Pa ne zato, ker bi bila proslava primer kakšne uspešne proslave. Proslava je bila, kot smo tega že kar navajeni, ponesrečen poskus narediti »moderno«, nekonvencionalno, prijazno ipd. proslavo. Ki naj bi posredovala sporočilo optimizma. Domnevam. Verjetno so bile zato barve svetle. Oziroma bela. Verjetno so bile zato pevke oblečene »živahno«. Oziroma v belo. Z neokusnimi dodatki. Ter v kroje, ki so nespoštljivo poudarjali njihove obline. S katerimi seveda ni nič narobe. Še posebej, če vemo, da gre za dame v najboljših letih. Ki imajo do vseh oblin, ki jih imajo, pa še do kakšnih dodatnih, vso pravico. Je pa dame mogoče obleči njihovim postavam dostojno. Česar organizatorji proslave niso storili. Kot da bi se hotel kdo norčevati iz njih.

Na simbolni ravni je samostojna slovenska država, ki so ji Slovenci in Slovenke dobili leta 1991, prenehala obstajati 24. junija 2018. 

Priokus norčevanja pa se tu ne konča. Preveval je celotno proslavo. Tudi v tem, da smo na dan državnosti 27-letnico lastne države proslavili s proslavo, ki je slavila pomlad.

Kar je razlog, zaradi katerega pravim, da si proslavo morate ogledati. Proslava nam je namreč jasno sporočila nekaj, česar se verjetno niso zavedali niti njeni snovalci niti slovenski politični vrh: da niti na tak dan, kot je dan državnosti, ni več mogoče organizirati proslave, ki bi slavila slovensko državnost. Tega danes ne more narediti nihče. Slovenska država je država, ki je ni mogoče slaviti. Te danes ne more slaviti niti politična elita. Ki bi jo morala slaviti. 

Seveda se postavlja vprašanje, zakaj slovenske države ne more več nihče slaviti. Odgovor je povsem jasen: zato, ker je slovenska država zavožen projekt. Tako zavožen, da si niti na dan državnosti nihče več ne upa lepo govoriti o njej. Vsak, tudi politična elita, se zaveda, da bi se s slavljenjem slovenske države javno osmešili. Da takšna proslava ne bi bila na mestu. Da bi ne bila  »dobro sprejeta«. 


Foto: Blaž Samec


In zato je letošnja proslava dneva državnosti zgodovinska. Pomeni namreč javno delegitimizacijo slovenske države. Bila je javni akt, ki je slovenski državi vzel še zadnji drobec in/ali videz legitimne politične tvorbe. Javno ji je odvzel sleherno dimenzijo, na osnovi katere bi lahko državljani in državljanke Sloveniji tej državi še poklonili simbolni mandat. To pa pomeni, da je s to državo konec. Ne glede na konkretni trenutek, ko bo ta konec nastopil, je na simbolni ravni samostojna slovenska država, ki so ji Slovenci in Slovenke dobili leta 1991, prenehala obstajati 24. junija 2018.

Seveda sem prepričana, da se slovenski politični oblastniki niti slučajno ne zavedajo, kakšno sporočilo so s proslavo poslali v svet. Za to, da bi se tega zavedali, jim očitno manjka najmanj dvoje. Prvič znanje. Drugič empatija. Kar zadeva znanje, bi, če bi npr. poznali Webra, vedeli, da tisti, ki vladajo, morajo zagotavljati legitimnost svojega položaja in legitimnost političnih tvorb, ki jih vodijo. Če bi poznali kaj socialne in kulturne antropologije, bi vedeli, čemu služijo obredi in ceremonije. Kamor sodijo tudi proslave. In kako morajo biti organizirane, da delujejo. Organizirane morajo biti tako, da poveličujejo celoto. In to na način, ki ga posamezniki doživljajo kot legitimnega. 

Na dan državnosti je treba slaviti slovensko državo, ne pa pomladi. Čeprav je slavljenje slednje lahko bistveno bolj simpatično kot slavljenje prve. 

A znanje slovenski politični eliti manjka. Kot jim manjka tudi empatija. Če bi namreč imeli empatijo, bi jim bilo jasno, čemu služi zanos državljanov ob državnih praznikih. Čemu in zakaj morajo biti proslave veličastne. Na način, da vzbudijo omenjeni zanos. In čemu in zakaj morajo veličastnost političnih tvorb, ki jim zagotavljajo udobno življenje, slaviti. Na dovolj inteligentne in dovolj prepričljive načine.

Skratka, jasno bi jim bilo, da je treba na dan državnosti slaviti slovensko državo, ne pa pomladi. Čeprav je slavljenje slednje lahko bistveno bolj simpatično kot slavljenje prve.

 A pri proslavah ne gre za simpatičnost. Ampak za politični smisel. In za politični učinek.    


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.