Tisti, ki upoštevajo čas kot dimenzijo, ki je ne moremo v celoti podrediti, pričnejo upoštevati zakone te konstante, ki nas spremlja od prvega do zadnjega koraka. Kakšne so te zakonitosti? Ker vse temelji na naši osebnosti in okoliščinah, v katere se rodimo in kjer rastemo, časa ne doživljamo enako. Hitre in učinkovite osebnosti so tisti ljudje, ki nikdar ne iščejo izgovorov, naredijo, kar je treba narediti, in se večkrat sami javijo, ko je pričakovana akcija ali delovanje za dosego nekega cilja. Čas jih podpira, v njih je vse več energije, kot da se ne bi utrudili. Zakaj? Podpira jih lastno dajanje in prejemanje, saj ljudje njihov napor opazijo in so jim zanj hvaležni. Zgodi se, da tako delovni in predani ljudje delujejo v okolju, kjer je vselej nekdo korak ali dva pred njimi. Predanosti in marljivosti se ne da naučiti čez noč, in v podjetjih npr., kjer se čas meri v dobičku, se energijo požrtvovalnosti da uporabiti, v najslabših primerih tudi izkoristiti za jadra nekoga tretjega. Vselej je nekje nekdo, ki lahko naš čas pretvori v svoj dobiček. 

Pravijo, da reveža nihče ne mara, in morda je to res. Saj nas vsak, ki se dotakne roba družbe zaradi katerega koli razloga pač, opozori, da bi se prav to lahko zgodilo z nami. 

Po drugi strani pa ljudje, ki so bolj počasne narave, z nizko stopnjo storilnosti, čas doživljajo drugače. Morda v tednu dni naredijo toliko, kot prvo opisani v polovici dneva, a njih se ne da izkoristiti, saj so za kapital in večje naloge neuporabni. Torej, ena od zakonitosti časa pravi, da ga doživljamo subjektivno in da nas v času močno določajo naše sposobnosti, ki vplivajo na to, kaj vse lahko naredimo iz sebe. In če smo v teku dogajanja in izpolnjevanja obvez, čas leti in mineva prehitro. Če pridamo še kategorijo zdravja, čas mineva popolnoma drugače nekomu, ki je vpet v živost življenja, dela, uspeha, prijateljev in vseh drobnih biserov, ki jih življenje agilnosti in zdravja prinaša. Takšne osebnosti so običajno pod pozitivnim stresom, saj se čas zanje vrti prehitro, ko ima vsak dan mnogo barv in dogodkov, svet pa je ena velika krogla priložnosti, kjer si želijo izkusiti prav vsako. Ljudje, ki veliko delajo, ki gorijo in prižigajo strast v drugih, časa ne morejo nikdar prelisičiti. Četudi spijo manj, da bi doživeli več, slej ko prej potrebujejo čas za vdih in izdih ter izbor med neskončnim številom možnosti. A ljudje, ki so bolni, ki ležijo nekje, odvisni od drugih, časa ne zaznavajo tako barvito. Saj je vsak dan zanje popolnoma enak. Zdravila, umivanje, hoja, če so pokretni, nekaj hrane in zraka, zopet ležanje in zdravila. Morda kakšen obisk ali klic domačih, če jih imajo. Veliko je med nami takšnih, ki nimajo nikogar, ki so odvisni od dobrote negovalk in medicinskih sester in osebja, ki v takšnih ustanovah deluje. Morda pa imata čas in sočutje kakšno povezavo? Ljudje, ki nimajo časa, saj so vpeti v delo, naloge, akcije, opravila, kreacijo in izvedbo, niso brez sočutja, a pravega prostora, ki ga zahteva sočutje, ne najdejo z lahkoto. Morda niti ne čutijo potrebe, da bi ga iskali, saj jih življenje v to ne vodi in nikdar ne prisili. Sočutje zahteva drugačno tenkočutno razpoložljivost in prostor za milino ter notranjo pripravljenost slišati tisto, kar se skriva onkraj besed. Za prepoznavo čustev in čutenja moramo napraviti premor, pavzo in znati počakati, da misel utihne. Ljudje, ki so iz aktivne in uspeha željne družbe umaknjeni, ustvarjajo drugačne miselne in duševne prostore tako zase kot za vse tiste, s katerimi so povezni. Tišina, ki je za svet kaosa, blaginje, hedonizma in udobja tujka, kraljuje v svetu ljudi, ki so zaradi bolezni odmaknjeni. A teh tišin je mnogo, njih barve so mavrične in pogosto zamolkle. In od kakovosti bližine je odvisnih mnogo posledic.



Tišin je mnogo. Vsaka zveni drugače. Tišina s seboj prinese bližino; najprej smo blizu sebi in nato znamo prilagoditi svojo melodijo vsem, ki jih srečamo. Prostori imajo spomin, in če znate utišati glasove v sebi, zaznate čustva, misli in dimenzije, ki so žive in plastične. Če kdaj koga obiščete v ustanovah, kjer se za ljudi različnih težav skrbi, lahko prepoznate te odtenke tišine. Pogosto dozorijo v nekaj veličastnega, saj ste soočeni s stisko, ki se nagradi v neko višjo duhovno zaznavo, ko prepoznate pogum v ljudeh, ki se borijo, in v vseh tistih, ki stojijo ob njih. Globina uvida in zaznav ni nikdar možna, če le bežimo od enega cilja in »uspeha« v drugega, zato ljudje, ki pozabijo na milino, postanejo trdi, ozki in plehki. Ne razumejo tišine, saj niso nikdar ustvarili prostora za to vzvišeno stanje, kjer svojo bit začutimo v celoti. Tišina lahko spregovori o globoki žalosti, ko se vsi tisti, na katere je svet pozabil, združijo v novo družino tujcev, ki razumejo stisko drug drugega. Res je, svet zunaj je poln bojev in stisk, ki jih je morda več kot tukaj, v dušah ljudi, ki se jim ni več terba boriti za kruh. Ki so pozabljeni od sveta. Pravijo, »da reveža nihče ne mara«, in morda je to res. Saj nas vsak, ki se dotakne roba družbe zaradi katerega koli razloga pač, opozori, da bi se prav to lahko zgodilo z nami. Zato tisti, ki sledijo formulam uspeha, od tišine bežijo. A tišina je neizogibna in modri vseh svetov so vselej iskali svetove različnih tišin. Saj so vedeli, da se čudeži razodenejo le tihim v sebi.

Ko zares spoštujemo življenje in ko se znamo podati na vse avanture, tudi tiste, ki niso po našem okusu, pričenjamo ustvarjati prostor za kvalitetno preživljanje časa. Za tišino, za bližino in za milino. Za čas, ki si ga ponudimo kot darilo, da se prepoznamo v duhu, kjer začnemo kultivirati duha tišine. 

Čas nas slej ko prej ponese v izkustvo, ko se tišini predamo. Ali živimo lahkotno življenje, kjer vsa bremena preložimo na druge, ali življenje polno bremen, časa ne moremo izključiti. In vselej se pokaže, da nas preizkušnje vodijo korak dlje. Ko zares spoštujemo življenje in ko se znamo podati na vse avanture, tudi tiste, ki niso po našem okusu, pričenjamo ustvarjati prostor za kakovostno preživljanje časa. Za tišino, za bližino in za milino. Za čas, ki si ga ponudimo kot darilo, da se prepoznamo v duhu, kjer pričnemo kultivirati duha tišine.

Pravijo, da se milina meri po nasmehu srca in neminljivem pogledu, ko se v našem opazovanju stketa svoboda duha in daljnovidnost neba. Čas nas podpre, ko podpiramo vse dimenzije reda in spoštovanja in obratno, izzove nas, ko delujemo tako, kot bi živeli le sami zase. Da smo povezani in globoko navezani na koncepte in ljudi, ki so nam blizu, prepoznamo v času.

Morda je čas zares tisti prvi in zadnji učitelj, ki določa, kako daleč lahko posežemo.