Čez leta ga uspeh ni kaj dosti spremenil, saj je bil zaljubljen v izdelovanje naprednih orodij in je že kot otrok vedel, da je robotika njegova strast. Posvečal se je vsakemu detajlu posebej in užival, ko je hodil po na novo izgrajeni hali in vonjal vonj po svežem, sozvočnem in uspešnem. Veselil se je ur s svojo svetovalko, ki je bila zaupna prijateljica njegove žene, in zares začutil, kako velik je blagoslov, da človek počne tisto, kar zna. In da od tega lahko živi, daje kruh drugim in jim pomaga, da najdejo svoje sanje. Svetovalka ga uči, kako pomemben je človek in da vesel ter prodoren kader seže dlje, ter vsak zaposlen, ki je poln energije in optimizma, dela bolje. Res je, »strast za rast« je bilo tisto geslo, ki si ga je večkrat po tihem ponavljal in ob tem vsakodnevno prepoznaval, kako lahko sam doprinaša k dobri klimi. Ljudi je imel rad in to energijo pristne moči, pristnega spoštovanja in realnih vizij so opazili tako kupci doma kot po svetu. Posla je bilo vse več, podjetje pa je žarelo zdravo. Do danes zaposlujejo že prek nekaj ducat ljudi. Večkrat ga vabijo na zabave otrok, a vseh se ne more udeležiti. Zato prav rad gosti vse zaposlene in njih družine na plani, kjer je po dedu podedoval veliko kmetijsko zemljišče z lopo, ki je spominjala na tiste stare čase, ko so še hodili peš in ob poti utrgali kakšno jabolko ali dve. Res je, Janez je bil pravi človek, takšen na mestu, ki je natanko vedel, kdaj mora stisniti zobe, kdaj udariti po mizi, kdaj razumeti in kdaj umirjati strasti. Sicer je nosil veliko bremen, kreditov, odgovornosti, ki ga sicer ni pestila, a podjetje se je širilo in uspehi so deževali kot aprilski dež. Nikdar ni iskal izgovorov ali se smilil samemu sebi, in če danes gleda nazaj, je bila njegova pot polna odrekanja in samo preseganja. Sem in tja je bil zares utrujen in osamljen in včasih prizadet, ko je v družbi opazoval ljudi, ki svojo lenobo skušajo prodati kot ubogost. Imel je sočutje do vseh, ki jih je usoda postavila pred težke preizkušnje, a lenuhov, ki za svojo lenobo zahtevajo sočutje, ki so skladno s tem glasni in polni zavisti, pa ni prenašal. Nekoč mu je nek zavistnež zabrusil, da nima empatije, da » je s polno ritjo lahko ...«. A Janez se ni dal. Vedel je, da zna ločevati zrnje od plev in že zgodaj spoznal, da je lenob mnogo vrst.

Ja, lenuhi so leni tako čustveno, saj sočutijo le svojo stisko, in mentalno, saj ne želijo razmisliti, kako bi iz sebe nekaj naredili. Res ni vsakomur treba biti uspešen podjetnik, a lahko si odgovoren sosed, prijazen prodajalec, spoštljiv državni uslužbenec. Mar ni ultimativni uspeh to, da je vsak tam, kjer deluje, visoko kvaliteten kot človek in strokovnjak svojega področja? 

V knjigi Heroji je prebral, da obstaja več tipov lenobe, o čemer je že sam pri sebi večkrat razmišljal. Ja, lenuhi so leni tako čustveno, saj sočutijo le svojo stisko, in mentalno, saj ne želijo razmisliti, kako bi iz sebe nekaj naredili. Res ni vsakomur treba biti uspešen podjetnik, a lahko si odgovoren sosed, prijazen prodajalec, spoštljiv državni uslužbenec. Mar ni ultimativni uspeh to, da je vsak tam, kjer deluje, visoko kvaliteten kot človek in strokovnjak svojega področja? Sebe je vselej smatral za delovnega, požrtvovalnega in naprednega, da pa je čustveno zamrl, ni ozavestil. Njegova žena je imela prav: svet je dojemal čez pragmatični vidik, saj je vselej moral gledati na stroške in ljudi, ki so bili od njega odvisni. In sedaj, ko razume, da so čustva gorivo, se odpira novim znanjem. Ja, ko ljudi resnično razumeš, se ti odprejo in so bolj zadovoljni. In človek, ki najde svoj smisel in vrednost, četudi ima izvajalsko pozicijo in ne odloča, lahko prispeva toliko več. Janez sklepa, da je čustvena lenoba podobna duhovni lenobi. Duhovno len pa je tisti, ki sledi le sebi, brez občutka za celostno sliko. Kot podjetnik je pričel spoznavati, kaj pomeni sočutje. Vse bolj se je nagibal k razumevanju sveta kot mreže, kjer vsak vpliva na celoto. Seveda, eni imajo vpliv večji, drugi manjšega. Napačno bi bilo misliti, da je velik vpliv nekoga povezan zgolj s tem, da ima gmotno moč. Veliko je bogatih ljudi, ki so notranje revni, agresivni in naduti. Teh res ni maral, čeprav se je z njimi poslovno velikokrat srečeval. V združenjih, kjer je pogosto sodeloval projektno in dobrodelno, je skušal vplivati optimistično. Vselej je bil vesel, ko se je vrnil domov k ženi, s katero je rad razpravljal o uspehu, smislu in življenju. Oba sta se zavedala, da sta srečna, da uspevata in rasteta. Zato sta vselej ohranjala notranjo skromnost in opazila vse tiste, ki so jih poti življenja opeharile.



Kot je govoril znani vinar, Janezov prijatelj, okoliščine zares določajo vse. In če si pomemben, uspešen in bogat, te imajo ljudje radi. Istočasno pa te lahko gledajo s hudobijo v očeh, a od tebe je odvisno, kako globoko te bo uspeh spremenil. In res je, okoliščine določajo naš pogled.  In od nas je odvisno, kako na okoliščine gledamo. Mar smo res v celoti sami zaslužni za svoje uspehe? Mar nam ni pomagalo cel kup naključij, od pravega mesta do pravega časa. Dotičnega sejma in srečanja z nekom, ki nam spremeni pot in smer? Če smo veliki, nismo le zaradi sebe. In ja, kot so modrovali v bližnji kleti staroste, preizkušani z gorjačo in svetlobo življenja in njim poslušni mlajši mladi moški, se na daljši rok res splača ohranjati poštenost in sočutje, saj je moč srca na koncu vse, kar se razbere in ohrani.

Mar smo res v celoti sami zaslužni za svoje uspehe? Mar nam ni pomagalo cel kup naključij, od pravega mesta do pravega časa. Dotičnega sejma in srečanja z nekom, ki nam spremeni pot in smer? Če smo veliki, nismo le zaradi sebe. 

O tem pa je največ vedela Janezova žena, saj je verjela, da se dobro vrača z dobrim. Res je, tudi v cerkev je večkrat hodila, in niso je motile razprtije duhovščine in razni škandali, saj je ločevala vero od ljudi, ki so polni napak. Vselej ga je učila, naj bo odprt do vseh in dostopen. Četudi so res bogateli iz dneva v dan, niso živeli razkošno. Ta dobrohotna nevpadljiva ženska je v sebi zelo dobro vedela, da je denar pomembno sredstvo in da je material aktualen v omejenem dosegu. V resnih življenjskih okoliščinah pa veliko in zares pomenijo le srčne naveze, ki jih gradimo trajno. Zato je Janeza varovala pred napuhom, pretiranimi tveganji in prijatelji, ki so bili le materialno uspešni. Pod okriljem žene je postajal vse bolj sočuten in vpet v lokalno okolje s specifično problematiko zavisti in malodušja. Ni podpiral slepega socialnega čuta, saj je predobro vedel, kako lahko zaigrana ubogost izigra mehkobo srca. In ja, pogosto se je lenuhom godilo bolje kot njemu, saj je bil v podjetje vpet domala vsakodnevno, do noči. A v sebi se je odločil, da bo na okolico vplival z zgledom, akcijami in govori, saj je želel, da se sposobne spoštuje in uboge podpre. Manipulante pa prepozna in strezni. Dozorel je in kmalu prepoznal, da njegov zgled vleče in da ta notranji mir, ki ga žari navzven, ustvarja mostove povsod tam, kjer se pojavi. Zato je našel jezik stika z vsakomer, tudi s tistimi, ki so mu nasprotovali. Podpiral je vizije in sanje, a je predobro vedel, da je domišljija prijetno pribežališče sanjačev, ki imajo občutek, da so tik pred ciljem, a v realnosti nikdar ne izstopijo iz kroga poznanega in čutom ljubega. Vedel je tudi, da lačni ne bodo razpravljali o kulturi in razvoju. Zato je v zrelih letih s hvaležnostjo delil vse, kar je imel, vedel in znal. S svojim zgledom je premaknil, preusmeril, navdihnil in preoblikoval surove materiale v nekaj živega, večnega in bleščečega.

Za dobro naroda, ki je v sebi tako lep in popoln, a tega še ne ve …