Torej, principi se utelesijo v konkretnih moških in ženskah. Tako ena kot druga spolna določenost vsebuje oba principa. Tudi moški je lahko darežljiv, ženska pa na primer bojevniška. V konkretnih življenjskih zgodbah in pustolovščinah, ki nas učijo, kako najti enost z vsem okrog nas, opazujemo preplet obeh principov. Poduhovljen opis resnice med spoloma za mnoge zveni iluzorno. Saj nas vseskozi opominjajo, da pravih moških in pravih žensk ni več. Da se je svet odnosov med spoloma spremenil in da v stilu politične korektnosti govorimo o kvotah in obenem ustvarjamo vedno nova neravnovesja, ni odveč pripomniti. Feminizem ne poudarja zaman, da je svet znanosti in vsega, na čemer temelji starodavna filozofija in znanost, moškocentrično. Malo matematičark, političark in zgodovinark lahko našteje starodavni svet. Ženska kot bitje pravic in enakopravnosti ni stara institucija; ženska je od nekdaj nedorečena. A vse teorije in koncepti so zgolj koncepti, ki osmislijo, a celotne esence pojavnosti seveda ne morejo zaobjeti. Vsakdanje življenje s svojimi dogodivščinami ali pa ravno zaradi njih znova poskrbi, da se kakšno naše tako negovana načelo razleti ob novem dejstvu, ki ga v lastne enačbe seveda predhodno nismo vtkali. 

Če je ženska na primer sama za vzgojo in delo, razvoj in napredek, nima veliko prostora za nežnosti … Če se mora neprestano boriti za obstoj ali dokazovati, da ni nič manj vredna, notranja milna bledi … Zato morajo moški nežnost ženskega principa zaščiti, saj jih varuje pred strmimi padci, kamor vselej odžene neukročeni negativni ego. 

In kje vidim moč ženske? Mar je v njeni naravni sposobnosti mehčanja trdih argumentov, ki so skregani z logiko srca, tista prava moč? V njeni tradicionalno opevani milini, ki zažari tedaj, ko se izbrani moški samec nad nečem huduje? V njeni potrpežljivosti neskončno dolgega čakanja na pravi trenutek, kjer najde prostor zase? V njeni sposobnosti razdajanja potomstvu, družbi in ciljem, ki presegajo njene osebne želje? Ideal preteklosti, porečete? Ne, poznam mnogo takšnih žensk. Vse več pa je pogumnih posameznic, ki so stanje miline in notranje svobode težko prigarale. Ki so same ustvarile okolja in prostor za žarenje duhovnega, čistega, darujočega in večnega. Če okolje kreira pogoje za razvoj tekmovalnosti, uničujoče izkoriščevalnosti in preračunljivosti, ni prostora za notranjo milino, lepoto značaja in umetnost dotika. In prava ženska, osvobojena nesmiselnih družbenih prisil, pozna starodavno opevano zdravilno moč dotika besed, rok in pogleda. In jo razdaja.  A rabi moške, kritično zavest v moški duši, ki podpre njen razvoj milosti in nežnosti. Če je ženska na primer sama za vzgojo in delo, razvoj in napredek, nima veliko prostora za nežnosti … Če se mora neprestano boriti za obstoj ali dokazovati, da ni nič manj vredna, notranja milna bledi … Zato morajo moški nežnost ženskega principa zaščiti, saj jih varuje pred strmimi padci, kamor vselej odžene neukročeni negativni ego.

Marsikateri moški je danes zaprepaden: ženske kot amazonke, lepe in negovane, nekatere finančno močne in idejno smele. Klene v doživljanju sveta in sebe. Pogumne, neomajne in neustrašne. Seveda so tu še tiste lahkoživke, prazne in polne spletk, preračunljive in na poti dolgoletnega učenja... In tu je kategorija tretjih: borke, nepodkupljive in neodvisne. Pa matere, ki se borijo za boljši jutri. Pa vse tiste, ki razdajajo svojo dušo in srce. In kaj je potem ženska. Kaj sploh ni njena moč? Mar ni njena moč v tem, da se osvobodi in osvobaja z močjo srčnosti? Tako ženske kot moške. Najslabše je opazovati suverene odrasle ljudi vseh spolov, kako sklonijo glavo pod občutki krivde ali dolga. Kako lasten pogum žrtvujejo za všečnost in sprejetost. Kako lastno individualnost prodajo za nekaj drobiža pri vzponu po družbenih lestvicah. Kako veliko moških je v današnjem svetu posla in gospodarstva podlih, ne, značajskih slabičev, ki si z nasmehom in s paradigmo »roka umije roko« odpirajo nova vrata in osvajajo nove lepotice, ki so že tako prazne in brez esence, da vsi skupaj s svojo prozornostjo izničijo še tisto sumljivo pridobljeno premoženje, ki ima vsaj umetniško, če ne esencialno vrednost. Ja, ob njih ni skrbno spremljajoče ženske, ki bi sooblikovala njihovo moč in jaz.

A pametna ženska, ki ve, kako voditi sebe in svet, pa vselej vzgaja. S pogumom, ki je možen prek postavljanja meja, ki so vselej v igri bližine in distance. Z notranjo močjo, ki sledi temu, kar je prav, navkljub zavrnitvam. 

Mar ni naloga vsake ženske, da vzgaja? V vrednote. V pogum in smelost?  Seveda najprej sebe, nato pa svet okrog sebe. Mar ni naloga moškega, da s svojim zgledom pokaže, kaj je in kaj ni prav? A permisivni odnosi, ki večino transakcij med ljudmi zvedejo na skupni imenovalec plehkosti in instant užitka, ne ustvarjajo prostora za vzgojo. Zato se odnosi tehnizirajo, mehkoba se izganja kot šibkost in plehkost prodaja kot veščina. A pametna ženska, ki ve, kako voditi sebe in svet, pa vselej vzgaja. S pogumom, ki je možen prek postavljanja meja, ki so vselej v igri bližine in distance. Z notranjo močjo, ki sledi temu, kar je prav, navkljub zavrnitvam. S samoobvladovanjem, ki njeno notranje hrepenenje mojstri in ustvarja pogoje za sinhroniciteto in spontanost življenja. Z njenim zaupanjem v višje dobro, kar ji omogoča, da ne nadzoruje, pač pa vpenja v moč celote.

Moč ženske je v prižiganju in obvladovanju notranjega ognja, ki je strast duše, saj duša, ki žari, nikoli ne pristane na kompromis. In kako doseči pogoje, da se esenca večnega privzgoji? Tako, da pričnemo z ustvarjanjem kulture poguma. Takšnega, ki pozna tudi nežnost. Takšnega, ki nudi smer in upanje. Takšnega, ki sprejema ranljivost. In tistega, ki gre, četudi popolnoma in v celoti sam.