Ko se srečujejo ljudje podobnih navad, kreirajo pravila, navade in vrednote, za katere menijo, da so prave. Če se eni skupini ljudi zdi, da je normalno, da se zjutraj za zajtrk oklofutajo, in to počne tudi druga skupina, takšno vedenje postane standard. Pravilo. In tako se, po skupnem jutranje kaosu in nasilju dobijo na pikniku in se smejijo, kot da je svet lep in popoln. Nasilje je le oblika komunikacije. In če določimo, da je laž samo različica resnice in to menijo tudi najbližji in prijatelji, neresnica kmalu postane pravilo, ne izjema. Če se nam zdi, da je prav, da ploskamo tistim, ki so bolj neumni od nas, jih forsiramo in podpiramo, podpovprečnost postane standard. In če je zavist uravnilovka, smo v celoti zabredli. Kaj pa se zgodi, ko se srečajo ljudje, ki živijo v različnih svetovih?
Ko »zagusti«, so krivi šola pa učitelji in prfoksi, spletni mediji in slabe plače. Oni niso krivi ničesar, saj so žrtve in ujetniki razmer. In ko se 20-tke družijo z 20-tkam, je vsem popolnoma jasno, da je kriva šola pa spletni mediji pa slabe plače. Jasno je tudi, da so njihovi otroci super, le razumljeni niso.
20-tke.
Moški in ženska. Zjutraj se ostro sporečeta, tulita drug nad drugim, ko otroci še spijo. Zajtrk se poje stoje, malo napol zrelih banan in kava. V hladilniku je več gnilega kot užitnega, očiščen pa tudi ni bil že mesece. Jogurt, sok. Ter seveda najmanj dve cigareti. Otroci vstanejo, sitnarijo in vsi skupaj ustvarijo kaos, ki je ljudem, ki živijo kot 20-tke, domač. Dom ni niti urejen niti pospravljen. Odnosi med njimi pa so funkcionalni, priložnostni in neljubeči. Vsak skrbi le zase. Kako pa oče in mati kot 20-tki razumeta pojem ljubezni? Ah, ljubezen je ena fikcija, en romantični larifari. Je le seks in je zadovoljevanje potreb. Ki se javijo, ko se in kadar se. Ni potrebe po romantiki, po spoju umov in src. Važno je, da se sprosti napetost. In da se vsaj malo dogaja.
Seveda se sem in tja tudi dopisuje po spletu, kar počneta oba. Vsak ima svoje skrivalnice, otroci pa svobodo, da počnejo raznorazne vragolije. In ko »zagusti«, so krivi šola pa učitelji in prfoksi, spletni mediji in slabe plače. Oni niso krivi ničesar, saj so žrtve in ujetniki razmer. In ko se 20-tke družijo z 20-tkam, je vsem popolnoma jasno, da je kriva šola pa spletni mediji pa slabe plače. Jasno je tudi, da so njihovi otroci super, le razumljeni niso. In ko skupaj počitnikujejo in ko se zabavajo v kinih in na ostalih dostopnih aktivnostih, se imajo dobro. Ne želijo več, niti nočejo več in se za več niso pripravljeni potruditi. Dokler jim pot ne prekrižajo 30-tke. Ki pokažejo, da se je za več treba boriti in iskati rešitve tam, kjer je marsikateri korak lahko boleč.
30-tke.
Te zjutraj vstanejo in naredijo pozdrav soncu, saj žena redno obiskuje duhovne delavnice in se skuša na vsak način izmotati iz težav, če in ko jo doletijo. Zato vpliva na moža, da pazi, kaj misli in je. Skupaj delita posteljo, skrbi in srci. Trudita se, da delujeta dobro in razloge za slabe rezultate rada poiščeta pri sebi in ne pri drugih. Krivda kot valuta, s katero bi se obtoževala in menjala medsebojne vrednosti in argumente, zanju ne pride v poštev. Verjetno tudi zaradi slabih odnosov v primarnih družinah; pri njej je bil alkohol, pri njem pa revščina in duševna bolezen. Oba, delovna, predana in požrtvovalna, uspevata. Počasi, korak za korakom, a s trdim delom in neprestanim iskanjem rešitev za težave in izzive, ki ju doletijo. In teh ni malo!
Razveselita se prvega in drugega otroka, vmes ustanovita še manjše podjetje in zares začneta uspevati tudi materialno. Pri tem tvegata. Vse premoženje. Iz sebe iztiskata vsak dan več in še več. Ob otrocih ona magistrira; uči se ponoči in čez dan ji je od izčrpanosti pogosto slabo. A stisne zobe in v objemu moža najde oporo. In on v njej. In gradita. Smelo in strumno naprej. In ko se pripeljeta pred šolo z novim kakovostnim avtomobilom, 20-tke pogledujejo in si mislijo, »ti pa imajo srečo«. In ko se z novim luksuznim avtomobilom pripelje še on, se opazke poglobijo: ne gre več za srečo, pač pa za sumljive posle.
A 20tke, kot vemo, ne delajo veliko, raje »zabušavajo« in sanjarijo o pravičnem svetu, ki bo nagradil tiste, ki so »dobri« po srcu, kamor seveda štejejo sebe. 30-tke pa so tako ali tako imele le srečo. In kmalu se na to uspešno družino okolica navadi, saj je umsko prenaporno razmišljati, kako jim vse to uspeva. Izziv je prevelik. Da bi 20-tke dosegle to, kar sta ta dva človeka, bi morale prostovoljno v odrekanje, trud in predajo. Kajti garati, tvegati in nositi odgovornost za svoje odločitve, pomeni vstop v iniciacijo poguma, ki vselej prinese nagrade. A zahteva veliko.
40-tke.
In srečamo 40-tke. Premožne, uspešne, situirane. S stasom, glasom, statusom in pomenom. Vlogo, relevanco. Njihovi otroci so tako kot oni sami svet ugledali z rožnatimi očali, in z leti so se spreminjali le odtenki te rožnate. Zato ne razumejo sivine vseh tistih, ki živijo v pomanjkanju, nasilju ali psihičnem terorju. 40-tke razumejo, kako poskrbeti zase. Razumejo, da je denar sveta vladar, zato ljubijo le te, ki nekaj imajo in zaradi tega nekaj veljajo. Ne zanima jih globina, saj je ne morejo razumeti; nimajo osnovnega koda, po katerem bi lahko prepoznavali vlogo in pomen spoznanja, ki ga rodi bolečina. A za umetnost dotika je potreben notranji prostor empatije in za prebojne kvalitete so nujne številne iniciacije v boje in preboje, ki iz nas ustvarijo mojstrovino. Zato so 40-tke prazne in materialne, a ne po lastni krivdi …
In igra življenja med seboj povezuje ravno te raznolike svetove in z njimi povezane temperamente: 20-tka se zaljubi v 40-tko, 40-tka v 20-tko. In tako dalje. In ko se različni svetovi srečajo, trčijo ob vse tisto, kar se zdi enemu in drugemu prav in pravično. In tako se trk vrednot sprevrže v ples iskanj, usklajevanj in harmonij, ki ne bi bile možne, če posameznikov ne bi povezovale nevidne niti ljubezni in hrepeneče erotike, ki gradi tam, kjer razum odpove …
Sreča je nagrada za pogumne. In 100-tke to so, upajo si.
Potem pa na sceno prikoraka 100-tka. Uf. Lepa. Mladostna, kljub zrelim letom žareča. Karizmatična. Neodvisna. Suverena. Večini nedosegljiva. Umirjena in nekako leteča nad vsem. In kaj je njena skrivnost? Je življenje zajemala z zlato žlico? Daleč od tega. A premagala je demone v sebi in svetu poklonila, kljub zahtevnim poglavjem, svojo pristnost. Je imela posebno srečo? Ne. Sreča je nagrada za pogumne. In ona to je. Upa si. Se je bogato poročila? Ne. Moža in otroke je bogato izplačala. Bila poročena dvakrat. Zbolela in prečula mnogo noči brez spanja. Ja, kako ji je pa potem uspelo?
Hm. Ne vem. Vem le, da je znala živeti življenje in se mu predajati brez vprašanj.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: