Tako Marjan ni niti dobro vedel, zakaj je zaloputnil z vrati in odšel. Vsega je bilo preveč, nabiralo se je morje solza, ki jih ni nikdar izjokal. Od ranih nog naprej je bilo v njem nekaj, kar mu je preprečevalo, da bi znal poskrbeti zase. Neprestano stati nekomu ob strani in pozabitI nase ni bil primarni cilj, ki si ga je zadal v mladih letih. Takrat si je želel leteti, in to dobesedno, a fakultete ni dokončal. In njegove sanje so se od te točke naprej sesedale v prah. Zato je vsaj tukaj zaloputnil z vrati, preden to naredi ona.

Mihi so vse naredili drugi, a pri Petru je bilo vse drugače. Poti, ki jih je ubiral, in cilji, ki jih je izbiral, so imeli težo. Sam je imel preveč poguma in delovnih navad, da bi izkoriščal druge. 

Ko je Peter končal pisanje in pritisnil še zadnjo tipko za piko pred lekturo, je v hipnem uvidu trenutka zagledal lastno prihodnost, ki ga čaka po tem pomembnem koraku. V isti časovni točki je srečal preteklost, sedanjost in prihodnost, kar so tisti redki in nadvse jasnovidni uvidi, ki nas prestavijo na višjo raven od te, na kateri smo ravnokar. Ja, diplomiral bo. In ta diploma je več vredna od diplome sošolca Mihe, ki je tako ali tako polovico stvari preplonkal. Še več, seminarske naloge so mu pisale ženske, ki so bile zaposlene v njihovem podjetju. Ja, Mihi so vse naredili drugi, a pri Petru je bilo vse drugače. Poti, ki jih je ubiral, in cilji, ki jih je izbiral, so imeli težo. Sam je imel preveč poguma in delovnih navad, da bi izkoriščal druge. Zato Mihe ni sodil, a bil je vesel, da je sam prišel s pravimi koraki do zaključka študija, z delom in trudom ter predvsem predanostjo do prihodnosti, ki jo živi danes. Ve, da nam je vse, kar vzamemo drugim, odvzeto. Zato biva lahkotno.



Špela, okrogle postave in dobrega značaja, je bila brez prave samozavesti. Resda je bila njena mati obsedena s seboj, lastnim videzom in kariero, oče, odsoten domala celo njeno mladost, in razen babice, s katero je delila svoje sanje, ni imela nikogar. Ko je odraščala, je počasi spoznavala, kako pomembno je, s kom deliš svoje sanje. Saj ko sanjamo skupaj, ustvarimo živost trenutkov, ki imajo veliko moč, da pričakajo rojstvo časa, ki omogoči realizacijo. Ideje se vselej rodijo v duhu in mladostna svežina lahko žari pozno v starost, če sanje delimo z živahnimi ljudmi iskrivih pogledov in globokih misli, kar je Špelina babica brez dvoma bila. Zato ji je mojstrsko znala pokazati, kateri korak naj ubere. Pričela je s tibetanskimi vajami in o ljudeh prenehala razlagati vse tiste besede, ki utrudijo. Babi jo je učila, da je namesto govorjenja o drugih čas in energijo treba vlagati v akcijo, ideje in vizije, ki polnijo notranjo moč. In ko le te zažarijo, njih žar greje, nas pa napolni z milostjo. Babica je s svojim zgledom pokazala, naj bo vedno boljša od drugih, saj se vse vrača in milina meri z milino, pogum odmeri s pogumom in vera nagradi s čudeži. Babica je vedela, da je svoboden duh v zdravem telesu najboljša dota, ki jo lahko zapusti svoji vnukinji. Ko je odšla k Bogu, Špela ni čutila praznine. Preprosto vedela je, da je babica ob njej in z njo in da bo vselej tako. Saj duša je in ostane, energija pa se pretvori le v drugačna stanja zavesti. Špela je po prehodu babice v svet onkraj razkritja postala še bolj močna, stabilna in odločena, da ji uspe ustvariti srečno življenje. Morda je pri samozavesti ključno le to, da so ob nas ljudje, ki v nas verjamemo in nas napolnijo z vero?

Strast, ki je v nas kot vzgonska sila, nam je dana, da na njenih močeh poletimo v akcijo in delovanje. A mnogo ljudi se ustavi in uživa v trenutkih besednega opoja, ko vse vre in ko misel prehiteva zvok, navdušenje trenutkov pa povozi željo premakniti se in zares začeti. Res je, govoriti je lažje kot narediti. 

A nekaterim se vera zdi nepotreben balast. In ja, Boris je bil sila zagrenjen. Motilo ga je vse na tem svetu. Jezil se je nad politiki, podjetniki, otroki, šolskimi učitelji, gostim prometom in slabim vremenom, ki je bilo zanj vselej pretoplo ali prehladno. Njegovi cilji so bili smeli in barviti, a energije in delovnih navad, ki bi jih moral vložiti za dosežek teh ciljev, ni nikdar vložil. Nekje se mu je zataknilo. Morda je prerad spil deci ali dva, modrujoč o korakih, ki jih mora le še ubrati, če želi res doseči presežne rezultate. Strast, ki je v nas kot vzgonska sila, nam je dana, da na njenih močeh poletimo v akcijo in delovanje. A mnogo ljudi se ustavi in uživa v trenutkih besednega opoja, ko vse vre in ko misel prehiteva zvok, navdušenje trenutkov pa povozi željo premakniti se in zares začeti. Res je, govoriti je lažje kot narediti. In jutro po tem zanosu prinese praznino; ničesar več ni. Ne misli, ne besed, ne zvokov. Ves zanos, utopljen v večeru, vonju po potenci in sposobnostih, ki so tam nekje za ovinkom, čakajoč na nek usodni moment, ki bo izbrisal zgodovino neuspehov in namesto nas naredil tisto, kar je potrebno, enostavno mine. Zato je Boris pravzaprav sovražil vse, ki so bili uspešnejši, dejavnejši in odgovornejši. Na koncu je pričel prezirati še sebe. Ja, »v naslednjem življenju bom manj govoril«, sklene, ko se pozno zvečer kot izgubljen boem kot vsak večer vrača proti stanovanju, v katerem bo gnezdil do poldneva jutrišnjega jutra, ki čaka, da ga odkrije tisti, ki je zanj pripravljen dati del sebe.

In tako gradimo poti in korake do ciljev, ki določajo to, kar smo in kar še lahko postanemo.