Zato sem med Clintonovo in Trumpom preferirala Clintonovo. Že res, da je bila večina kritik, zapisanih na njen račun (povezanost s korporacijami, kapitalskimi centri itd.) točna. A imela sem občutek, da je Clintonova kljub vsemu profesionalka. Da bo kot predsednica ZDA politiko ZDA vodila po vsaj minimalnih profesionalnih standardih. Da je pri njenem predsedovanju ne bo vodila (le) logika socialnega aplavza in medijske pozornosti.

Enako sem imela že v predsedniški kampanji ne le občutek, da Trump lahko zmaga (čeprav so se vsi iz njega norčevali), ampak tudi, da bo ta zmaga za mednarodni mir nevarna. Kajti Trump je že v volilni kampanji dal jasno vedeti, da je zanj politika le spektakel. Skozi katerega promovira sebe ter multiplicira medijsko pozornost in javni aplavz, ki ga je deležen. In da odgovornost, politična odgovornost, odgovornost politika drugim zanj ne obstaja. Da bo torej, če bo predsednik ZDA, zmožen popolnoma neodgovorne politike.

Področje odločitev o vojni in miru je do Trumpovega tvita vendarle veljalo za področje, ki zahteva vsaj za silo resno in odgovorno politično delovanje. Kar je Trumpov tvit zradiral. Izničil. 

Moja predvidevanja glede Trumpa in Lascheva analiza politike kot spektakla sta se srečala v Trumpovi twitterski napovedi vojne. Lasch seveda v svoji analizi politike kot spektakla ni mogel predvideti skrajnosti, ki jo ta Trumpova gesta pomeni. Ni mogel predvideti, da bo kateri koli predsednik ZDA v tako resnih zadevah, kot so napovedi vojne, za to uporabil ne formalna politična in diplomatska sredstva. Ampak le tvit. Tega nisem glede Trumpa predvidela tudi sama. V tej gesti je šel Trump čez rob. Čez rob tistega, kar Lasch razume pod politiko kot spektakel. In kar sama razumem kot narcisistično prostituiranje za medijsko pozornost in socialni aplavz. 


Foto: Reuters


Vendar pa ta Trumpova gesta ni niti nelogična niti nerazumljiva. Po eni strani je njena logika povsem skladna z logiko, ki preveva politiko, ko iz poklica postane spektakel. Enako kot je povsem skladna s splošnimi principi delovanja, za katera sem že v volilni kampanji menila, da vodijo Trumpa. In zaradi katerih sem preferirala Clintonovo. Trump torej s tem, ko je svojo odločitev o vojni kar tvitnil, ni nič izven sheme. Kar je naredil, je le to, da je logiko politike kot spektakla in logiko, ki jo vodi njegova libidinalna ekonomija, prenesel na področje, na katerem ni nihče pričakoval, da se bo znašla: na področje odločitev o vojni in miru. To področje je do Trumpovega tvita vendarle veljalo za področje, ki zahteva vsaj za silo resno in odgovorno politično delovanje. Kar je Trumpov tvit zradiral. Izničil. Zdaj je očitno tudi sprejemanje odločitev o vojni in miru stvar notranjih impulzov narcisistične libidinalne ekonomije. In politike kot spektakla.  

Kar je tu problem, ni zgolj popolna in dokončna deprofesionalizacija politike. Torej gesta, ki bo imela v kratkem globalne posledice. Tudi zato, ker bo imela globalne posnemovalce. Vsaj tako velik problem je dejstvo, da je bila s Trumpovim tvitom politika dokončno ločena od odgovornosti. Stopili smo v novo ero političnega delovanja. V ero, v kateri se odgovornost niti idealnotipsko ne povezuje več s politiko.

Politika je postala, enako kot ubijanje v računalniških igricah, nekaj neresničnega. 

To pa je problem. Resen, celo usoden problem. Ne zato, ker bi do Trumpovega tvita vsi politiki vedno delovali odgovorno. Kar niso. Ampak zato, ker smo od politikov to smeli pričakovati. Politika smo zato, ker ni deloval odgovorno, lahko kritizirali. Preizpraševali. Ponekod so od takšnih politikov zahtevali njihov odstop. Ali so celo zaradi tega politiki odstopali sami.

Vse to po Trumpovem tvitu ni več mogoče. S tem, ko je tudi najresnejša politična odločitev postala le neodgovorno ravnanje v sferi virtualne realnosti, ki se ustvarja tudi s tvitanjem, je politika dokončno izseljena iz sfere dejanskega sveta. Politika je postala, enako kot ubijanje v računalniških igricah, nekaj neresničnega.

In to ne glede na to, kako zelo resnične posledice ima za konkretne ljudi, ki jih zadeva.    


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.