Podoba, opisana zgoraj, spominja na tiste prelepe slikanice, ki smo jih listali v otroštvu. Mojstrske roke znanih slovenskih ilustratorjev, zlasti tistih, ki v podobe junakov prelijejo nežno božajočo prisotnost matere, vihrav pogled vranca, toplo peč peka in pravljično barvo vsakdana prebivalcev ljubkih vasi, ki verjamejo v dobro in so dobri… Te ljubke male vasi so kar precej podobne številnim malim vasem, ki jih srečujemo širom Slovenije. Iz dimnikov se kadi, ponekod stare, a lepo obnovljene hiše šepetajo misli njih nekdanjih prebivalcev, ki že dolgo bivajo v deželi Onkraj razkritja. Prav res vse spominja na mehke linije peresa ilustratorjev, ki nežno objamejo tisti vonj vroče marmelade na sladkem testu, ki pocedi sline že ob samem pogledu, ko se v spomin prikradejo živo pisane frnikole, ki so jih otroci še metali takrat, ko ni bilo televizije. In vijolični pirhi ali pisanice vseh barv, najlepše kuhane v čebuli, prevezane s prvimi cvetovi pomladi, trobentic, žafrana ob prvih zvončkih in telohih pričajo o prijaznih ljudeh, ki so nekdaj bivali v teh vaseh. Kje so, kam so šli? V deželi Onkraj razkritja opazujejo in žarijo lepoto svojih duš. In ta mir, ta čudovita poezija spomina na plemenito otožnost, pomešano z žarom veselja polne mize in veselih obrazov, polni strani mehkih oblik, palet barv in občutkov, ki jih ilustratorji vdihnejo v podobe glavnih junakov pravljic in domišljijskih malih vasi, ki so sveže, zdrave in veselja polne. Lahko te ljubke male vasi postanejo resničnost?

In zdi se, da hiše tekmujejo med seboj, kako veliki so njihovi nadstreški, garaže in kako hromeča so vozila, ki jih varujejo pod seboj. In vrtovi? Koliko je dreves, grmov, rož in zelenjavnih gredic? Vse se šteje, vse se primerja. 

Je linija med domišljijo in resničnostjo res tako groba, kot nas slej ko prej prepriča zunanji svet? Ljubke male vasi se spremenijo v naselje hiš grobih oblik, gromozanskih oken in vrat, ki tekmujejo druga z drugo, katera je bolj mogočna, velika in moderna. Katera ima še zastarel sistem odpiranja žaluzij? Katera hiša je pametna? Katera varčna? Katera stara in izmozgana in čisto analogna. Brez vezna. In zdi se, da hiše tekmujejo med seboj, kako veliki so njihovi nadstreški, garaže in kako hromeča so vozila, ki jih varujejo pod seboj. In vrtovi? Koliko je dreves, grmov, rož in zelenjavnih gredic? Vse se šteje, vse se primerja. Mehke nežne odtenke ilustracij notranjega sveta lepote in harmonije malega otroka zamenja trda, intenzivna in kričeča animacija barv in oblik uma odraslega človeka, ki se je pozabil čuditi vonju morja, pišu vetra in vlagi dolgotrajnega dežja. Ljubke male vasi postanejo težke sive naselbine utrujenih ljudi, ki se vozijo v velikih avtomobilih, praviloma vsak v svojem, nekateri že v tihih, električnih. Tisti, ki hodijo peš, delujejo bolj veseli in njih linije obraza so podobne pisanicam. Rožnate in okrogle. »Kdo so ti ljudje«, se sprašuje mala Cilka, ki primerja pravljično knjigo ljubke male vasi, ki jo je ravnokar prebrala mlajši sestrici, opazujoč zunanji svet iz sedeža avtomobila. Vasi, skozi katere se pelje zjutraj v vrtec, niso prav nič podobne pravljičnim. In ko odraste, spozna, da ima vsak odrasel človek spomin na ljubke male vasi, na toplo ognjišče, na bel sneg, na snežaka sredi vasi in na vse peripetije in vragolije, ki jih je doživel. A pozabi na smeh, na pesem, na melodijo src in sliši le še misli, ki vseskozi nekaj zahtevajo in se pritožujejo. Res je, po drugi strani so ljubke male vasi sila realne. Z zmaji in pošastmi, v podobi včasih mam ali očetov, sodelavcev ali šefov, nas samih in naših želja ali propadlih iluzij, ki terjajo odgovor ali epilog. In res je, te male vasi so včasih prepolne vaških opravljivk, ki štejejo sveče na grobovih in šepetajo grde misli o ljudeh, o številu obiskov pri sosedih in fantov sosednje deklice, ki je pričela odraščati. A vse to so le odtenki sivine, ki jih na vsako pomlad razsvetlijo odtenki zelene. In prvega cvetja in aprilskega dežja, ki testira naš smisel za humor in vedrino… In ljubke male vasi za hip postanejo resnične v svoji toplini, darežljivosti in modrosti. 

V ljubkih, prikupnih malih vaseh še vedno živijo škratje in pravljična bitja, ki se prikažejo tistim ki si njihov dotik zaslužijo. Mar ni vsaka umetnost prav poskus stika z notranjo harmonijo in lepoto v duši vsakogar, četudi trenutno totalno zagrenjenega in toksičnega človeka, ki vidi, žari in želi le slabo? Mar niso te prikupne male vasi, ki jih slikajo ilustratorji, resnični domovi otrok, ki vidijo svet, ki je očem neviden in ki imajo pravico opazovati hiše, ki govorijo nemo govorico dobrega in živali, s katerimi se sporazumevajo? Kdo jim sme ta opoj odvzeti? Zakaj odrasli praviloma tega sveta ne vidijo več, razmišlja Cilka, ki je v odraslosti postala prepoznavna ilustratorka.

Mar ni srž lepote ujeta v vsem, kar je majhno in površnemu, nenasitnemu pogledu skrito? Mar res drži, da lepoto vidi le tisti, ki zanjo dozori? In namesto opravljivih vasi in sprtih sosedov, bojev za meje in lepše ograje in strehe in avtomobile vidi potencial lepega, ki se odkrije takrat, ko ga nagovorimo. 

Mar ni definicija vedrega in inteligentnega človeka v tem, da se lahko vsakič znova čudi vsemu, kar je običajno in sivo? Mar ni srž lepote ujeta v vsem, kar je majhno in površnemu, nenasitnemu pogledu skrito? Mar res drži, da lepoto vidi le tisti, ki zanjo dozori? In namesto opravljivih vasi in sprtih sosedov, bojev za meje in lepše ograje in strehe in avtomobile vidi potencial lepega, ki se odkrije takrat, ko ga nagovorimo. Morda nam uspe, če pričnemo listati po ilustracijah mojstrov slovenske pripovedke, v sebi trajno obuditi spomin na tisto, kar res šteje in ohranja živost skozi čas. Ilustratorji namreč v simbolni jezik mehkobe prvega poljuba ali nevarnosti zadnjega zmaja, ki ga premaga princ, da osvoji princeso, vtkejo resničnost samo. Resničnost, ki se dotakne srca celo tistih, ki so otrdela.  Od bolečin ali udobja, saj obe skrajnosti uničita sposobnost sočutenja. Resničnost, ki se prikrade v bit in glavno sporočilo pravljice ali basni, ki se trajno zapiše v kognitivne mape, ustvarja naprej. In ko se sivina vasi in majhnost ljudi, ki stremijo po vsem, kar jih dela večje, raztopi v odtenkih zelene bleščeče pomladi in izmije v mavrični belini popolnega sončnega poletnega dne, opozarja, da so pravljice lahko resničnost. In vsaka slika in podoba, ki v nas ustvarja odmev, utrjuje nežnost in milino, kar ima neskončno vednost. Z vsemi tistimi, ki jo soustvarjajo. In sive opravljive vasi lahko postanejo ljubke male vasice, polne dobrih ljudi in njih plemenitih dejanj.