomeni, da bosta druga ob drugi ostali, tudi ko jima ne bo fino. Ljudje bi morali vedeti, da partnerstva, če nanje gledamo medkulturno, niso institucije, namenjene osrečevanju ljudi, temveč uresničevanju skupnih projektov. Nenehno slišimo primere, kako dobro sta dva delovala, dokler sta gradila hišo in imela doma otroke. Ko pa so otroci šli in je bila hiša pod streho, nista več vedela, kaj naj drug z drugim, in sta se razšla. Zveza temelji na skupnih projektih. Če jih ni, je konec.

Ko je bil Verhaeghe na obisku v Sloveniji, je novinarka, ki ga je intervjuvala, želela od njega izsiliti potrditev, da romantične ljubezni in duše dvojčice vendarle obstajajo. A ji je mirno odgovoril, naj mu pokaže le en par v dokaz, da je tako. Verhaeghe je psihoanalitik. Ve, o čem govori, ker se s primeri takšnih zablod vsak dan ukvarja. Temelj zveze mora stati na realističnih pričakovanjih o drugem.

Če pa ti želiš od moža, da ti za novo leto podari torbico, ki je niti omenila nisi, kaj šele da bi mu jo pokazala, in hočeš, da on začuti, da si jo želiš, potem ... No, saj veste. Če imate nerealne zahteve, jih drugi ne bo mogel izpolniti ne glede na to, kako si prizadeva. Danes vam je nerealistične zahteve do drugega, ki jih jemljete za svoje, vsilil trg. Ki je te zahteve postavil tako, da zgodba iskanja nikoli ne bo dočakala epiloga.

Velikokrat na delavnicah vprašam, ali bi se razšli s svojim partnerjem, če bi vedeli, da nikoli ne boste našli duše dvojčice. Nemalokrat se mi po tem zgodi, da mi udeleženci pošljejo pismo z zahvalo, češ da sem jim rešila zakon. Še preden so prišli domov v Mursko Soboto, je bil njihov problem rešen.

Ljudje se zapuščajo, ker »to ni to«. Dejstvo, da je tvoj partner dober zakonec, roditelj, nekdo, ki te podpira in skrbi zate, očitno ni bistveno. Zapuščamo se, ker naša zveza ne izpolnjuje tržnih standardov, kljub temu, da smo sicer drug do drugega dobri.

Ko niste zaljubljeni, drugega ne bremenite z nerealističnimi zahtevami. Ljubezen boste zato težko dosegli, če jo boste začeli z zaljubljenostjo. Enostavno.