Tega letos iz vrste razlogov, tudi finančnih, nisem naredila. Tako sem praznike preživela doma. In najprej uživala – ampak res uživala – ob proslavi dneva OF. Spekla prvomajsko potico (v naši družini se je potica tradicionalno pekla za 1. maj, ne pa za veliko noč). In opazovala, kaj se dogaja za 1. maj.

In z grozo ugotovila, da se ne dogaja skorajda nič. Tradicionalna kresovanja so skoraj izginila. Prvomajskih proslav ni več. Enako ne shodov. Ter piknikov. Vsaj tistih javnih skorajda ni več. Praviloma gre za privatne prireditve. Ki jih organizirajo prijatelji in/ali sodelavci. In ki se jih udeležujejo prav tako le prijatelji. In/ali sodelavci. Potekajo lokalno. In v nekakšni neprepoznavni intimi. Le v manjših krajih meščane tu in tam še zbuja »plehmuzika« z borbenimi pesmimi. Sicer vlada nedeljska praznina. Ne pa praznično vznemirjenje.

Država z vsemi poosamosvojitvenimi vladami je, vsaj kar zadeva zaposlene, vodila enovito politiko, ki se ji reče: slabšanje položaja zaposlenih. 

Kar je problem. Ne le zato, ker gre za izginjanje nekega rituala. Ki je bil na mestu. Ki je imel smisel. In pri katerem smo – za razliko od številnih drugih praznikov v tej državi – imeli kaj praznovati. Na primer uvedbo osemurnega delovnika. Ampak je problem tudi zato, ker se razlogi, zaradi katerih bi morali 1. maj spet čisto resno praznovati, množijo. In to vsi, ki smo zaposleni. Vsi, ki so prekarci. Vsi, ki so nezaposleni. Vsi, ki smo levičarji. In vsi, ki so Levica. Skratka, večina slovenskega naroda.



Razlogi so jasno vidni. Položaj zaposlenih se stalno slabša. Država z vsemi poosamosvojitvenimi vladami je, vsaj kar zadeva zaposlene, vodila enovito politiko, ki se ji reče: slabšanje položaja zaposlenih. Tisti, ki smo še zaposleni, smo deležni stalnega slabšanja svojega položaja, ne le ko gre za plačilo, ampak tudi takrat, ko gre za vse ostale pravice. Ko gre na primer za možnosti napredovanja. Ki se stalno manjšajo. Ko gre za kriterije napredovanja. Ki se stalno zaostrujejo. In ki jih velikokrat zaostrujejo ne le vladajoči, ampak tudi drugi zaposleni, ki so že napredovali. Položaj se slabša tudi, ker se številnim zaposlenim ukinjajo ali zmanjšujejo pravice, ki so jih že imeli. Pravica do kritja stroškov prevoza na delo. Pravica do malice. Itd. Ipd. Dalje, številnim zaposlenim delodajalci ne plačujejo redno. Ne plačujejo jim prispevkov. Da o imigrantskih delavcih, ki jim v Sloveniji kršijo tudi najosnovnejše pravice in ki so izpostavljeni nepojmljivemu izkoriščanju, niti ne govorimo.

Ob vsem tem država ne stori nič. Le govoriči, kako vse to ni prav. A resnih sankcij delodajalcem ni.

Potem so tu prekarci. Katerih status je naša država normalizirala. Torej uzakonila. Tako imamo v praksi generacije mladih, ki ne morejo dobiti normalne redne zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Ampak imajo zdaj pravno urejen status prekarca. To pomeni, da so zakonito v položaju, v katerem je delodajalcu dovoljeno še večje izkoriščanje kot v primeru redno zaposlenih. In država spet ne stori nič.

Takšnih shodov ne pripravi niti tista stranka, ki bi jih morala. Torej Levica. Levica v Sloveniji se bori za legalizacijo konoplje. Ne pa za pravice delavcev. 

Potem so tu še nezaposleni. Katerih število po statističnih podatkih zaradi izjemnih ekonomskih uspehov naše države menda pada. Sama sicer ne poznam nikogar, ki bi zaradi izjemne gospodarske rasti ipd. dobil redno službo za nedoločen čas s polnimi pravicami, ki gredo zaposlenim. Kot ne poznam nikogar drugega, ki bi takšno osebo poznal. Kar pa seveda ni merodajno. Merodajna je statistika.

Povedano pomeni, da imamo danes v Sloveniji več kot dovolj razlogov, da bi pripravili resne prvomajske shode za delavske pravice.

A v Sloveniji takih shodov ni. Takšnih shodov ne pripravi niti tista stranka, ki bi jih morala. Torej Levica. Ne, Levica v Sloveniji se bori za legalizacijo konoplje. Ne pa za pravice delavcev. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.