Da se razumemo: so situacije, v katerih je zdrava pamet dobrodošla. Celo nujna. A se zdi, da je prav zdrava pamet postala, ko gre za razmišljanje o družbenih problemih, temeljna zanka, v katero se ujamejo ljudje. In je zato postala eno temeljnih sredstev ideološke manipulacije, v katere nas današnji gospostveni mehanizmi ujamejo.

Če podjetje dobro posluje, to ne vpliva nujno na standard zaposlenih. Pozna pa se v žepih lastnikov. Ti pa niso Slovenci. 

Temeljni problem pri zdravi pameti je, da se osredotoča na vidno. In na prvo, direktno posledico. Oboje pa je problem. Pač zato, ker je mnogo reči in ravni procesov nevidnih. In ker nobena reč nima le ene, prve posledice. Ampak verigo posledic. Ki so lahko katastrofalne, četudi je prva posledica dobra. Celo super.

Naj povedano ilustriram s primeri. Na primer naša rekordna slovenska gospodarska rast v letu 2017. Na osnovi katere vsi gospodarstveniki in politiki trdijo, da nam bo zaradi nje šlo bolje. Temu velika večina Slovencev in Slovenk naseda. Pač po logiki zdrave pameti, da če gre gospodarstvu bolje, bo šlo bolje tudi nam. Res je sicer, da je zaradi gospodarske rasti kar nekaj ljudi dobilo delo. Njim gre dejansko bolje. A sama ne poznam nikogar, ki bi se mu osebni življenjski standard zaradi lanske gospodarske rasti dvignil. In poznam veliko ljudi.



Kako je to mogoče? Odgovor je jasen: ker rezultati gospodarske rasti, torej denar, ki ga prinaša, v glavnem ne ostanejo v Sloveniji. Ampak gredo, kot je to značilno za sleherno kolonijo na svetu – in Slovenija je od leta 1991 kolonija, kar je temna plat slovenske osamosvojitve in konca socializma –, v kapitalske centre. Na razne načine. Predvsem kot odplačevanje kreditov, ki si jih je država nakopala na glavo v preteklosti. In kot lastninska pravica tujih korporacij, ki imajo v veliki meri v rokah podjetja, ki profite proizvajajo. Profiti so po logiki lastnine, ki jo imamo, last lastnika. Ne skupnosti. Zato če podjetje dobro posluje, to ne vpliva nujno na standard zaposlenih. Pozna pa se v žepih lastnikov. Ti pa niso Slovenci.

A rezultati otroku prijazne vzgoje dokazujejo, da je ta zdravorazumska logika napačna. Zakaj? Ker vzgoja pač ne poteka tako, da proizvaja le direktne in vidne, ampak bistveno bolj kompleksne in zapletene posledice.  

Ali primer št. 2: vseobče zagovarjanje odsotnosti avtoritete in kazni v vzgoji otrok. Zdrava pamet pravi, da če bomo do otrok prijazni, demokratični, če jih ne bomo kaznovali, če bomo upoštevali njihove potrebe itn. itn., potem bodo otroci socialno nepoškodovani in zato odgovorni, moralni, dobri, socialni itn. A rezultati otroku prijazne vzgoje dokazujejo, da je ta zdravorazumska logika napačna. Zakaj? Ker vzgoja pač ne poteka tako, da proizvaja le direktne in vidne posledice. Ampak bistveno bolj kompleksne in zapletene posledice, zaradi katerih se dogaja, kar se dogaja. Da namreč otroci, ki so vzgajani po načelih demokratične in otroku prijazne vzgoje, kažejo odsotnost empatije, socialnih veščin in še marsičesa, kar sicer po zdravi pameti pričakujemo, da bi morali imeti. In kar sem lahko v času praznikov spet opazovala v praksi. Ko je seveda še enkrat šlo le za to, kaj hočejo sami. Kaj si želijo oni. Kar je dobro za njih. Ob čemer so povsem očitno ignorirali tisto, kar si želijo drugi. Na primer njihovi starši. Ker njihove želje seveda ne štejejo. Kot želje drugih ne štejejo pri nikomer, ki nima socialnih veščin. Čeprav se je njihova vzgoja vrtela okoli tega, kaj si želijo. In čeprav bi zdrava pamet rekla, da bodo otroci, pri katerih so starši upoštevali njihove potrebe in želje, zrasli v odrasle, ki bodo upoštevali želje in potrebe drugih. Žal ni tako.

Torej: manj zdrave pameti želim sebi in vam v letu 2018!  


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.